VSRS Sodba I Up 1441/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 184/99-6 z dne 8.5.2000.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi ter odpravilo odločbo tožene stranke z dne 23.12.1998. Z navedeno odločbo je bila odpravljena odločba Upravne enote L., Izpostava M.P. z dne 9.12.1997, s katero je navedeni prvostopni upravni organ tožniku priznal status žrtve vojnega nasilja -

interniranca za čas od 6.4.1941 do 15.5.1945 ter pravice do življenjske mesečne rente, do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, obdobje od 6.4.1941 do 15.7.1945 pa mu je upošteval kot podlago za priznanje pokojninske dobe; ter je bilo odločeno, da se tožniku ne priznajo status in pravice žrtve vojnega nasilja, ker ne izpolnjuje pogojev, določenih v 1. in 2. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96 - v nadaljevanju: ZZVN).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje ne strinja s presojo tožene stranke, da v primerih, kot je obravnavani, stranki ne gre status žrtve vojnega nasilja. Meni, da ZZVN priznanja statusa žrtve vojnega nasilja ne veže na trenutek pričetka izvrševanja prisilnega ukrepa, ampak na obdobje, v katerem se je prisilni ukrep izvajal, to je na čas vojne. Stališče tožene stranke, da pred začetkom II. svetovne vojne ni mogoče govoriti o Italijanih kot agresorjih, je za obdobje do italijanskega napada na Jugoslavijo sicer pravilno, ni pa ga mogoče, glede na določbe 1. in 2. člena ZZVN, raztegniti tudi na čas po napadu. Za ta čas je treba Italijo, tudi glede območja Furlanije - Julijske krajine, kjer je tožnikova družina živela pred internacijo v smislu ZZVN, šteti za agresorja. Po mnenju sodišča prve stopnje je drugačna razlaga ZZVN v nasprotju z določbo tedanjega 4. odstavka 2. člena ZZVN, ki izrecno govori o ukrepu, povzročenem na navedenem območju, vendar ga ne omejuje na (kasnejšega) nemškega okupatorja tega območja. ZZVN pa status žrtve veže na dejanja, ki so jih v času vojne zagrešili agresorji.

Odločitev tožene stranke zato po mnenju sodišča prve stopnje temelji na napačni uporabi določb 1. in 2. člena ZZVN. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa je po mnenju sodišča prve stopnje v postopku dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj tožena stranka ni ugotavljala razlogov za izvajanje prisilnega ukrepa nad tožnikovimi starši od 6.4.1941 dalje. Sodišče prve stopnje je zato odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo za zakonito odločitev treba dejansko stanje raziskati še v smeri, ali so italijanske oblasti tudi v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 prisilni ukrep nad tožnikovima staršema izvajale zaradi političnih oziroma nacionalnih razlogov. Tožena stranka bo ob upoštevanju navedenega stališča o zadevi ponovno odločila v roku 30 dni od dneva pravnomočnosti izpodbijane sodbe (3. odstavek 60. člena ZUS).

Tožena stranka se v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje. Pri tem pojasnjuje, da mora oseba, ki uveljavlja status žrtve vojnega nasilja po 1. členu Zakona o dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št.

44/96), ker ji je bil prisilni ukrep povzročen na ozemlju Furlanije - Julijske krajine, izpolnjevati tudi vse pogoje iz 1., 2. in 3. člena ZZVN. V določbi 2. člena ZZVN priznanje statusa žrtve vojnega nasilja veže tako na pričetek izvrševanja prisilnega ukrepa znotraj tega obdobja, kot tudi na čas trajanja prisilnega ukrepa, ki so ga v času vojne zagrešili agresorji nad posamezno osebo, pri čemer pa je vseeno, ali so pričele s prisilnim ukrepom ali nasilnim dejanjem italijanske okupacijske oblasti, nadaljevale pa nemške okupacijske oblasti, saj je splošno znano dejstvo, da so po kapitulaciji Italije 9.9.1943 nemške okupacijske sile razširile svojo oblast tudi na ozemlja, kjer so jo pred tem datumom izvajale italijanske okupacijske sile, to je tudi na ozemlje Republike Slovenije in Furlanije - Julijske krajine. Pri tem tožena stranka še poudarja, da ni namen določb ZZVN, da vse osebe, ki so preživele obdobje II. svetovne vojne, pridobijo status žrtve vojnega nasilja. Za kumulativno izpolnjevanje pogojev po določbah citiranega zakona je po njenem mnenju treba v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost neposrednim nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom (s trajanjem najmanj treh mesecev), ki morajo biti dejansko podani v smislu navedenih zakonskih določb, česar pa tožniku ni uspelo dokazati. Njegova starša, ki sta živela na območju Furlanije -

