157. člen ZZZDR-UPB1

Pritožbeno sodišče v pravdnem postopku preverja kršitve določb pravdnega postopka (očitane in nekatere po uradni dolžnosti) in ne neposredno kršitve ustave. Res je, da sodišča sodijo po ustavi in zakonu, vendar velja hierarhija pravnih aktov. Kršitve človekovih pravic procesne narave je vedno mogoče razločiti in konkretizirati kot kršitev določb pravdnega postopka, vsebinske pa kot kršitev materialnega prava. Glede razlogov, zaradi katerih se sme sodba izpodbijati, in se tičejo bistvenih kršitev postopka, po oceni pritožbenega sodišča ZPP niti ni v neskladju z ustavo in niti nima praznine. Očitki kršitve postopka se torej morajo konkretizirati glede na veljavni zakon.

Izpodbijana odločitev o dodelitvi otrok k posameznim (petim) rejniškim družinam temelji na ugotovitvah strokovnega tima za družino, ki ga sestavljalo za navedeno področje strokovne osebe. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta ob upoštevanju ugotovljenih možnosti in ob sprejeti strokovni oceni, katera družina je najbolj primerna za posameznega otroka. Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev najprimernejša glede na v postopku ugotovljeno visoko stopnjo ogroženosti mladoletnih otrok ter v postopku ugotovljene možnosti.

V ugotovitvenem postopku so se dejansko presojali dogodki, ki so se zgodili do 18. 5. 2015, spremembe, ki so nastale po omenjenem datumu, pa ne več. Iz izpodbijane odločbe izhaja, kot da tožnica s škodljivo rabo alkohola in z agresivnim vedenjem nadaljuje, čeprav v spisu ni nobenega podatka o tem, da bi po 18. 5. 2015 za tako situacijo tudi dejansko šlo. Prav tako tudi ni nobene ugotovitve, kako in če je začasna odločba na tožnico kakorkoli učinkovala. Razen splošne ocene, da milejši ukrep v zadevi ni primeren, vsebinske presoje tožena stranka ni napravila ne glede tožnice, ne glede sorazmernosti ukrepa ob ugotovljenih okoliščinah. Ali je glede na določbe 4. člena ZPND mladoletna deklica še lahko žrtev nasilja, oziroma v kolikšni meri glede na spremenjene okoliščine, ko mati živi sama, iz izpodbijane odločbe ne izhaja.

Ukrepanje zaradi zaščite koristi otrok je ukrepanje, ki je v javnem interesu. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov izhaja, da je bila izpodbijana začasna odločba tožnici izrečena ustno 23. 8. 2013. Navedeno potrjuje tudi ob tej priliki sestavljen zapisnik, v katerem je navedeno, da je tožnica seznanjena o ukinjenem skrbništvu in o odpovedani rejniški pogodbi z dnem, ko je CSD prevzel deklici in ju namestil v krizni center, tožnica pa tudi sama v IX. točki tožbe navaja, da ji je bilo 15 minut po prihodu pojasnjeno, da z možem deklic nikoli več ne bosta videla. Glede na navedeno ne drži, da tožnice ne bi bila ustno seznanjena z odločitvijo in njeni takojšnji izvršitvi.

Otrokova korist je bila v konkretnem postopku pravilno ugotovljena, upravni organ jo je ugotavljal na podlagi vseh listin, pridobljenih v postopku spremljanja družine, ki so razvidne tudi iz upravnih spisov. Po mnenju sodišča se je na teh dokazih oblikovala zadostna dejanska podlaga za sprejeto odločitev (oddaja otroka v rejništvo).

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ svojo odločitev o namestitvi otroka v zavod oprl na mnenje strokovne komisije centra za socialno delo z dne 31. 12. 2012 ter dne 2. 1. 2013 (v ponovljenem postopku) ponovno izvedel ustno obravnavo, zato je po presoji sodišča izpodbijana odločitev v okviru določb 120. člena ZZZDR in 88. člena ZSV ter tudi v skladu z dejanskimi ugotovitvami v postopku.

Po mnenju pritožbenega sodišča ima oče pravico, da s tožbo zahteva dodelitev svojih otrok babici, saj rejništvo ne izključuje odločanja o tem, pri komu naj bodo mladoletni otroci in pristojnost sodišča.

Tožnik je razmere, v katerih je živel otrok, nekritično ocenjeval (več izjav, da otrok ni ogrožen), kar pomeni, da ni sledil njegovim razvojnim, socialnim in duševnim potrebam ter mu poskušal zagotoviti razmere za nadaljnji osebnostni razvoj. Kritje določenih materialnih izdatkov za preživljanje za to vprašanje ne more biti relevantno, saj je to zakonska starševska obveznost. Glede na navedeno je organ mogel oceniti njegov odnos do otroka kot pasiven. Prezreti ni, da je bilo v postopku pridobljeno strokovno mnenje, v katerem je ugotovljeno, da tožnik ne izkazuje ustreznega potenciala za vzgojo in skrb sina. Na sprejeto odločitev tudi ne more vplivati sprožitev postopka za predodelitev otroka pred pristojnim sodiščem.

