VSRS Sodba I Up 669/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju. Zahteva za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena v povezavi s 1. in 3. točko 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.1.1999 in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da je upravičenki do denacionalizacije O.G., ki je bila jugoslovanska državljanka od 28.8.1945 do 25.10.1946, dolžna zavezanka Mestna občina Celje z dnem pravnomočnosti odločbe vrniti v last stanovanjsko stavbo v C. v izmeri 248 m2 in dvorišče v izmeri 154 m2, vse do 18/19 ter parcelno št. 2331, vl. št. 1556 k.o. C. - vrt v izmeri 215 m2 in dopustiti vknjižbo lastninske pravice v korist upravičenke (1. točka izreka odločbe). Z 2. točko izreka odločbe tožene stranke pa je zahtevo za denacionalizacijo v delu, ki se nanaša na vzpostavitev lastninske pravice na parcelni št. 2331 -

stavbišče v izmeri 248 m2, vl. št. 1847 k.o. C. zavrgla, ker je upravičenka pokojna (umrla 12.3.1997 v T.) in je pravica uporabe po pokojni že prešla na dediče, zato ni mogoče uporabiti določbe 31. člena ZDen.

Sodišče prve stopnje je glede na odločbo o podržavljenju, ki se nahaja v upravnem spisu, menilo, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, od česar pa je odvisna zakonska razlaga pravne podlage podržavljenja in tudi odločitev ali denacionalizacijski upravičenki glede na dejstvo, da v času podržavljenja ni bila jugoslovanska državljanka, gre pravica do vrnitve premoženja. Iz odločbe Okrajnega sodišča v Celju, št. I 104/49 z dne 3.3.1949 med drugim izhaja, da so na podlagi sodne odločbe z dne 3.3.1949, št. I 104/49-2 pri G.O. in A. odredi v smislu Zakona o zaplembi imovine in o opravljanju zaplembe z dne 27.7.1946 popis in cenitev nepremičnin. Gre torej za odločbo o popisu cenitve nepremičnin, ki jo je Okrajno sodišče v Celju očitno izdalo na podlagi odločbe z isto številko (I 104/49) in istim datumom (z dne 3.3.1949), s katero je pod točko I. izreka ugotovilo, da je bilo O.G., ki se je nahajala v tujini, z odločbo Ministrstva za notranje zadeve FLRJ z dne 28.12.1948 odvzeto državljanstvo FLRJ na podlagi Zakona o izgubi državljanstva z dne 23.10.1946. Pod točko II. izreka te odločbe pa izhaja, da je z dnem 25.10.1946 izrečena zaplemba celotnega premoženja A., O. in A.G. To pomeni, da bi iz slednje odločbe izhajalo, da je bilo tem osebam državljanstvo odvzeto na podlagi Zakona o odvzemanju državljanstva, oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, pripadnikov vojnih formacij, ki so služili okupatorju in so pobegnili v inozemstvo, kot ga določa 23. točka 3. člena ZDen. Dejstvo pa je, da v 1. točki izreka citirana odločba o izgubi državljanstva ni bila predložena v upravnem postopku. Kot izhaja iz 2. točke odločbe z dne 3.3.1949 pa se izreče kot posledica izgube državljanstva zaplemba celotnega premoženja, katero ureja Zakon o odvzemanju državljanstva, ki v 2. točki določa: izguba državljanstva po 1. členu tega zakona ima za posledico zaplembo celotnega premoženja. Za odločbo o zaplembi je pristojno Okrajno sodišče, v katerem območju je premoženje, ki spada pod zaplembo. Tožena stranka bi morala pozvati vlagateljico denacionalizacijske zahteve na predložitev odločbe o izgubi državljanstva denacionalizacijske upravičenke, katere posledice je bila potem zaplemba premoženja. Ta okoliščina je po presoji sodišča prve stopnje pomembna zaradi ugotovitve pravne podlage za vračilo premoženja, še zlasti zaradi povezave z drugim zakonskim pogojem, ki ga določa II. poglavje ZDen o denacionalizacijskih upravičencih in še posebej 9. člen, ki pogojuje jugoslovansko državljanstvo v času podržavljanja. Tožena stranka je namreč kot pravno podlago v obrazložitvi svoje odločbe navedla Zakon o zaplembi imovine in o opravljanju zaplembe z dne 27.7.1946, ki naj bi bil po 19. točki 3. člena ZDen pravna podlaga za podržavljenje in kot izhaja iz odločbe Okrajnega sodišča o popisu premoženja z dne 3.3.1949 št. I 104/49. Po presoji sodišča prve stopnje pa je s to odločbo odrejen zgolj popis že sicer zaplenjenega premoženja na podlagi 1. in 2. točke Zakona o odvzemanju državljanstva. Prav od popolne ugotovitve pravne podlage odvzema premoženja je potem odvisna nadaljnja uporaba 9. člena ZDen, ki se nanaša na izpolnitev drugega kumulativnega pogoja za vrnitev premoženja. Nesporno dejstvo je, da je denacionalizacijski upravičenki O.G. prenehalo jugoslovansko državljanstvo dne 25.10.1946, ko ji je bilo odvzeto in da torej ob podržavljenju ni bila več jugoslovanska državljanka. Celotno II. poglavje ZDen, ki se nanaša na pogoj jugoslovanskega državljanstva upravičencu do denacionalizacije, zlasti 9. in 10. člen in izjeme od tega pogoja, pa narekujejo, da ga je potrebno v posameznem primeru glede na ugotovljeno dejansko stanje razlagati samo v povezavi s pravilno ugotovitvijo pravnega predpisa, na podlagi katerega je bil odvzem premoženja izvršen. Tožena stranka bi torej morala glede na dejstvo, da denacionalizacijska upravičenka ni bila jugoslovanska državljanka ob podržavljenju, določno, poleg pravilno ugotovljenega akta o podržavljenju, navesti pravno podlago iz 9. člena ZDen, ki v vsakem odstavku določa različne kriterije za določitev upravičencev iz naslova priznanja jugoslovanskega državljanstva. Predvsem bi morala obrazložiti, zakaj ima v povezavi z ustreznim zakonskim predpisom iz 3. člena ZDen denacionalizacijska upravičenka, kljub izgubi jugoslovanskega državljanstva, pravico do vrnitve premoženja, torej, ali gre za primer po 3. odstavku 9. člena, ki določa, da če je bilo premoženje podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom, se šteje, da je bilo podržavljeno jugoslovanskemu državljanu. Glede na tožbeni ugovor tožeče stranke, da denacionalizacijska upravičenka ni bila jugoslovanska državljanka ob podržavljanju, bo morala tožena stranka v postopku popolneje ugotoviti podlago podržavljenja s pridobitvijo odločbe o odvzemu državljanstva, v kolikor pa ji takšne odločbe vlagateljica zahtevka ne bo mogla predložiti, bo moralo to vprašanje presoditi na podlagi listin, ki so v upravnih spisih. Odvisno od rešitve navedenega vprašanja bo treba v nadaljnjem postopku presoditi tudi, ali v spornem primeru obstaja ovira za denacionalizacijo iz 2. odstavka 10. člena, to je sicer v tožbi navedeni tožbeni razlog, ki pa se v skladu s 3. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98) ugotavlja tudi po uradni dolžnosti, če je imela takšna oseba pravico dobiti odškodnino od tuje države na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Pritožbo vlaga stranka z interesom, to je A.G. kot pravna naslednica O.G., denacionalizacijske upravičenke. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka in kršitve določb materialnega zakona ter predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev vseh stroškov tega postopka oziroma izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Upravno sodišče je tožbi ugodilo le iz razloga, ker naj ne bi bilo jasno katera pravna podlaga iz 9. člena ZDen je v konkretnem primeru podana in da naj bi sodišče pribavilo odločbo o odvzemu državljanstva.

