VSRS Sodba in sklep I Up 698/2001

1. Pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 371/99-18 z dne 23.5.2001 (1. točka izreka), se zavrne in se potrdi ta sodba.

2. Pritožbi zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 371/99-18 z dne 23.5.2001 (2. točka izreka), se ugodi in se razveljavi ta sklep.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) v izreku pod točko 1 ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj Republike Slovenije z dne 19.1.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrgla pritožbo tožnikov z dne 10.5.1996, vloženo zaradi molka organa prve stopnje - Agencije za prestrukturiranje in privatizacijo Republike Slovenije (v nadaljevanju Agencija), v zvezi z zahtevo tožnikov, da se izda sklep po 139. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). V izreku pod točko 2 pa je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 61. člena ZUS odločilo, da se zahtevi tožnikov z dne 22.2.1996 ugodi in se tožnike pripusti kot stranke v postopek lastninskega preoblikovanja podjetja D.-D., d.d. L. (v nadaljevanju:

prizadeto podjetje).

V obrazložitvi k 1. točki izreka sodišče prve stopnje navaja, da je o pritožbi tožnikov zaradi molka organa prve stopnje že enkrat odločalo in s sodbo, opr. št. U 1105/96 z dne 10.9.1998, odločbo tožene stranke z dne 26.6.1996 odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Ker se tožena stranka zoper navedeno sodbo ni pritožila, je le-ta postala pravnomočna, pravno mnenje sodišča iz te sodbe pa je za toženo stranko zavezujoče. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo bistveno kršila pravila postopka, ko je ponovno zavrgla pritožbo tožnikov zaradi molka prvostopenjskega organa, zaradi povsem istih razlogov, to je, da tožniki niso upravičene osebe za vložitev pritožbe in da je njihova pritožba tudi nedopustna. V obrazložitvi k 2. točki izreka pa sodišče prve stopnje navaja, da iz podatkov posredovanih upravnih spisov izhaja, da tožnikom ni bila vročena odločba z dne 10.7.1995, s katero je Agencija sprejela program lastninskega preoblikovanja prizadetega podjetja. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da so tožniki pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca, navedeno podjetje pa je zavezanec za denacionalizacijo. S pravnomočnim sklepom o začasni odredbi z dne 3.5.1993, ki ga je na podlagi 11. in 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) izdal Sekretariat za urejanje prostora Občine L. C., je bilo prizadetemu podjetju prepovedano razpolaganje in lastninsko preoblikovanje na napremičnini, ki je predmet denacionalizacijske zahteve tožnikov. Sodišče zato ugotavlja, da imajo tožniki pravico biti stranka v postopku lastninskega preoblikovanja prizadetega podjetja. Tožniki v tem postopku niso pasivne stranke, kot to navaja tožena stranka, temveč imajo položaj intervenienta, to je osebe, ki ima zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, ki izvirajo iz začasne odredbe zavarovanega denacionalizacijskega zahtevka, pravico udeleževati se postopka, uvedenega na zahtevo prizadetega podjetja.

Prizadeto podjetje vlaga pritožbo zaradi napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. U 949/99-15 z dne 15.11.2000, ki je postala pravnomočna dne 8.12.2000, bila tožba tožnikov, ki se nanaša na isto nepremičnino, ki je vpisana pod parc. št. 16/2, vl. št. 16 k.o. G., zavrnjena. Z navedeno sodbo sodišča prve stopnje z dne 15.11.2000, je bilo pravnomočno odločeno, da vrnitev nepremičine v naravi ali z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ni mogoča, zato tožniki tudi ne morejo imeti več pravnega interesa stranke v postopku lastninskega preoblikovanja prizadetega podjetja, ki je bilo poleg tega že tudi pravnomočno končano 9.12.1994, pri čemer je bila dosledno upoštevana začasna odredba. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

Tožniki in Dražavno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

K 1. točki izreka:

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v izpodbijani sodbi. K tem razlogom, ki jih ne navaja ponovno, da bi se izognilo ponavljanju, pa še dodaja:

ZUP/86, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, je priznanje lastnosti stranke v upravnem postopku urejal v 139. členu. Ta je določal, da v primeru kadar pride med postopkom nekdo, ki dotlej ni bil stranka in zahteva, da se pripusti kot stranka, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka in izda o tem sklep. Iz navedene določbe izhaja, da se lahko zahteva za priznanje lastnosti stranke vloži med postopkom, dokler ni izdana odločba v upravni stvari. Po izdaji dokončne odločbe take zahteve ni več mogoče vložiti, lahko pa tisti, ki bi moral biti udeležen v postopku kot stranka, in mu ni bila dana možnost udeležbe, predlaga obnovo postopka. Zato tožena stranka pritožbe tožnikov v zvezi z njihovo vlogo za izdajo sklepa po 139. členu ZUP/86 z dne 22.2.1996, ne bi smela zavreči, temveč bi jo morala obravnavati kot predlog za obnovo postopka. V zadevi pa ni sporno, da odločba Agencije z dne 10.7.1995, tožnikom, ki so z začasno odredbo zavarovali svojo udeležbo v postopku lastninskega preoblikovanja prizadetega podjetja, ni bila vročena, čeprav bi zaradi uporabe pravnega sredstva morala biti. S takšnim postopanjem, ko je njihovo pritožbo zavrgla pa je tožena stranka tožnikom vzela možnost nadaljnje pravne poti.

Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na sodbo sodišča prve stopnje, št. 949/99-15 z dne 15.11.2000, s katero je bilo po izdaji odločbe tožene stranke z dne 19.1.1999, odločeno o denacionalizacijski zahtevi tožnikov glede nepremičnine na zemljišču parc. št. 16/2, vl. št. 16 k.o. G., pa ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost izpodbijane odločbe glede na dejansko in pravno stanje v času izdaje te odločbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo prizadete stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka:

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje s tem, ko je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožniki po končanem upravnem postopku pripustijo kot stranke, napačno uporabilo določbo 139. člena ZUP/86. Vlogo tožnikov z dne 22.2.1996 bi bilo mogoče obravnavati le kot predlog za obnovo postopka. Ker je sodišče prve stopnje kršilo določbo 61. člena ZUS, kar je vplivalo na odločitev, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo. Ker bo, glede na odločitev pritožbenega sodišča pod točko 1 izreka, o zadevi ponovno odločala tožena stranka, pritožbeno sodišče v izreku pod točko 2 ni odločilo, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.