VSRS Sodba U 1289/94-4

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 4.7.1994.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 23.2.1994, s katerim je zavrnila ugovor tožnika zoper sklep o prisilni izterjavi z dne 14.2.1994. V izpodbijani odločbi tožena stranka navaja, da je iz spisa razvidno, da je bila zoper zavezanca uvedena prisilna izterjava denarne kazni z navedenim sklepom, s katerim se je od zavezanca terjalo plačilo denarne kazni 1.500,00 SIT na podlagi predloga Oddelka mestnega redarstva Mestnega sekretariata za komunalno gospodarstvo Mesta Ljubljana, s katerim je predlagal izterjavo denarne kazni po pravnomočnem plačilnem nalogu, ki je bil storilcu prekrška vročen 19.7.1993. Zoper sklep je zavezanec vložil ugovor in v njem navedel, da ne ve, za kakšen prekršek odgovarja ter da ni prejel nobenega obvestila o prekršku. Zavezanec je zahteval vpogled v dokaze o prekršku. Prvostopni organ je ugovor zavrnil, ker iz predloga Oddelka mestnega redarstva izhaja, da je bil plačilni nalog zavezancu vročen 19.7.1993 in da dokazilo o vročitvi hrani predlagatelj izterjave denarne kazni. Tožena stranka še navaja, da je bilo predlogu za izterjavo priloženo obvestilo o prekršku in plačilni nalog z dne 13.7.1993 s potrdilom o pravnomočnosti dne 29.7.1993. Iz prilog pritožbenega spisa je tudi razvidno, da je prvostopni organ v zvezi z vročitvijo pridobil pojasnilo Oddelka mestnega redarstva (dopis z dne 14.3.1994), iz katerega izhaja, da je bila vročitev opravljena v skladu z določbami zakona o splošnem upravnem postopku (86. in 87. člen ZUP), kar izkazuje tudi povratnica o vročitvi. Iz fotokopije povratnice izhaja, da je bil naslovnik obveščen o pošiljki 16.7. in 19.7.1993, vendar je ni dvignil.

Tožnik izpodbija odločbo, ker naj bi bila nezakonita. Tožnik obvestila o prekršku in plačilnega naloga z dne 13.7.1993 ni nikoli prejel. Tožniku tudi ni jasno, kaj je v danem primeru postalo pravnomočno, ko iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo dne 29.7.1993 dano potrdilo o pravnomočnosti konkretne zadeve. Tožnik v postopku ni bil zaslišan in mu tudi niso bili predočeni dokumenti, na katere opira tožena stranka svojo odločitev (pojasnilo Oddelka št. 226/94 in ne povratnica o vročitvi). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ne pove, kaj je tisto na povratnici, kar toženi stranki daje oporo za trditev, da je bila vročitev opravljena v skladu z določbama 86. in 87. člena ZUP. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga sodišču, da zavrne tožbo iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbeni razlog, da akt (obvestilo o prekršku in plačilni nalog), ki naj bi bil podlaga upravni izvršbi, za kar v tem postopku gre, ni postal pravnomočen oziroma izvršljiv kot to trdi tožena stranka v izpodbijani odločbi. Na podlagi podatkov zbranih v spisih (predvsem fotokopije povratnice) sodišče dvomi v pravilno presojo tega dokaza, ki naj bi v tem postopku dokazoval pravno pomembno okoliščino, ki lahko bistveno vpliva na odločitev v tej zadevi. Neoverjena fotokopija listine v upravnem postopku ni verodostojen dokaz, zato bi bil upravni organ dolžan v odločbi navesti razloge, ki so pri presoji tega dokaza odločilno vplivali na njegovo odločitev, da je bil tožniku plačilni nalog pravilno vročen in temu posledično, da je zato postal tudi izvršljiv. Verodostojen dokaz po ZUP je lahko samo izvirnik ali overjena listina, fotokopija listine je sicer lahko dokaz, vendar mora upravni organ pri njegovi presoji upoštevati pravila postopka. Iz povratnice mora biti poleg naslovnika pošiljke razvidna tudi številka in vsebina akta, ki je predmet pošiljke ter podpis vročevalca. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka te okoliščine preverjala, sploh pa številko akta na povratnici primerjala s številko akta (plačilnega naloga), ki naj bi bil vsebina te pošiljke in je v tem postopku izvršilni naslov, torej podlaga za akt, ki je bil izdan v izvršilnem postopku in je predmet tega upravnega spora.

Ker torej tožena stranka v izvršilnem postopku ni dovolj upoštevala pravil postopka, kar bi lahko vplivalo na odločitev v tej zadevi, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).