Gornja dejstva in dokazi se v spisu že nahajajo. V spisu se nahaja odločba Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 104/49-2 z dne 3.3.1949, ki je bila podlaga za zemljiškoknjižni vpis in iz katere jasno izhaja, da je bilo G.O. odvzeto državljanstvo na podlagi Zakona o izgubi državljanstva z dne 23.10.1946 in v smislu Zakona o odvzemu državljanstva izrečena tudi zaplemba celotnega premoženja. Premoženje je torej podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom. Zato se na podlagi 3. odstavka 9. člena ZDen šteje, da je bilo predmetno premoženje podržavljeno jugoslovanski državljanki.

Tožeča stranka, tožena stranka in državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po 3. členu ZDen so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih, ki so našteti od 1. do 29. točke tega člena. V 19. točki je naštet Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46, 74/46) in v 23. točki Zakon o odvzemanju državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, pripadnikov vojnih formacij, ki so služili okupatorju in so pobegnili v inozemstvo (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 86/46). Od presoje po kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno, je odvisna ugotovitev, katero osebo je šteti za upravičenca v skladu z 9. členom ZDen. Tožena stranka je v tem primeru ugotovila kot pravno podlago za podržavljenje Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe po 19. točki 3.

člena ZDen, toda pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da listine v spisu kažejo, da bi bilo lahko premoženje podržavljeno na drugi pravni podlagi. Z razlogi, ki jih je s tem v zvezi navedlo sodišče prve stopnje, se očitno strinja tudi pritožnica, saj tudi ona v pritožbi trdi enako, namreč, da je bilo premoženje podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom, torej po pravni podlagi iz 23. točke 3. člena ZDen. Če pa bi bilo treba uporabiti drugo pravno podlago, gre za zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede odločilnih dejstev o državljanstvu denacionalizacijske upravičenke in vračanja premoženja, kar vse pa bo, ob upoštevanju pravilno navedenih napotkov sodišča prve stopnje, tožena stranka dopolnila v novem postopku. Kajti ne drži pritožbeni ugovor, da se v upravnih spisih nahaja odločba Ministrstva za notranje zadeve SFRJ o odvzemu državljanstva, št. IV Pov 5586/48 z dne 28.12.1948. Sodišče prve stopnje je zato pravilno naložilo, naj se v dopolnjenem postopku pozove tožečo stranko, da predloži odločbo o odvzemu državljanstva, le v kolikor takšne odločbe ne bo mogla predložiti, naj se to vprašanje presodi na podlagi listin, ki so v upravnih spisih. Nato pa, odvisno do rešitve tega vprašanja, bo treba presoditi, ali obstoji ovira za denacionalizacijo po 2. odstavku 10. člena ZDen, to je, ali je oseba dobila ali imela pravico pridobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Namreč tudi osebi, za katero se šteje, da je v času podržavljenja imela jugoslovansko državljanstvo, je mogoče odreči status denacionalizacijskega upravičenca, če se ugotovi, da je dobila odškodnino od tuje države ali pa je kot tuj državljan to pravico imela, a je ni izkoristila. Fikcija o tem, da se je oseba štela za jugoslovanskega državljana, ne pomeni, da ni imela državljanstva druge države.

Zato uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Prav tako pa tudi ne pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki ga pritožba niti ni konkretizirala, pritožbeno sodišče pa bistvenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni zaznalo.

Odločitev o stroških temelji na določbi 3. odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Ta določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta.

Na podlagi 73. člena ZUS je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.