119. člen ZZZDR-UPB1

Tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost toženk na podlagi določbe 26. člena URS. Zahteva povračilo škode, ki mu je nastala zaradi protipravnih ravnanj delavcev druge toženke in policistov, za katera je podana tudi odgovornost prve toženke. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za duševne bolečine, ker je bil zaradi ravnanj delavcev druge toženke in policistov prikrajšan za družinsko življenje in stike z edino hčerko (gre torej za zahtevek za plačilo odškodnine za poseg v osebnostne pravice) ter premoženjsko škodo. Vsaka odločitev v zvezi z otrokom mora temeljiti na spoštovanju otrokovih pravic, kot so določene v Konvenciji ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP, ki jo je ratificirala tudi B.) in jih je treba upoštevati ne glede na državljanski status. Načelo "koristi otroka" je temeljnega pomena in mora biti za javne organe glavno vodilo pri sprejemanju ukrepov v zvezi z otrokom. Tožnik je trdil tudi, da je specifična družinska situacija nakazovala na otrokovo ogroženost tudi zato, ker bi bil tožnik kot oče po tem, ko je mati izrazila resen namen z otrokom državo zapustiti, dejansko prikrajšan pri uveljavljanju starševskih upravičenj oz. bi mu bil

Pisen izvid in mnenje je treba vročiti strankam pred narokom, na katerem se bosta obravnavala, stranke (in uradna oseba) pa lahko potem na naroku izvedencu postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede izvida in mnenja.

Nihče tožnikoma ne oporeka njune starševske ljubezni do njunega otroka, temveč se jima očita nekritičnost do resnosti B. stanja in pasivnost do B. potreb, ki iz tega stanja izvirajo, delno pa tudi neposredno onemogočanje postopanja v B. dobro (s tem, ko sta ob prvem stiku brez nadzora otroka odpeljala in je bilo posledično potrebno celo posredovanje izvršitelja), ugotovitev v tej zvezi pa tožnika nista izpodbila. Iz izpodbijane odločbe je jasno razvidno, da je bil v obravnavani zadevi najprej uporabljen milejši ukrep na podlagi 119. člena ZZZDR, in sicer je CSD tožnikoma podal napotila za ravnanje (obisk pediatra, sodelovanje v postopku ugotavljanja, ali obstaja zaostanek v otrokovem razvoju, upoštevanje navodil pediatra in, če potrebno, takojšnja vključitev otroka v specialistično obravnavo), ki jim tožnika nista sledila. Tudi po tem, ko sta bili izdani začasni odločbi, sta tožnika ravnala samovoljno in otroka odpeljala iz C., v tej zvezi je bila potrebna celo izvršba. Nenazadnje pa je tudi treba upoštevati, da tožnikoma roditeljska pravica z izpodbijano odločbo ni bila odvzeta, temveč jima je bila na podlagi odvzema le omejena, vsa ostala upravičenja in dolžnosti pa so d

Odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi drugostopenjskega organa za njim, da se tožnici in dekličinemu očetu otrok odvzame in namesti v rejniško družino, je po presoji sodišča pravilna. Pri odločitvi je bilo pravilno upoštevano, da so razlogi za odvzem otroka podani, ker starša mld. A.A. za hčerko sama nista zmožna skrbeti ter da za mld. A.A. tudi ni zmožen skrbeti materin partner. To izhaja iz vseh relevantnih poročil in mnenj. V nasprotnem primeru, z vrnitvijo mld. A.A. v matično družino, bi bil ogrožen dekličin zdrav psihofizični razvoj. Mld. A.A. je namreč jasno povedala, da si k materi ne želi, dokler bo pri njej tudi njen partner. Pred odločitvijo je tudi dala izjavo, da se z namestitvijo v rejniško družino, ki jo je tudi že spoznala, strinja. Z namestitvijo v rejniško družino se je strinjala tudi dekličina zagovornica-glas otroka.

