VSRS Sodba I Up 1302/2002

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožniki sami trpijo stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 23.11.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Upravne enote L., Izpostave B. z dne 29.9.2000, s katerim je ta zavrgla zahtevo tožnikov za denacionalizacijo, ker je bila vloga nepopolna.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče strinja s toženo stranko in prvostopnim organom, da zahteva, kakršno so v obravnavanem primeru vložili tožniki, ni popolna in ima takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče obravnavati. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je prvostopni organ tožnike pozval (dne 2.8.1993 in dne 12.10.1998), da v določenem roku dopolnijo svojo vlogo, vendar je kljub opozorilu na posledice, če manjkajoče dokumentacije ne bodo predložili, niso dopolnili. Po presoji prvostopnega sodišča kljub temu, da prvostopni organ na prošnjo tožnikov (dne 3.11.1998), da se jim podaljša rok za dopolnitev vloge, o tem ni izdal sklepa v pisni obliki, v postopku ni bila storjena takšna nepravilnost, ki bi vplivala na pravilnost odločitve, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti. Tožniki bi lahko dopolnili denacionalizacijsko zahtevo ves čas do izdaje prvostopnega sklepa o zavrženju vloge, torej skoraj še dve leti po zaprosilu za podaljšanje roka, vendar tega niso storili. Zato se po mnenju prvostopnega sodišča ne morejo uspešno sklicevati na to, da vloge niso dopolnili, ker niso vedeli, ali jim je rok podaljšan. Če bi bili glede tega v dvomih, bi tudi lahko urgirali pojasnilo oziroma odločitev o podaljšanju roka, česar pa niso storili. Zato je tudi po presoji prvostopnega sodišča upravni organ ravnal pravilno, ko je po tem, ko je tožnike pozval na dopolnitev vloge, dne 29.9.2000 odločil (skoraj dve leti po drugem pozivu in prošnji tožnikov z dne 3.11.1998, da se jim rok za predložitev manjkajočih dokazil podaljša za 30 dni), da se zahteva za denacionalizacijo kot nepopolna zavrže.

Tožniki vlagajo pritožbo zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS.

Navajajo, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do vseh tožbenih navedb. Pristojen organ bi moral izdati sklep o podaljšanju roka za dopolnitev njihove zahteve. Ni jim bila dana možnost, da predmetno zahtevo dopolnijo in tudi ne, da se izjasnijo o vloženi zahtevi.

Prvostopni organ ni izpeljal ustreznega dokaznega postopka in je s tem kršil načelo zaslišanja strank. Ta kršitev pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka na podlagi 3. točke 3. odstavka v zvezi z 2.točko 1.odstavka 25. člena ZUS. Zaradi kršitve načela zaslišanja strank in neizvedenega dokaznega postopka na prvi stopnji upravnega odločanja izpodbijani sklep temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Zakonitost in pravilnost sklepa se ne da preizkusiti. Po njihovem mnenju je bila vloga v tem denacionalizacijskem postopku popolna in bi se morala meritorno obravnavati. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Tožniki so priglasili tudi stroške postopka.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

K 1. točki izreka

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče o zadevi pravilno odločilo. Postopek denacionalizacije se začne na podlagi zahteve, ki jo vloži upravičenec oziroma njegov pravni naslednik in mora poleg splošnih podatkov (67. člen ZUP/86), vsebovati še podatke po določbi 62. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Zahtevi je treba priložiti tudi v navedeni določbi predvidene listine. Na to, kaj morajo v obravnavani zadevi še navesti in predložiti, pa so bili tožniki, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in upravnih spisov, tudi po presoji pritožbenega sodišča, v skladu s pravili postopka, pravilno opozorjeni. Ker tožniki v določenem roku, niti kasneje, pomanjkljivosti zahteve za denacionalizacijo niso odpravili, kar tudi izhaja iz upravnih spisov, zaradi česar vloge ni bilo mogoče obravnavati, je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen pogoj za zavrženje vloge po 2. odstavku 68.člena ZUP/86.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožben ugovori. ZUP/86 v 3. odstavku 99. člena določa, da se lahko rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, podaljša na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka,če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da prvostopni organ ni izdal sklepa o zaprošenem podaljšanju roka, ni vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe. Prvostopni organ je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, kar potrjujejo podatki v upravnem spisu, o zadevi odločal šele po dveh letih od vložene prošnje za podaljšanje roka. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem prvostopnega sodišča, da so tožniki, ne glede na to, da sklep o podaljšanju roka ni bil pisno izdan, imeli možnost dopolnjevati svojo nepopolno vlogo vse do izdaje prvostopne upravne odločbe (sklepa), vendar zahteve niso dopolnili in tudi ne urgirali odgovor na svojo vlogo o podaljšanju roka za dopolnitev zahteve. Zato tudi ne drži njihovo zatrjevanje, da jim upravni organ ni omogočil, da svojo zahtevo za denacionalizacijo dopolnijo.

Pritožbeno sodišče zavrača ugovor tožnikov, da zahteva za denacionalizacijo ni bila pomanjkljiva. Za takšno zatrjevanje v listinah in podatkih upravnih spisov ni podlage. Ker je bilo o zahtevi tožnikov odločeno procesno, so po presoji pritožbenega sodišča tudi navedbe tožnikov, ki se nanašajo na kršitev načela zaslišanja strank in neizvedbo dokaznega postopka, v obravnavanem primeru pravno nepomembne.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.

K 2. točki izreka

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 23.

člena ZUS, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kar pa je bilo v obravnavanem primeru podano.