VSRS Sklep I Up 158/2005, I Up 207/04, I Up 1448/04, I Up 132/05, I Up 605/04, I Up 731/04, I Up 208/04, I Up 160/04, I Up 677/04, I Up 112/05, I Up 697/04

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Sodišče prve stopnje je s sklepom združilo v skupno obravnavanje in odločanje zadeve 272/2003, U 275/2003, U 695/2003, U 842/2003 in U 938/2003, ki se nanašajo na iste stranke in na odločitev o pritožbi tožeče stranke zoper sklep o dovolitvi obnove postopka uvoznega carinjenja po carinskih deklaracijah. S sodbo je tožbam tožeče stranke ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS), odločbe tožene stranke z dne 6.5.2003, z dne 6.5.2003, z dne 24.9.2003, z dne 25.11.2003 in z dne 15.12.2003 odpravilo in zadeve vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedenimi odločbami je tožena stranka zavrnila pritožbe tožeče stranke zoper sklepe Carinskega urada N.G., s katerimi je bila po uradni dolžnosti dovoljena obnova postopka uvoznega carinjenja po 1. in 5. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000, ZUP).

Sodišče prve stopnje navaja, da ne more rešiti spora, ker tožena stranka ni presodila vseh pritožbenih navedb. Po podatkih upravnih spisov je bil uveden carinski postopek po različnih carinskih deklaracijah in bila za različna rabljena vozila uporabljena preferencialna carinska stopnja na podlagi potrdil o poreklu blaga EUR.1. Carinska uprava Republike Slovenije je naknadno preverila verodostojnost priloženih potrdil pri carinskih organih Nemčije. Ti so ji sporočili, da so ponarejena oziroma da blago nima porekla v smislu pridružitvenega sporazuma. Carinski urad N.G. je bil o ugotovitvah carinskih organov Nemčije obveščen konec aprila 2002, dne 29.4.2002 pa je z uvedbo obnove seznanil tožečo stranko in nato izdal sklepe o obnovi. Tožeča stranka je že v pritožbah zoper sklepe navajala, da je Carinski urad N.G. že pred 26.4. oziroma 29.4.2002 izvedel za ugotovitve carinskih organov Nemčije. Tožena stranka je bistveno kršila določbe upravnega postopka, ker ni ravnala v skladu z 2. odstavkom 254. člena ZUP, ki določa, da se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. Iz izpodbijanih odločb ne izhaja, da bi presojala pritožbene navedbe glede pravočasnosti obnove postopka, ki je procesna predpostavka, na katero je treba paziti po uradni dolžnosti. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala presoditi še pritožbene navedbe, ki se nanašajo na razloge iz 1. in 5. točke 260. člena ZUP. Obnovitveni razlog iz 5. točke 260. člena ZUP je podan, če je stranka vedela, da dejstva, na podlagi katerih je upravni organ izdal za stranko ugodno odločbo, niso resnična, pa jih je navedla z namenom, da bi organ spravila v zmoto in uspela v upravnem postopku. Tega dejstva upravna organa nista ugotavljala. Ker je potrdila, s katerimi naj bi bil carinski organ spravljen v zmoto, moral priskrbeti izvoznik in ne tožeča stranka, je po presoji sodišča prve stopnje preuranjeno stališče tožene stranke, da so verjetno izkazane okoliščine obnovitvenega razloga iz 5. točke 260. člena ZUP. V upravnih spisih se nahajajo fotokopije prevodov dopisov carinskih organov v Nemčiji, iz katerih ni mogoče ugotoviti, kdaj so bili prevedeni. Sodišče prve stopnje nalaga toženi stranki za primer, da v kolikor so bili dopisi nemške carine prevedeni šele po izdaji sklepa o obnovi postopka, da v skladu s 1. odstavkom 251. člena v zvezi s 1. odstavkom 245. člena ZUP v postopek pritegne tožečo stranko, da se bo ta lahko izjasnila v skladu z določbo 146. člena ZUP.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1.

odstavka 72. člena ZUS. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ni ravnala po 2. odstavku 254. člena ZUP. V pritožbi je tožeča stranka zgolj pavšalno navajala, da je subjektivni rok že potekel. Izpodbijane odločbe vsebujejo obrazložitev teka subjektivnega roka. Presodila je tudi okoliščine iz 1. točke 260.

