VSRS Sodba U 816/95

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Geodetske uprave Republike Slovenije z dne 31.3.1995.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod tč. 1) odločbo z dne 4.12.1987, v delu, ki se nanaša na tožnika in ostale solastnike spremenila tako, da je določila novo vrednost parcele št. 5513, ki znaša 1.240.774 cenilnih enot in pod tč. 2) določila, da razliko v skupni vrednosti med vloženim in dodeljenim zemljiščem, ki znaša 78.720 cenilnih enot, tožniku izplača v denarju po pravnomočnosti odločbe, pri čemer se vrednost cenilne enote valorizira glede na splošno gibanje cen. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na strokovno mnenje izvedenke agronomske stroke, dano pri ogledu zemljišča na kraju samem, ki ga je opravila tožena stranka. Iz navedenega mnenja izhaja, da glede na dejstvo, da je obdelovalni del dodeljene parcele št. 5513 trapezne oblike, je obračalnega pasu za 328 m2 več kot bi ga bilo, če bi bila parcela pravokotne oblike (300 m2 obračalnega pasu), torej skupaj 628 m2. Teh 328 m2 več obračalnega pasu je treba prevrednotiti v neproizvodni vrednostni razred. Zaradi manj primerne oblike je zato sporna parcela manj vredna od vloženega zemljišča in sicer za 78.720 cenilnih enot (328 m2 x 240 c.e./m2 = 78.720 c.e.). Tožena stranka je sprejela navedeno ugotovitev vrednosti sporne parcele in določila, da vrednost parc. št. 5513 znaša 1.240.774 c.e. in ne 1.319.494 c.e. kot je navedeno v prvostopni odločbi. Razlika med vrednostjo vloženega in dodeljenega zemljišča, zmanjšana za obvezni odbitek, ki je na tem območju 5,50 % znaša 78.720 c.e. oz. 6 %, za kar pripada tožniku odškodnina v tolarski protivrednosti. Po 2. odstavku 89. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 17/86) znaša dovoljeno odstopanje v vrednosti sicer 5 %, vendar po mnenju tožene stranke je prekoračitev dovoljenega odstopanja za 1 % v konkretnem primeru racionalnejša od premikanja meje, kar bi lahko moteče vplivalo na ureditev celotnega komasacijskega območja oziroma na primerno zaokrožitev zemljišč vseh drugih posameznih komasacijskih udeležencev. Tožena stranka tudi ugotavlja, da ne drži tožnikova trditev, da leži pot, ki omogoča dostop do sporne parcele, v nižjem nivoju. Obe ležita v istem nivoju.

Tožnik v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke zaradi napačne uporabe materialnega predpisa, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačnega sklepa. Tožnik vztraja na zahtevku, da se popravi oblika dodeljene parcele. Dodeljena parcela je nekvalitetna in trapezaste oblike, tako da je na obdelovalni strani ožja, na nerodovitni strani pa širša. Vloženih parcel ne dosega ne po izmeri, ne po kakovosti, pa tudi onemogoča normalno obdelavo. Tožnik je v komasacijski sklad vložil rodovitno zemljišče, v zamenjavo pa dobil pretežno nerodovitno zemljišče. Nova pot do parcele leži nižje od nivoja parcele in zato ni funkcionalna. Razlog, ki ga navaja tožena stranka, da poprava dodeljene parcele ni mogoča, ker bi se v tem primeru pojavil trikot oziroma trapez na parc.št. 5510 iste k.o., ni objektiven in zakonit razlog. Tožnik še opozarja, da znaša razlika med vrednostjo vloženega in dodeljenega zemljišča, zmanjšana za obvezni odbitek 6 %, kar ni v skladu z 89. členom zakona. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožba je utemeljena.

Sodišče sicer nima pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in na njegovi podlagi tudi ne v odločitev tožene stranke, da prejme tožnik za razliko v skupni vrednosti med vloženim in dodeljenim zemljiščem v komasacijskem postopku denarno odškodnino. Vendar je pri odločanju o zakonitosti izpodbijane odločbe sodišče upoštevalo dejstvo, da je v teku upravnega spora Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo Zakon o kmetijskih zemljiščih, ki je bil pravna podlaga komasacije, ki je predmet tega spora in da je bil v tem času uveljavljen nov Zakon o kmetijskih zemljiščih - ZKZ (Uradni list RS, št. 59/96). Prehodna določba 115. člena novega ZKZ določa, da se postopki, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po predpisih, ki so veljali ob njihovi uvedbi. V drugem odstavku tega člena pa je določeno, da se v komasacijskih postopkih, ki so do uveljavitve tega zakona tehnično dokončani in komasacijskim udeležencem izdane odločbe o novi razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada, novo stanje vpiše v zemljiško knjigo na podlagi načrta nove razdelitve in izdane odločbe o novi razdelitvi zemljišč. Morebitne ugotovljene nepravilnosti in razlike med vrednostjo vloženih in novo dodeljenih zemljišč se poravnajo z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu.

V tem primeru, ko je bila komasacijskemu udeležencu (tožniku) izdana odločba o novi razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada že pred uveljavitvijo novega ZKZ, je sodišče, glede na prej navedeno prehodno določbo 2. odstavka 115. člena ZKZ (da se v takih primerih morebitne ugotovljene nepravilnosti in razlike med vrednostjo vloženih in novo dodeljenih zemljišč poravnajo z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu), z uporabo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94), po katerem se zakon, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, izpodbijano odločbo odpravilo. V ponovnem postopku bo moral upravni organ določiti denarno odškodnino v smislu že navedene prehodne določbe (po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu).

Tožbena navedba, da dodeljena parcela ne dosega vloženih parcel niti po izmeri niti po kakovosti, po mnenju sodišča ni utemeljena. Določba 5. odstavka 89. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, na katero se tožena stranka sklicuje (identična tej pa je tudi določba 3. odstavka 65. člena novega ZKZ), določa, da če dobi komasacijski udeleženec iz komasacijskega sklada zemljišče, ki je manjše skupne vrednosti, se mu razlika v vrednosti izplača v denarju. Določba 2. odstavka istega člena (identična je določbi 1. odstavka 65. člena ZKZ) pa določa, da razlika med skupno vrednostjo vloženih in dodeljenih zemljišč praviloma ne sme presegati 5 % vrednosti in 15 % površine ...

Iz navedenega po mnenju sodišča sledi, da zakon dopušča izplačilo razlike v denarju in s tem, ko uporablja pojem "praviloma", tudi dopušča manjše odstopanje od zakonsko določenih odstotkov. Zato, glede na konkretno situacijo tega primera, po presoji sodišča, tožena stranka ni kršila določb zakona z odločitvijo, da se tožniku izplača razliko v denarju, prav tako pa tudi ne z 1 % prekoračenjem zakonsko določenih odstotkov (5 %). Sodišče na podlagi podatkov, zbranih v spisih (pa tudi glede na pavšalni ugovor tožnika), nima podlage za dvom v razlog, s katerim tožena stranka utemeljuje svojo odločitev. Le s posplošenim ugovorom, brez navedbe konkretnih pravno utemeljenih dejstev, tožnik v tem delu spora ni mogel uspeti.

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).