Julijske krajine, sta bila s strani Italijanov kot člana gibanja TIGR aretirana že v letu 1940 in skupaj s tožnikom v avgustu 1940 odpeljana v internacijo, v S., od koder so se vrnili po koncu vojne. Glede na to da so tožnika in njegova starša Italijani odpeljali v internacijo pred 6.4.1941, uradni pričetek vojne v Sloveniji pa je 6.4.1941, po mnenju tožene stranke o italijanskem okupatorju na ozemlju, kjer je tožnik z očetom in materjo živel pred tem datumom, ni mogoče govoriti kot okupatorju Slovenije v smislu določb ZZVN. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in samo odloči oziroma vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožbeno sodišče je že enkrat odločalo o pritožbi tožene stranke zoper izpodbijano sodbo in je s sodbo, št. I Up 662/2000-2 z dne 26.2.2003, ugodilo pritožbi, izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je zavrnilo tožbo na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojo odločbo, št.

Up-158/03-8 z dne 4.12.2000, razveljavilo citirano sodbo pritožbenega sodišča z dne 26.2.2003 in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Navedlo je, da razlaga določb 1. člena in 1. odstavka 2. člena ZZVN, kakor jo je uporabila navedena sodba, krši načelo enakosti pred zakonom.

Pritožba ni utemeljena.

ZZVN določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih pomagačev (1. člen). V 2. in 4. členu ZZVN so našteta nasilna dejanja in prisilni ukrepi, zaradi katerih imajo osebe, ki so jim bile izpostavljene med II. svetovno vojno in v letu 1991, priznan status žrtve vojnega nasilja ter iz tega naslova priznane deloma različne pravice glede na vrsto nasilnega ravnanja.

V obravnavani zadevi ni sporno, da so bili tožnik in njegova starša še v avgustu 1940, torej pred pričetkom II. svetovne vojne na območju Slovenije oziroma pred italijansko okupacijo dela slovenskega ozemlja, izpostavljeni nasilnemu dejanju oziroma prisilnemu ukrepu tedanje italijanske oblasti na podlagi njene tedaj veljavne zakonodaje in na ozemlju, ki je tedaj sodilo pod Italijo.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je stališče tožene stranke, da pred začetkom II. svetovne vojne ni mogoče govoriti o Italijanih kot agresorjih, za obdobje do italijanskega napada na Jugoslavijo sicer pravilno, ni pa ga mogoče glede na določbe 1. in 2. člena ZZVN, raztegniti tudi na čas po napadu. Za ta čas je treba Italijo, tudi glede območja Furlanije - Julijske krajine v smislu ZZVN šteti za agresorja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je drugačna razlaga zakona v nasprotju z določbo tedanjega 4. odstavka 2. člena ZZVN, ki izrecno govori o ukrepu, povzročenem na navedenem območju, vendar ga ne omejuje na (kasnejšega) nemškega okupatorja tega območja. ZZVN pa status žrtve veže na dejanja, ki so jih v času vojne zagrešili agresorji. Zato je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da odločitev tožene stranke temelji na napačni uporabi določb 1. in 2. člena ZZVN.

Bistveno je namreč dejstvo internacije in njeno trajanje. Dejstvo, da interniranec ni v internacijo poslan šele po začetku vojne, ampak že pred njo, ali da internacija ni nastala šele po 6.4.1941, ampak se je takrat le nadaljevala, oziroma da je interniranec prestajal internacijo tudi že v času, ki se mu ne more vštevati v dobo za status žrtve, žrtvi ne more odvzeti statusa in upravičenj za čas internacije med vojno, seveda, če je bila ta internacija v pogojih 1. in 2. člena ZZVN. Pogoj, da so okupacijske sile poslale državljana v internacijo v času vojne, je po mnenju pritožbenega sodišča v celoti izpolnjen tudi, če so ga tja poslale že pred vojno, v času vojne pa ga v internaciji zadržale.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V tem postopku bo za zakonito odločitev treba dejansko stanje raziskati še v smeri, ali so italijanske oblasti tudi v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 prisilni ukrep nad tožnikovima staršema izvajale zaradi političnih oziroma nacionalnih razlogov, kar je stvar dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da bo tožena stranka o zadevi ponovno odločila v roku 30 dni od dneva pravnomočnosti izpodbijane sodbe (3. odstavek 60. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.