člena ZUP, in sicer v okviru pritožbenih navedb, v katerih pa ni zaslediti, da bi Carinski urad N.G. že pred 26. oziroma 29.4.2002 izvedel za ugotovitve carinskih organov v Nemčiji, kot to navaja sodišče prve stopnje. Ni se mogla izreči o tistih dejstvih in okoliščinah, ki jih je tožeča stranka navajala šele v tožbi (kazenske ovadbe, kolegij direktorjev v M. dne 27.2.2002, sestanek vodij posameznih sektorjev dne 20.3.2002). V zvezi z uporabo 5. točke 260. člena ZUP odgovarja, da za dovolitev obnove zadostuje, da obstoji eden od razlogov iz 260. člena ZUP. Stališče, da bi morala tožena stranka v postopek pritegniti tudi tožečo stranko, da se ta izjasni v skladu z določbo 146. člena ZUP, je napačno. V sklepu, s katerim se dovoli obnova, se ugotavlja, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo in ali so razlogi takšni, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe. Pri uvedbi obnove postopka po uradni dolžnosti nastane procesno razmerje med organom in stranko z izdajo sklepa o dovolitvi obnove. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Sklepanje sodišča prve stopnje, da v postopku izdaje odločb tožene stranke, izpodbijanih v tem upravnem sporu, niso bile presojane pritožbene navedbe tožeče stranke v pritožbi zoper prvostopno upravno odločbo (2. odstavek 254. člena ZUP), po mnenju pritožbenega sodišča nima podlage v upravnih spisih.

Iz obrazložitev v tem upravnem sporu izpodbijanih odločb tožene stranke, ki so v predloženih upravnih spisih, po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je tožena stranka presodila vse navedbe tožeče stranke v pritožbi zoper prvostopno upravno odločbo. Obrazložitve odločb tožene stranke namreč vsebujejo tako razloge glede pravočasnosti, kot tudi opredelitve do relevantnih pritožbenih ugovorov v zvezi z razlogom za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP. Res je, da je tožena stranka glede obnovitvenega razloga iz 5. točke 260. člena ZUP navedla le to, da je tudi ta podan, ni pa navedla razlogov. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča navedena kršitev, glede na to, da za obnovo postopka zadošča, da je podan en obnovitveni razlog, kar je pravilno navedla že tožena stranka, na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva. Do dejstev in dokazov, ki jih tožeča stranka navaja šele v tožbi (kazenske ovadbe, kolegij direktorjev v M. dne 27.2.2002, sestanek vodij posameznih sektorjev dne 20.3.2002), pa se tožena stranka, ki na to utemeljeno opozarja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, niti ni mogla opredeliti. Sodišče nima prav, ko pravi, da bi bilo treba opraviti ustno obravnavo v zvezi z dokazi, ki naj bi bili prevedeni v slovenski jezik šele po izdaji sklepa o dovolitvi obnove. Po presoji pritožbenega sodišča zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo treba pred izdajo sklepa o dovolitvi obnove postopka po uradni dolžnosti izvesti ugotovitveni postopek, saj se šele z izdajo tega sklepa vzpostavi procesno razmerje med organom in stranko.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo določb 3. točke 1. odstavka in 2. odstavka 60. člena ZUS. Ker je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 72. člena ZUS. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo (2. točko sklepa in sodbe) in zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo po vsebini obravnavati tožbene navedbe ter upoštevati, da začne teči subjektivni rok v primeru iz 2. odstavka 263. člena ZUP (obnova postopka po uradni dolžnosti) v povezavi s 1. točko 1. odstavka 263. člena ZUP od dneva, ko za odločanje o obnovi pristojni organ zve za nova dejstva oziroma nove dokaze, pri čemer organe, pristojne za odločanje v carinskih zadevah v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji, določa Zakon o carinski službi.