VSRS Sodba I Up 340/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo in sklep z dne 13.10.2000. S sklepom je tožena stranka sklenila, da se postopki v zvezi s pritožbami zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava B., Oddelek za okolje in prostor ter premoženjsko pravne zadeve z dne 6.1.2000 združijo in odločila, da se izpodbijana prvostopna odločba odpravi (1. točka); da se pritožbi B. in F.K. ter M.K. zoper sklep prvostopnega organa z dne 9.6.1998 zavržeta (2.

točka); da se sklep o dovolitvi izvršbe Upravne enote L., Izpostava B. z dne 13.3.2000 odpravi (3. točka); da se predlog Ministrstva za promet in zveze, Direkcije RS za ceste z dne 2.2.2000 za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe zaradi odstranitve objekta Š. zavrže. S prvostopno odločbo z dne 6.1.2000 je bila: s 1. točko dovoljena obnova postopka, končanega s sklepom z dne 10.6.1998, s katerim je bilo ugotovljeno, da je odločba Občinskega komiteja za urbanizem, gradbene zadeve, komunalno in stanovanjsko gospodarstvo Občine L.-B. z dne 16.9.1981, postala izvršljiva in da se dovoljuje odstranitev obstoječe stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 749 k.o. Č. brez pravice do odškodnine in nadomestnega prostora ter na stroške Direkcije RS za ceste, ter da se sklep z dne 10.6.1998 odpravi; z 2. točko izreka iste odločbe pa je bilo ugotovljeno, da je odločba z dne 16.9.1981 postala izvršljiva in se R.P., I.P., F.K., B. in M.K.

nalaga, da v petnajstih dneh po prejemu te odločbe odstranijo obstoječo stanovanjsko hišo na parc. št. 749; če zavezanci obstoječe stanovanjske hiše v postavljenem roku ne bodo odstranili, bo to opravil organ po tretji osebi na stroške zavezancev.

Tožena stranka je odpravila odločbo prvostopnega organa z dne 6.1.2000, ker je z njo ponovno odločil o izvršitvi 2. točke izreka gradbenega dovoljenja iz leta 1981 (v katerem je določeno, da je investitor R.P. dolžan obstoječo stanovanjsko hišo na zemljišču parc. št. 749 odstraniti najkasneje v treh mesecih po izdaji uporabnega dovoljenja za novo stanovanjsko hišo oziroma po vselitvi v novo stanovanjsko hišo), o čemer je že odločil s sklepom z dne 10.6.1998 (s katerim je ugotovil, da je odločba o gradbenem dovoljenju z dne 16.9.1981, v delu, ki se nanaša na rušenje starega objekta, postala izvršljiva, ter da se dovoljuje odstranitev starega objekta. Zoper sklep z dne 10.6.1998 so se pritožili B. in F.K. s skupno pritožbo ter M.K. Po ugotovitvi tožene stranke pritožbi nista vloženi v pritožbenem roku, sklep pa pritožnikom tudi ni bil vročen. Prvostopni upravni organ je pritožbi nepravilno štel kot predlog za obnovo postopka, ki je bil končan s sklepom z dne 10.6.1998, ter dovolil obnovo. V skladu z 249. členom ZUP se lahko obnovi le postopek, ki je končan z odločbo, ne pa tudi postopek, ki je bil končan s sklepom, zato v obravnavanem primeru organ prve stopnje ni imel osnove, da je obnovil postopek, končan s sklepom z dne 10.6.1998. Iz zemljiškoknjižnega izpiska z dne 2.10.1997, priloženega pritožbi, je nedvomno razvidno, da so pritožniki solastniki zemljišča parc. št. 749 in stanovanjske hiše, predvidene za odstranitev. Solastniki so postali na podlagi dedovanja po pokojni A.K. Ker pritožbi pritožnikov nista bili vloženi v pritožbenem roku in ker pritožniki K. niso sodelovali v postopku za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 10.6.1998 oziroma jim ta ni bil vročen, prav tako niso sodelovali v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 16.9.1981 (ker takrat še niso bili solastniki stanovanjske hiše in zemljišča parc. št.