Vzročne zveze med postopanjem in odločanjem sodišča in tožnikovim duševnim trpljenjempo presoji pritožbenega sodišča ni zato, ker je takrat, ko je sodišče zvedelo za odtujevanje otrok tožniku, njuna odtujenost od očeta napredovala že do tiste stopnje, ko stiki po mnenju izvedencev otrokoma ne bi bili več v korist. Otroka sta, resda pod vplivom matere, do očeta izjemno hitro razvila negativen odnos, stiki pa bi jima bili v korist le, če bi se pričeli izvajati najpozneje eno leto po začetku spora, razen, če bi ju (a ju ni) k njim spodbujala mati. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je zaključek o tem, da bi eno leto po začetku spora še lahko vzpostavili stike, da bi bili ti otrokoma v korist, oprlo na mnenje psihologa. Iz tega je izpeljalo zaključek, da je skoraj ves čas, ki je bil na razpolago za uvedbo otrokoma koristnih stikov, potekel že pred razvezno pravdo. Sodišče torej glede na navedeno in ker sta se zakonca še v razvezni pravdi več mesecev poskušala sporazumeti in sta celo sklenila sodno poravnavo o stikih, ni imelo razloga za intervencijo in ukrepanje, ki bi tožniku omogočili oziroma olajšali ponovno združitev z otrokoma. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je zgolj na gorn

Ker je možno izdati začasno odredbo po določilih ZIZ še pred začetkom ustreznega sodnega postopka, kar velja tudi za spore iz prvega odstavka 411. člena ZPP, je treba tudi v obravnavani zadevi o stroških postopka odločiti na podlagi 413. člena ZPP. Odločanje po načelu uspeha zato v tem sporu ne pride v poštev. Ker so bila procesna dejanja predlagatelja opravljena zaradi varstva pravic in koristi mladoletne A., to pa mora biti že po naravi stvari same tudi v skladu z interesi nasprotnih udeležencev kot njenih staršev, je sodišče pravilno odločilo, da vsi udeleženci krijejo svoje stroške postopka.

Odločitev o izdaji začasne odločbe mora biti utemeljena z razlogi iz prvega odstavka 221. člena ZUP, ko je torej začasni odvzem otrok nujno potreben zaradi zaščite njihovih koristi. Uporaba te določbe ne pomeni, da je ukrep izrečen na podlagi skrajšanega ugotovitvenega postopka, ampak v okviru ugotovitvenega postopka, pred izdajo (končne) odločbe. Tudi v obravnavanem primeru je (bil) v teku poseben ugotovitveni postopek, odločitev za izdajo začasne odločbe pa temelji na dejstvih zbranih v tem postopku v času izdaje začasne odločbe, ki so utemeljevala uporabo določbe 120. člena ZZZDR.

V obravnavani zadevi gre za izdajo odločbe po uradni dolžnosti, saj je CSD dolžan ukrepati zaradi zaščite koristi otroka, v kolikor je podan sum, da je ta ogrožen v domačem okolju, kot v obravnavanem primeru. Res je dolžan na drugi strani ščititi tudi ustavne pravice staršev v razmerju do otrok, kot navaja tožnica. Vendar pa ima v teh primerih zaščita otrokovih koristi vedno prednost pred zaščito pravic staršev, zato sodišče tožničine razloge, glede kršenja njenih ustavnih pravic, kot jih navaja, glede na navedeno zavrača. Gre za varovanje otrokovih koristi. Sodišče izpostavlja, da v obravnavani zadevi ni potrebno, da gre za razloge, ki izvirajo na strani staršev, za krivdno ravnanje ali opustitev, kot poudarja tudi toženka, temveč da je mogoče odvzeti otroka že takrat, če je otrokov razvoj pri starših samo ogrožen. Tudi ni potrebno, da je (že) nastala škoda v njegovem razvoju.

