VSRS Sklep I Up 829/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena v zvezi z 3. odstavkom 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožbo tožnikov zaradi dejanj, s katerimi naj bi se poseglo v ustavne pravice tožnikov, in sicer v ustavne pravice iz 2. odstavka 14. člena, 1.

odstavka 15. člena, 1. odstavka 33. člena in 4. odstavka 153. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je štelo posamična dejanja, s katerim naj bi se po zatrjevanju tožnikov posegalo v njune ustavne pravice (to so: 1) predlog prvotožene stranke z dne 27.11.2003, drugotoženi stranki, da naj pri pristojnem organu kot zakonita zastopnica države poda predlog za uvedbo razlastitvenega postopka za 74 m2 nepremičnine parc. št. 1914/11 in 192 m2 nepremičnine parc. št. 2513/3 obe k.o. G.v., vpisane v vl. št. 1578 v lasti tožnikov, vsakega do 1/2; 2)

predlog drugotožene stranke z dne 4.12.2003, Upravni enoti N.m. za uvedbo razlastitvenega postopka za predhodno navedeni nepremičnini; 3) ukrepa prepovedi pravnega prometa obravnavanih nepremičnin in bistvenega spreminjanja navedenih nepremičnin, odrejena z odločbo Upravne enote N.m. z dne 23.2.2004), za konkretne posamične upravne akte, ki so jih izdali državni organi, ki pa jih ni mogoče opredeliti kot dokončne posamične akte. Le dokončne posamične akte pa je v skladu z določbo 1. odstavka 3. člena ZUS mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Takih aktov pa ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu po 3. odstavku 1. člena ZUS, ker zanje ni izpolnjena procesna predpostavka, to je odsotnost drugega sodnega varstva. Pojasnilo je tudi, da pojma "drugega sodnega varstva" v kontekstu upravnega spora ne gre razlagati samo kot sodno varstvo pred sodiščem druge pristojnosti, ampak tudi sodno varstvo v upravnem sporu po drugih določbah ZUS. V tem primeru je to upravni spor po 2. odstavku 1.

člena ZUS v zvezi z razlastitveno odločbo, ki je pred prvostopnim sodiščem potekal pod opr. št. U 931/2004 in je sedaj v pritožbenem postopku na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. V odločitvi glede tožbe je bila zajeta tudi odločitev glede povrnitve stroškov upravnega spora.

Zoper prvostopni sklep vlagata tožnika pritožbo in vztrajata pri razlogih, ki sta jih navedla že v tožbi. Ne drži namreč navedba prvostopnega sodišča, da želita tudi v tem primeru sprožiti upravni spor zoper uvedbo razlastitvenega postopka, ker sta ta upravni spor že sprožila. Pritožbo vlagata zato, ker je bil zamujen zakonsko predpisan rok za vložitev predloga oziroma zahteve za uvedbo začetka razlastitvenega postopka za 15 oziroma 16 dni. Ta rok določa Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) v 2. odstavku 95. člena, ki zavezuje razlastitvenega upravičenca, da mora vložiti predlog oziroma zadevo za razlastitev najpozneje v 4 letih po uveljavitvi prostorskega akta iz 93. člena ZUreP-1, ki je podlaga za razlastitev. Pritožujeta se tudi zaradi zavrnitve zahteve za povrnitev stroškov spora, saj ZUreP-1 v 4. odstavku 105. člena določa, da odškodnino in stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec. Zato predlagata pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo istemu sodišču, da opravi nov postopek, in sicer zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi ugotovitve zakonite materialne resnice, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi pravične razjasnitve spora, kar bi v tem upravnem sporu privedlo do zakonite resnice ter pravične in pravilne odločitve.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, čeprav delno iz drugih razlogov, kot jih je v izpodbijanem sklepu navedlo prvostopno sodišče.

Ne drži namreč, da bi bila predlog prvotožene stranke za uvedbo razlastitvenega postopka z dne 3.12.2003 in zahteva za razlastitev obravnavanih nepremičnin, ki jo je drugotožena stranka 4.12.2003 vložila pri Upravni enoti N.m., konkretna posamična upravna akta. Z njima namreč ni odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov s področja upravnega prava, kar je sicer po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) pogoj, da se akt lahko šteje za upravni akt (2. člen ZUP v zvezi z 207. in 226. členom ZUP). Ker glede na to navedena akta za tožnika nimata nobenih pravnih posledic, se zato z njima tudi ne posega v nobeno ustavno pravico tožnikov.

Zato ju ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, niti po 3. odstavku 1. člena ZUS.

Pravne posledice za lastninsko pravico tožnikov na obravnavanih parcelah bo lahko imela le odločba Upravne enote N.m. z dne 23.2.2004, če bo postala pravnomočna. Ta odločba je konkretni posamični upravni akt. O pritožbi, ki sta jo zoper to odločbo vložila tožnika, je po podatkih upravnih in sodnih spisov te zadeve že odločilo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo z odločbo z dne 25.3.2004, o tožbi zoper to odločbo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani odločilo s sodbo, opr. št. U 931-2004-19 z dne 19.1.2005, zdaj pa je zadeva v upravnem sporu v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem RS, kjer se vodi pod opr. št. I Up....

Ker je torej tožnikoma zagotovljeno sodno varstvo v zvezi z razlastitvijo v rednem upravnem sporu, torej v upravnem sporu po 2. odstavku 1. člena ZUS, v katerem lahko uveljavljata tudi ugovore glede pravočasnosti vložitve predloga za uvedbo razlastitvenega postopka, v obravnavani zadevi ni dopusten upravni spor po 3.

odstavku 1. člena ZUS.

Glede na to je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je tožbo tožnikov, vloženo po 3. odstavku 1. člena ZUS, zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS , saj za njeno vložitev tudi po presoji pritožbenega sodišča niso bile izpolnjene zgoraj navedene procesne predpostavke.

Do pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na odločbo o razlastitvi, pa se pritožbeno sodišče v tem upravnem sporu ne opredeljuje, saj bo o tem odločalo v upravnem sporu, ki se pri Vrhovnem sodišču vodi pod opr. št. I Up ....

Ker tožnika v upravnem sporu glede varstva ustavnih pravic nista uspela, je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita tudi odločitev prvostopnega sodišča, da sama trpita svoje stroške postopka (1. odstavek 23. člena ZUS v zvezi s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožnikov zoper prvostopni sklep in ta sklep potrdilo.