VSRS Sodba U 946/95-6

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničin zahtevek za denacionalizacijo stavbe, podržavljene I.S., ker vlagateljica zahteve ni predložila potrdila o državljanstvu v času ob podržavljenju nepremičnine za bivšo lastnico, zemljiškoknjižnih izpiskov za nepremičnino od podržavljenja nepremičnine do vložitve zahtevka in odločbe o podržavljenju nepremičnine, saj iz predloženega zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je bila nepremičnina podržavljena na podlagi odločbe z dne 15.11.1945, medtem, ko je pooblaščenec predložil odločbo pod isto številko z dne 27.10.1945. Kljub pozivu (9.6.1994), da predloži manjkajočo dokumentacijo v roku 30 dni, pa je tožena stranka dne 17.10.1994 rok podaljšala še za 15 dni. Tožničin pooblaščenec vloge ni dopolnil z dokazili, ki jih Zakon o denacionalizaciji (62. člen ZDen) izrecno zahteva, niti ni obvestil organa, da listin ne more pridobiti in od njega tudi ni zahteval, da jih sam pridobi. Zato je organ odločil na podlagi predloženih listin. Ugotovil je, da ni dokazano, da je bila I.S. ob času podržavljenja jugoslovanska državljanka. Ker iz listin tudi ni bilo razvidno, kdo je zavezanec za vračilo nepremičnine, niti ni bila predložena prava odločba o podržavljenju, je zahtevek zavrnil.

Tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka zavrnila zahtevek s protislovno in pomanjkljivo obrazložitvijo. Zahtevku za predložitev manjkajočega potrdila o državljanstvu ni bilo mogoče takoj ugoditi, ker bivša lastnica ni imela otrok, pokojna pa sta tudi njen mož in pastorek, drugi sorodniki, ki nastopajo kot upravičenci, pa niso vedeli njenega rojstnega datuma, niti rojstnega kraja. Podatke je pooblaščenec našel v arhivu sodišča. Zemljiškoknjižni vpis in odločba o podržavljenju se ne ujemata zaradi pomote sodišča pri vpisu v zemljiško knjigo. To dejstvo pa ne bi smelo biti odločilno, saj je iz vsebine predložene odločbe, ki je postala pravnomočna, razvidno, da se nanaša prav na zaplembo tega premoženja (pomemben je izrek odločbe, ne pa njen datum). Tožena stranka je zavrnila zahtevek, ne da bi pri tem upoštevala možnost iz 12. člena ZDen. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Določba 62. člena ZDen določa podatke, ki jih mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati ter listine, ki jih je dolžan denacionalizacijski upravičenec oziroma njegov pravni naslednik priložiti k zahtevi. V konkretnem primeru je upravni organ, ko je ugotovil, da je zahteva nepopolna, vložnico zahteve pozval, da pomanjkljivosti v roku tridesetih dni odpravi in jo pri tem tudi opozoril na posledice, če zahteve v roku ne bo dopolnila. Ker vložnica tudi v naknadno določenem roku pomanjkljivosti ni odpravila, niti ni zaprosila za podaljšanje roka, to potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, je po mnenju sodišča upravni organ pravilno ravnal, ko je postopek nadaljeval in o zahtevku odločil na podlagi predloženih dokazov. Tožbene navedbe, s katerimi tožnica opravičuje svoje ravnanje v zvezi z (ne)odpravo pomanjkljivosti, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tem upravnem sporu. Tožnici je bila dana možnost in po mnenju sodišča tudi ustrezen in primeren rok, da pomanjkljivosti zahteve odpravi in ker na ta poziv ni reagirala (niti ni zaprosila za podaljšanje roka), je tožena stranka odločila v skladu s pravili postopka in materialnim zakonom, na katerega se tudi pravilno sklicuje. V tem primeru je pravno neutemeljeno tudi tožničino sklicevanje na 12. člen ZDen. Sodišče pripominja, da je v denacionalizacijskem postopku potrebno najprej ugotoviti državljanstvo upravičenca in šele, če ta državljanstva nima, pridejo v poštev kot denacionalizacijski upravičenci zakonec in dediči iz prvega dednega reda in s tem tudi ugotavljanje ali je bilo tem s predpisi iz 1. odstavka 9. člena ZDen priznano jugoslovansko državljanstvo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).