Izpodbijana odločitev o dodelitvi otrok k posameznim (petim) rejniškim družinam temelji na ugotovitvah strokovnega tima za družino, ki ga sestavljalo za navedeno področje strokovne osebe. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta ob upoštevanju ugotovljenih možnosti in ob sprejeti strokovni oceni, katera družina je najbolj primerna za posameznega otroka. Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev najprimernejša glede na v postopku ugotovljeno visoko stopnjo ogroženosti mladoletnih otrok ter v postopku ugotovljene možnosti.

Četudi je pripad zadev v zvezi z odvzemi otrok, čeprav sodišče za ta pomislek nima nobene podlage v podatkih v spisu, resnično povečan, to ne opravičuje tako velikega časovnega zaostanka pri odločanju o pritožbi, ampak si mora pristojno ministrstvo delo organizirati tako, da bodo tovrstne odločitve rešene v zakonskih rokih, kar pa je v veliki meri odvisno tudi od kakovosti in zakonitosti dela centrov za socialno delo. Poleg tega je izpodbijani akt le začasna odločba, ki se po 1. odstavku 221. člena ZUP lahko izda samo takrat, ko je neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se zgolj začasno uredijo „posamezna vprašanja ali razmerja“. Zato tudi začasna narava te odločbe, ki pa je v konkretnem primeru vseeno uredila zelo pomembna razmerja med otrokom in materjo za obdobje 6 mesecev, govori za to, da bi morala tožena stranka odločiti o pritožbi v zakonskem roku. Na tej podlagi sodišče ocenjuje, da molk organa v konkretnem primeru očitno ni upravičen. Z vidika načela varovanja otrokovih koristi in pravice otroka do polnejšega družinskega življenja z materjo (35. člen Ustave) ter tožničine pravice iz 1. odstavka 54. člena in 35. člena Ustave je izkaza

Sredstva na skrbstvenem računu predstavljajo premoženje A.A., ki se lahko porabi samo za njegove potrebe, zato je prvostopenjski organ pravilno ugotavljal višino dohodkov varovanca in višino stroškov, ki se nanašajo na njegovo mesečno oskrbo. Ugotovil je, da dohodki iz naslova pokojnine in dodatka za pomoč in postrežbo znašajo 950,66 EUR ter da specifikacija stroškov oskrbe, ki jo je organu predložila tožnica, ni utemeljena in presega dejanske stroške A.A.-jeve oskrbe. Glede na višino dohodkov se morajo stroški oskrbe poravnati prvenstveno iz dohodkov.

Otrokova korist je odločilna pri ukrepu odvzema otroka staršem in oddaji otroka drugi osebi, izrečenem po prvem odstavku 120. člena ZZZDR. Ko je ukrep po 120. členu ZZZDR izrečen, pa je to načelo vodilo tudi pri odločanju o prenehanju trajanja tega ukrepa, za kar gre v obravnavanem primeru.

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ svojo odločitev o namestitvi otroka v zavod oprl na mnenje strokovne komisije centra za socialno delo z dne 31. 12. 2012 ter dne 2. 1. 2013 (v ponovljenem postopku) ponovno izvedel ustno obravnavo, zato je po presoji sodišča izpodbijana odločitev v okviru določb 120. člena ZZZDR in 88. člena ZSV ter tudi v skladu z dejanskimi ugotovitvami v postopku.

Zakonitost in pravilnost prvostopenjske odločbe se presoja glede na stanje v času njene izdaje. Kasneje nastalih dejstev, v tem primeru tožničin preklic soglasja o namestitvi v krizni center z dne 19. 11. 2012, ki je bil dan šele v času trajanja pritožbenega postopka, pri tej presoji zato ni mogoče upoštevati. Tožnica se je pritožila ne le zoper začasno odločbo, da se njenega otroka premesti v krizni center, ampak tudi zoper takojšnjo izvršitev, saj je bila njena hči v času vložitve pritožbe že v kriznem centru. Navedeno pomeni, da bi moral pritožbeni organ odločiti tudi o pritožbi zoper sklep o izvršbi, česar pa z odločbo z dne 10. 6. 2013 ni storil, saj je zmotno štel, da je izpodbijana le začasna odločba.