749), pritožniki niso bili stranke v postopku, jim tudi sklep z dne 10.6.1998 ne more biti vročen, obnova pa se ne more dovoliti, ker je bil postopek zaključen s sklepom. Zato je tožena stranka njihovo pritožbo zavrgla, saj je niso vložile upravičene osebe, izpodbijano odločbo z dne 6.1.2000 pa odpravila.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, čeprav delno iz drugih razlogov. V 2. točki gradbenega dovoljenja z dne 16.9.1981 je določeno, da je investitor nove stanovanjske hiše, to je bil R.P., dolžan odstraniti staro stanovanjsko hišo najpozneje v treh mesecih po izdaji uporabnega dovoljenja za novo stanovanjsko hišo oziroma po vselitvi v novo stanovanjsko hišo, in to brez pravice do odškodnine in nadomestnega prostora ter na lastne stroške. Na zahtevo Direkcije RS za ceste je prvostopni organ dne 10.6.1998 izdal sklep, s katerim je ugotovil, da je 2. točka gradbenega dovoljenja postala izvršljiva in je dovolil odstranitev obstoječe stare stanovanjske hiše na stroške Direkcije RS za ceste po tehničnem poročilu, ki ga je izdelalo ZGP G. Ta sklep je bil izdan, ker je Direkcija RS za ceste na podlagi pogodbe namesto razlastitve z dne 9.7.1997, sklenjene z R.P., postala solastnica do 210/270 sporne parc. št. 749, ki je bila predvidena za rekonstrukcijo magistralne ceste in na kateri so ob nakupu bili hiša (ki jo je bilo treba po gradbenem dovoljenju podreti) in gospodarsko poslopje ter dvorišče, vlogi pa je priložila tudi izjavo R.P. z dne 25.5.1998, da se je v novo stanovanjsko hišo vselil leta 1990 in da se z rušitvijo stare hiše na stroške Republike Slovenije kot večinskega lastnika parc. št. 749 strinja. Iz navedenega izhaja, da je obveznost R.P., da podre staro stanovanjsko hišo, nastala že leta 1990. Sklep o izvršbi z dne 10.6.1988 (pravilno 1998) je bil vročen R. in I.P., ne pa tudi tožniku. Tožnik je sicer na podlagi dedovanja po A.K., ta pa prej po pokojni M.P., postal skupaj s F. in B.K. do 4/18 solastnik nepremičnine parc. št. 749, vendar s tem po presoji sodišča ni vstopil v pravice in obveznosti R.P. po gradbenem dovoljenju iz leta 1981 glede rušenja stare stanovanjske hiše in tudi ni vstopil v razmerje med Direkcijo RS za ceste in R.P., vzpostavljeno na podlagi pogodbe namesto razlastitve ter tudi nima nikakršnega vpliva na izjavo R.P., da se je v novo stanovanjsko hišo preselil leta 1990 in da se strinja s porušenjem stanovanjske hiše na stroške Direkcije RS za ceste. Glede na to je po presoji sodišča prvostopni organ ravnal pravilno, ko tožniku navedenega sklepa o izvršbi z dne 10.6.1998 ni vročil, saj nima pravnega interesa v obravnavani zadevi rušenja stare stanovanjske hiše, ker je bila ta obveznost naložena le R.P., ki je to staro hišo prodal Direkciji RS za ceste. Sodišče prve stopnje je menilo, da je bila nepravilno in nezakonito dovoljena obnova postopka, ki se je končal s sklepom prvostopnega organa z dne 10.6.1998, in da je torej tožena stranka ravnala pravilno, ko je odpravila odločbo prvostopnega organa z dne 6.1.2000, s katero je bila dovoljena obnova postopka, končanega s sklepom o izvršbi z dne 10.6.1998. Pravilno pa je tudi ravnala, ko je zavrgla pritožbo tožnika zoper sklep prvostopnega organa z dne 10.6.1988, vendar bi pri tem po presoji sodišča prve stopnje morala navesti, da je pritožbo zavrgla, ker je ni vložila upravičena oseba. Pravilno je tudi odpravila sklep prvostopnega organa o dovolitvi izvršbe z dne 13.3.2000, ker je bilo o dovolitvi izvršbe že odločeno s sklepom z dne 10.6.1998, iz istega razloga je pravilno zavrgla tudi predlog Direkcije RS za ceste z dne 2.2.2000 za izdajo novega sklepa o dovolitvi izvršbe.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je vprašanje ali tožnik ima pravni interes v zadevi rušenja predmetne stanovanjske hiše oziroma ali je tožena stranka postopala pravilno, ko je zavrgla pritožbo M.K. zoper sklep Upravne enote L., Izpostava B. z dne 10.6.1998. Ni pravilno stališče ki šteje, da takšnega pravnega interesa ni. V obravnavanem primeru je tožnik stranka, saj varuje svoje pravice. Tožnik je solastnik parc. št. 749, na kateri je stala stara stanovanjska hiša ter tako nosilec s solastništvom povezanih stvarno pravnih upravičenj v skladu z ZTLR, katera z rušitvijo hiše na njej prenehajo obstajati. Trditev, da tožnik nima pravnega interesa v zadevi rušenja hiše (v njegovi solasti), je tako povsem absurdno in je sodišče nepravilno potrdilo 2. točko izreka izpodbijane drugostopne upravne odločbe, s katero so bile pritožbe zoper sklep Upravne enote L., Izpostava B. z dne 10.6.1998 zavržene. Glede na to, da je tožena stranka z odločbo 13.10.2000 odpravila odločbo prvostopnega upravnega organa z dne 6.1.2000 ter sklep o dovolitvi izvršbe istega organa z dne 13.3.2000 je po mnenju pritožnika trenutno pravno stanje takšno, da obstaja le sklep prvostopnega upravnega organa z dne 10.6.1998 (kot pravilno ugotavlja tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi). V kolikor se bo pritožbeni organ pridružil stališču tožeče stranke, da bi ji morali priznati položaj udeleženca v predmetni izvršbi, bo moral prvostopni upravni organ vse izdane odločbe vročati tudi tožniku ter B. in F.K., ki bodo imeli možnost vlagati pravna sredstva ter uveljavljati svoje pravice in pravne koristi, zlasti v zvezi z vprašanjem ali je druga točka izreka odločbe z dne 16.9.1981 postala izvršljiva ali ne.