Pristojni upravni organ, ki od leta 2008 spremlja družinske in socialne razmere, v katerih otrok živi ter katerega listine se nanašajo na obravnavani primer in vključujejo vsa poročila in opažanja upravnega organa samega, kot tudi drugih ustanov oziroma zavodov, je pravilno ugotovil, da je za ureditev družinskih razmer ukrep oddaje v rejništvo, ki je sicer začasne narave, glede na izkazane trenutne osebnostne okoliščine obeh staršev, ki ne zmoreta skrbeti za normalen psihofizični razvoj mld. otroka, v danih okoliščinah najbolj primeren ukrep.

Presoja v postopku izvedenih dokazov tudi po presoji sodišča utemeljuje sklep, da tožeča stranka ni sposobna skrbeti za vzgojo in varstvo otroka, kar ogroža njegov telesni in duševni razvoj. Razlogi za takšen sklep, so razvidni iz obrazložitve odločbe prve in druge stopnje. Sodišče se nanje sklicuje in jih ne ponavlja. Z izpodbijano odločbo se o konkretni namestitvi otroka v rejniško družino ne odloča, zato sodišče ni presojalo tožbenih navedb, ki se nanašajo na kraj namestitve. V tožbi zatrjevana zloraba prošnje tožeče stranke za pomoč po porodu je v celoti neizkazana in neskladna s podatki spisa. Psihološko izvedensko mnenje, na katero se sklicuje tožeča stranka, je bilo podano v sodnem nepravdnem postopku za ureditev stikov med otrokom in materjo. Naloga izvedenca zato ni bila enaka nalogi v tem postopku postavljene izvedenke. Navedeno mnenje zato tudi po presoji sodišča ni primerno za dokazovanje dejstev, relevantnih za odločitev v tem postopku. Enako kot pritožbeni organ, tudi sodišče poudarja, da gre za ukrep, ki je začasne narave, in ki traja le toliko časa, dokler je, glede na koristi otroka, potreben.

Ker starša zlorabljata alkoholne pijače, v družini pa je ob prisotnosti otroka prihajalo tudi do pogostih nasilnih izbruhov med staršema, je bilo po presoji sodišča dovolj podlage za zaključek, da je v družini ogrožen otrokov nadaljnji razvoj.

Upravno sodišče določili 1. odstavka 213. člena ZZZDR in 4. odstavka 409. člena ZPP- tudi v kontekstu MKOP - uporablja v tem smislu, da obstoji obveznost za (upravne organe in) upravno sodišče, da postavi(jo) posebnega kolizijskega skrbnika otroku v primeru, ko na eni strani stojijo interesi staršev skupaj z interesi za uveljavljanje določenega koncepta varovanja otrokovih koristi s strani centra za socialno delo in so ti interesi oziroma koncepti (lahko) v navzkrižju z interesi ali otrokovimi pogledi na njegove koristi na drugi strani. Otrok, čigar eden od staršev živi v tujini in je državljan druge države EU, ne sme biti v slabšem položaju glede procesnih pravic v zvezi z udeležbo tega starša v postopkih, ki zadevajo otroka, glede na položaj drugih otrok, katerih starši ne živijo v drugi državi EU. Vprašanje procesne udeležbe otrokovega očeta v postopku je treba ločiti od instituta privoljenja v oddajo v rejništvo. V primeru oddaje otroka v rejništvo zadošča privoljenje tistega roditelja, pri katerem otrok živi, kar pa ne pomeni, da organ ni bil dolžan poskusiti pritegniti v postopek otrokovega očeta in ugotoviti njegovo voljo, mnenje, prek njega ugotoviti relevantna dejstva,

Otroke je mogoče staršem odvzeti in oddati v vzgojo in oskrbo drugi osebi šele, ko se na podlagi verodostojnih dokazov, ki morajo biti v spisih, ugotovi, da pri starših ni pogojev, ki bi zagotavljali normalen fizični in psihični razvoj otroka. Ker je bilo dejansko stanje glede tega v obravnavanem primeru sporno, in sta tožnika predlagala izvedbo dokazov pred sodiščem, je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka v upravnem sporu, ker je odločalo na seji in ni opravilo glavne obravnave.

CSD odvzame otroka staršem in ga da v vzgojo in varstvo drugi osebi, če so starši zanemarili vzgojo in varstvo, ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist.

Vlagatelj mora že v zahtevi za izdajo začasne odredbe navajati dejstva in okoliščine, s katerimi izkazuje verjeten nastanek škodljivih posledic in zanje ponuditi tudi dokaze. Dokazno breme je na strani vlagatelja zahteve.