Tožnik s pavšalnim zanikanjem nasilja in sklicevanjem na duševno bolezen partnerke oziroma matere otrok, ki naj bi si njegovo nasilje izmislila, ne more uspeti. Namen sprejetega ukrepa odvzema otrok obema staršema in njuna namestitev v varstvo in vzgojo rejniški družini je namreč varovanje otrokovih koristi, ki pretehtajo interese staršev, kadar ti niso v skladu z otrokovimi koristmi.

Prvostopenjski organ je v sporni zadevi dne 21. 5. 2012 izdal sklep, s katerim je postopek odvzema deklice ustavil, in razveljavil (v tem sporu izpodbijano) začasno odločbo z dne 7. 12. 2011 ter istočasno izdal odločbo, s katero je deklico, s soglasjem očeta, oddal v rejništvo. Glede na navedeno tožnik ne izkazuje za obravnavo tožbe zahtevanega posega v svojo pravico ali v neposredno, na zakon oprto osebno korist. Ker je pravni interes procesna predpostavka za odločanje po ZUS-1, ta pa v obravnavanem primeru, glede na povedano ni podan, je sodišče tožnikovo tožbo kot nedovoljeno zavrglo brez presoje tožbenih navedb.

Tožnik je razmere, v katerih je živel otrok, nekritično ocenjeval (več izjav, da otrok ni ogrožen), kar pomeni, da ni sledil njegovim razvojnim, socialnim in duševnim potrebam ter mu poskušal zagotoviti razmere za nadaljnji osebnostni razvoj. Kritje določenih materialnih izdatkov za preživljanje za to vprašanje ne more biti relevantno, saj je to zakonska starševska obveznost. Glede na navedeno je organ mogel oceniti njegov odnos do otroka kot pasiven. Prezreti ni, da je bilo v postopku pridobljeno strokovno mnenje, v katerem je ugotovljeno, da tožnik ne izkazuje ustreznega potenciala za vzgojo in skrb sina. Na sprejeto odločitev tudi ne more vplivati sprožitev postopka za predodelitev otroka pred pristojnim sodiščem.

Center za socialno delo sme otroka odvzeti staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo varstvo in vzgojo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Razlogi za odvzem otroka so lahko na strani staršev, lahko pa gre za objektivne razloge. Namen tega ukrepa je varovanje otrokovih koristi, zato ni potrebno, da gre pri razlogih, ki so na strani staršev, za njihovo krivdno ravnanje. Tožnik je imel možnost, da sodeluje v postopku in je to možnost tudi izkoristil. Enako kot otrokova mati je bil seznanjen tudi z vsemi mnenji in poročili, ki so bila pridobljena v postopku in ki so bila prebrana na naroku, kot to jasno sledi iz zapisnika o opravljeni ustni obravnavi.

Trenutne družinske razmere otroku ne zagotavljajo primernega psihofizičnega razvoja, zato je treba mladoletnega otroka začasno umakniti iz domačega okolja ter mu zagotoviti v ustrezni instituciji podporo in pomoč pri premagovanju čustvenih stisk, učenju ustreznih načinov reševanja konfliktov, motiviranju na šolskem področju, predvsem pa mu zagotoviti osnovni občutek varnosti.

Na osnovi opravljenega postopka, ki je skladen z določili ZZZDR, ZSV in ZUP je Center za socialno delo tudi po presoji sodišča pravilno in zakonito sprejel odločitev, da se mladoletna otroka umakne iz družine in namesti v varno okolje, kjer jima bo nudena primerna oskrba, varstvo in vzgoja.