VSRS Sodba I Up 1060/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 149/99-7 z dne 28.6.2002.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 30.12.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote A. z dne 13.3.1998, s katero je prvostopni organ med drugim odločil, da se v korist upravičenca Kmetijske zadruge V., vzpostavi lastninska pravica na nepremičnini parc. št. 1754/2 vinograd 3.b.r. v izmeri 5020 m2, vl. št. 853 k.o. P. in nepremičnini parc. št. 1734/3 travnik 4.b.r. v izmeri 9001 m2, vl. št. 753 k.o. P., ki sta po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Uradni list RS, št. 10/93, ZSKZ) prešli v last države Republike Slovenije in z njima gospodari Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Sklad).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 2. odstavek 65. člen Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 in 7/93, ZZad), ki ureja vračanje zadružnega premoženja, ki je bilo podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike. Navaja, da se po določbah 65. in 66. člena ZZad drugače kot v Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93, ZDen) ureja predmet denacionalizacije kot tudi upravičence za vrnitev zadružnega premoženja. Povzema ugotovitve tožene stranke, da je Kmetijska zadruga V. vložila zahtevo za vrnitev zadružnega premoženja na podlagi 2. odstavka 65. člena ZZad, med drugim tudi nepremičnin, parc. št. 1734/ in 1734/4 k.o. P., kateri je Kmetijska vinarska zadruga V. pridobila odplačno s kupoprodajnima pogodbama z dne 8.5.1969 in z dne 9.12.1970. Leta 1971 se je ustanovila nova delovna organizacija Kmetijski kombinat V., na katero je bilo preneseno celotno premoženje zadruge. To premoženje ni bilo vrnjeno Kmetijski zadrugi V., ki je pravna naslednica Kmetijske vinarske zadruge V. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki med strankama ni sporno, je presodilo, da je pravilna in zakonita odločitev tožene stranke, da se na podlagi 2. odstavka 65. člena ZZad v korist upravičenca za vrnitev zadružnega premoženja, to je Kmetijske zadruge V., vzpostavi lastninska pravica na spornih nepremičninah.

Zavrnilo je tožbeni ugovor, da premoženje, ki je predmet tega postopka ne more biti predmet vrnitve, glede na to, da je na podlagi ZSKZ prešlo na Republiko Slovenije. Zavrnitev ugovora je utemeljilo z določbo 81. člena ZZad, po kateri z dnem uveljavitve zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, za katero po določbah ZZad oziroma predpisih o denacionalizaciji nastopi dolžnost vrnitve, razdružitve oziroma lastninjenja.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, odpravi izpodbijani upravni akt in odstopi zadevo v reševanje stvarno pristojnemu sodišču. Meni, da prvostopni upravni organ niti tožena stranka nista bila stvarno pristojna za odločanje o zahtevku za vrnitev zadružnega premoženja, ker ni bilo podržavljeno po predpisih, navedenih v 3. in 4. členu ZDen. Zakon o zadrugah nima posebnih določb o pravni podlagi podržavljenja, niti ne določa organa, ki je pristojen odločati. Zato tudi za vračanje zadružnega premoženja veljajo določbe ZDen. V obravnavanem primeru, ko je prišlo do prenosa premoženja zadruge na podlagi statusnih sprememb, ni podana pristojnost upravnega organa, temveč je pristojno redno sodišče.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ZZad posebej ureja, katero premoženje se vrača (2. odstavek 65. člena) in upravičence do tega vračila (66. člen), ter da se v vsem drugem za vračanje tega premoženja uporabljajo predpisi o denacionalizaciji. Navedeno pomeni, da o zahtevi za denacionalizacijo na podlagi določb ZDen odločajo organi, ki so določeni z ZDen. Navedeni zakon deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Pristojnost sodišča za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo (56. člen ZDen) je izrecno določena le za tiste primere, ko je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen). V obravnavani zadevi vlagateljica zahteve za vračilo premoženja ne zatrjuje, da je njeno premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnih poslov v smislu 5. člena ZDen, temveč navaja, da je v novo konstituirano delovno organizacijo prešlo v posledici izvajanja statusno pravnih predpisov. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v zadevi odločal stvarno pristojen organ (54. člen ZDen).

Ostalih pritožbenih razlogov pritožnica ne konkretizira. Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.