VSRS Sklep I Up 908/2004

Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1126/2004-6 z dne 14.7.2004, se razveljavi, tožba Slovenske demokratske stranke, Občinskega odbora Ž., zoper obvestilo Župana Občine Ž. z dne 20.5.2004, se zavrže.

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 35. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo obvestilo tožene stranke z dne 20.5.2004, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V izpodbijanem obvestilu je tožena stranka navedla, da ugotavlja, da tožeča stranka v roku, določenem v 2. odstavku 47.

člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Uradni list RS, št. 72/93 in naslednji), ni preoblikovala referendumske pobude tako, da bi bilo referendumsko vprašanje jasno izraženo, kot jo je tožena stranka pozvala z obvestilom in pozivom za odpravo neskladnosti dne 29.4.2004. Zato je tožena stranka podlagi 2. odstavka 47. člena ZLS štela, da pobuda ni bila vložena.

Prvostopno sodišče je najprej ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za upravni spor, predviden v 3. odstavku 47. člena ZLS.

Povzelo je tudi vsebino 47. člena ZLS, nato pa je na podlagi 1.

odstavka 2. člena ZUS, 1. odstavka 3. člena ZUS in 3. odstavka 3. člena ZUS ugotovilo, da ima odločitev tožene stranke take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonita ali ne. Odločitev namreč ne vsebuje obrazložitve, ki bi tožeči stranki omogočila učinkovito uveljavljanje njene ustavne pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na 46.b člen ZLS, po katerem lahko svetovalni referendum razpiše le občinski svet oziroma pobudo za njegovo izvedbo lahko dajo le člani občinskega sveta. Tako svetovalni referendum opredeljuje tudi Statut Občine Ž. (Uradni list RS, št. 23/99, 71/01 in 109/01) v 56. členu in hkrati določa, da se le glede izvedbe referenduma smiselno uporabljajo določbe, ki urejajo izvedbo naknadnega lokalnega referenduma, ne pa tudi glede postopka pred razpisom referenduma. Ker občani ne morejo biti neposredni pobudniki razpisa svetovalnega referenduma, ga tudi ne morejo zahtevati. Meni, da župan nima nobene pristojnosti pri svetovalnem referendumu, zato predlaga, da vrhovno sodišče prvostopno sodbo spremeni tako, da tožbi tožeče stranke ne ugodi.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Vrhovno sodišče je prvostopno sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožeča stranka na Občino Ž. naslovila pobudo volivcem za vložitev zahteve za razpis svetovalnega referenduma za prednostno investiranje v pločnik in obvoznico v V., ki jo je občina prejela 13. 11. 2003.

Svetovalni referendum je urejen v 46.b členu ZLS in je vgrajen v ta zakon od novele ZLS-J (Uradni list RS, št. 74/98). V 46.b členu ZLS je določeno, da lahko občinski svet pred odločanjem o posameznem vprašanju iz svoje pristojnosti z namenom, da ugotovi voljo občanov, razpiše svetovalni referendum. Svetovalni referendum se razpiše za vso občino ali za njen del. Odločitev volilcev na svetovalnem referendumu ne zavezuje občinskih organov.

ZLS ureja še dve vrsti referenduma, in sicer naknadni, ki je urejen v 46. in 47. členu ZLS, in referendum za uvedbo samoprispevka, ki je urejen v 46.a členu ZLS.

V 47. členu ZLS pa je določen postopek v zvezi s pobudo volilcem za vložitev zahteve za razpis referenduma. Pobuda volilcem za razpis referenduma pa v 46.b členu v zvezi s svetovalnim referendumom ni omenjena, pač pa je omenjena le v 3. odstavku 46. člena ZLS, torej le pri naknadnem referendumu. To je tudi logično, saj po določbah 46. člena ZLS naknadni referendum lahko predlagajo župan ali član občinskega sveta, pri čemer mora občinski svet razpisati (naknadni) referendum, če to zahteva najmanj 5% volivcev v občini in če tako zahteva zakon ali statut občine; in glede na to, da je izid naknadnega referenduma obvezen. Ker je torej razpis naknadnega referenduma obvezen, če to zahteva 5% volivcev, je treba izjavljanje volivcev o tem posebej formalizirati, prav temu pa je namenjena pobuda volivcem (46. člen) in postopek v zvezi z njo (47. člen).

Glede na navedene zakonske določbe vrhovno sodišče za razliko od prvostopnega sodišča meni, da postopek v zvezi s pobudo volivcem, določen v 47. členu ZLS, ne velja za svetovalni referendum, saj razpisa svetovalnega referenduma glede na posebne določbe 46.b člena ZLS volivci ne morejo zahtevati oziroma ga občinski svet tudi na zahtevo oziroma pobudo volivcev ni dolžan razpisati.

Ker torej 47. člen ZLS ni pravna podlaga za odločanje o pobudi za svetovalni referendum, čeprav ima taka pobuda naslov "pobuda volivcem", tudi v tem sporu izpodbijano županovo obvestilo ni obvestilo v smislu 2. odstavka 47. člena ZLS. Ker torej obravnavano obvestilo ni obvestilo po 2. odstavku 47. člena ZLS, zoper njega ni dopusten upravni spor po 3. odstavku 47. člena ZLS. Zoper ta akt pa, ker ne gre za akt iz 1., 2. ali 3. člena ZUS, tudi po določbah ZUS ni dopusten upravni spor.

Ker župan po določbi 46.b in 47. člena nima nikakršnih pristojnosti za odločanje o pobudi za svetovalni referendum, je njegovo obvestilo o tem, da šteje pobudo za umaknjeno, brezpredmetno, saj ga je izdal v stvari, o kateri ni mogoče odločati po 47. členu ZLS. O tem, ali bo glede vprašanj, vsebovanih v pobudi tožeče stranke, razpisal referendum, pa bo v skladu s 46.b členom ZLS odločal občinski svet.

Glede na navedeno izpodbijano obvestilo tožene stranke po presoji pritožbenega sodišča ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato bi moralo prvostopno sodišče tožbo tožeče stranke zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Ker tega ni storilo, je vrhovno sodišče na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS prvostopno sodbo razveljavilo in samo zavrglo tožbo, ker je bila kršena določba 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.