VSRS Sklep U 1663/95

Tožba se zavrže.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 116. ter 185. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odredila dokazovanje z izvedencem zaradi ugotovitve vrednosti poslovnih prostorov v poslovni stavbi v Ljubljani, ki predstavljajo 1/7 nepremičnine v skupni izmeri 64.70 m2, situirane na parceli št..., vpisane pri vl. št..., ki bo predmet vračanja, po stanju ob podržavljenju in ob vračanju; izvedenec je dolžan opraviti izvedensko delo in pripraviti izvedensko mnenje v 15 dneh po izvedenem plačilu (1. točka izreka); za izvedenca se določi ing. C.V., izvedenec gradbene stroke in sodni cenilec (2. točka izreka); Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je kot vlagatelj zahteve za vrnitev premoženja dolžan založiti znesek za stroške izvedenčevega dela v skupnem bruto znesku 39.000,00 SIT, od tega neto znesek 33.150,00 SIT (3. točka izreka). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane sklepa navaja, da je navedeni zavod pri toženi stranki vložil zahtevek za vrnitev podržavljenih oziroma neodplačno prenesenih poslovnih prostorov v zgradbi ..., ki jih trenutno uporablja tožeča stranka. Po določbi 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki se smiselno uporablja tudi za vračanje premoženja temu zavodu, je potrebno določiti vrednost podržavljenega premoženja v času vračanja (pravilno: podržavljenja) in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. To dejstvo je potrebno ugotoviti med drugim tudi zaradi morebitnega poračunavanja razlik v smiselu 25. oziroma 26. člena ZDen. Ker tožena stranka, ki vodi ta postopek, ne razpolaga z znanji, ki so potrebna za ugotavljanje vrednosti nepremičnine, bo potrebno ta dokaz opraviti z izvedencem. Na ustni obravnavi dne 2.10.1995 je bilo med zavezancem za vračilo stvari in zavodom dogovorjeno, da se izbira izvedenca prepusti toženi stranki, kar je skladno s 185. členom ZUP.

Tožeča stranka v tožbi meni, da je odreditev dokazovanja vrednosti navedenega poslovnega prostora z izvedencem nepotrebna, saj ona ni več zavezanec, ker je že izvedla lastninsko preoblikovanje v skladu z določbami Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), in torej vračanja poslovnega prostora ne bo. Pridobila je namreč soglasje Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo dne 3.11.1994, to je še predno je izvedela od tožene stranke, da je denacionalizacijski upravičenec ... pravočasno, to je že dne 3.3.1993 vložil predlog za začasno odredbo za zavarovanje zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja zavezanca. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, naj bi bilo na ustni obravnavi dne 2.10.1995 dogovorjeno, da se izbira izvedenca prepusti toženi stranki. Dejansko ona oziroma njen pooblaščenec na to obravnavo sploh nista bila vabljena. Zato je podana kršitev določb ZUP. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijani sklep.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, pri kateri vztraja. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožbo je moralo sodišče zavreči:

Tožena stranka je v postopku za izdajo začasne odredbe odredila dokazovanje vrednosti navedenih poslovnih prostorov z izvedencem in izdala sklep po 185. členu ZUP. Glede na 1. odstavek 222. člena ZUP, po katerem je zoper sklep dovoljena posebna pritožba samo takrat, kadar je z zakonom tako določeno, kar pa ZUP v 185. členu ne določa, se tak sklep, po določbi 3. odstavka 222. člena ZUP, lahko izpodbija le s pritožbo zoper odločbo. Enako velja za sodno varstvo. Če zoper odločbo pritožba ni dovoljena, je zoper njo mogoč upravi spor. S tožbo zoper odločbo o stvari se lahko izpodbija tudi tak procesni sklep.

Glede na navedeno v konkretnem primeru izpodbijani sklep ni dokončen posamičen akt, zoper katerega bi bilo zagotovljeno samostojno sodno varstvo v upravnem sporu (157. člen Ustave Republike Slovenije).

Pravni pouk, ki ga je dala tožena stranka v izpodbijanem sklepu, da je zoper ta sklep dopustna tožba v upravnem sporu, je torej napačen.

Glede na navedeno je sodišče zavrglo tožbo ob smiselni uporabi določbe 2. točke 1. odstavka 30. člena ZUS. Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).