Tožeča stranka namreč še vedno stoji na stališču, da navedena odločba ni izvršljiva, ter zato vztraja pri vseh svojih argumentih, ki jih je navajala v tožbi. Predlaga da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo stranka z interesom, F.K. navaja, da se v celoti strinja s pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Utemeljen je sicer pritožbeni ugovor, da bi tožnik moral biti pritegnjen v postopek za izdajo sklepa o izvršbi z dne 10.6.1998, s katerim se je ugotovilo, da je 2. točka izreka odločbe - gradbenega dovoljenja z dne 16.9.1981 postala izvršljiva in da se dovoljuje odstranitev obstoječe stanovanjske hiše na parc. št. 749 k.o. Č.

Tožnik je namreč v času izdaje navedenega sklepa že postal solastnik parc. št. 749 k.o. Č. in stare obstoječe hiše na tej parceli, ki naj bi se rušila (zemljiškoknjižni izpisek z dne 2.10.1997). Že na tej podlagi bi tožniku zaradi varstva pravic in pravnih koristi moral organ priznati lastnost stranke v tem postopku. Ni sporno da pa mu prvostopni organ položaja stranke ni priznal in tudi ne vročil sklepa. Toda tožnik se je zoper sklep z dne 10.6.1998 pritožil, vendar po ugotovitvi tožene stranke, ki ni sporna, prepozno.

Po 223. členu ZUP/86 ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe. Tudi zoper sklep, izdan v upravno izvršilnem postopku (na podlagi 1. odstavka 278. člena ZUP/86) je dovoljena pritožba (1. odstavek 280. člena ZUP/86). Tudi tisti, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (zainteresirana stranka), a dejansko ni sodeloval v postopku, ker mu ni bila dana možnost udeležbe, lahko vloži pritožbo, vendar jo mora vložiti v roku ki velja za stranke. V tem primeru pa je tožnikova pritožba vložena po tem roku, torej prepozno. Praviloma je tako pritožbo treba obravnavati kot predlog za obnovo postopka iz razloga, ker stranki ni bila dana možnost udeležbe v postopku, v katerem bi morala biti udeležena kot stranka (9. točka 249. člena ZUP/86). Toda v tem primeru se je postopek, ki naj bi se obnovil, končal s sklepom. V skladu z določbo 249. člena ZUP/86 se lahko obnovi le postopek, ki je končan z odločbo, ne pa postopek, ki je končan s sklepom, kot je v obravnavanem primeru. Zato je ugotovitev tožene stranke, da pritožba ni bila vložena v 15-dnevnem pritožbenem roku in da te pritožbe ni mogoče šteti za predlog za obnovo postopka, pravilna. S tem pa je tudi pravilna in zakonita odločitev o zavrženju pritožbe.

Pritožnik bi moral pravočasno, to je še v teku upravno izvršilnega postopka zahtevati priznanje lastnosti stranke ali pa pravočasno vložiti pritožbo, česar pa ni storil, njegove napake pa v tem primeru ni mogoče sanirati z upoštevanjem pritožbe kot predloga za obnovo.

Ker je v tem primeru sporna formalna odločitev (zavrženje pritožbe), je upravno sodišče ravnalo prav, ko je odločilo na seji in ni opravilo sicer zahtevano glavno obravnavo. Namen glavne obravnave je, da se v kontradiktornem postopku izvajajo dokazi, potrebni za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. V tem primeru pa ne gre za tak primer.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.