VSRS Sodba U 368/93

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za promet in zveze z dne 10.2.1993.

Tožena stranka je z odločbo o začasnem odvzemu dovoljenja za opravljanje mednarodnega linijskega prometa za potnike v Republiki Sloveniji odločila, da se začasno odvzame dovoljenje za opravljanje mednarodnega linijskega prevoza potnikov v Republiki Sloveniji tujemu prevozniku ... za obdobje 3 (tri) mesece oziroma se mu prepoveduje v tem času opravljanje prevozov na redni mednarodni liniji ..., s tem da odvzem dovoljenja velja za obdobje od 1.3. do 31.5.1993.

V tožbi tožeča stranka navaja, da ima izpodbijana odločba take bistvene pomanjkljivosti, da ni mogoče presojati njene zakonitosti. Iz obrazložitve ne izhaja, kdaj in kako je tožeča stranka izvajala prevoz potnikov brez potrjenega voznega reda. Tožeča stranka tudi ni prejela nobenega obvestila o inšpekcijskem pregledu, poleg tega pa je protokol iz 21. člena sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o prevozu potnikov in stvari v mednarodnem cestnem prometu z dne 27.1.1993. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka kljub dvakratnemu pozivu ni odgovorila na tožbene navedbe, prav tako pa sodišču ni predložila zahtevanih spisov.

Tožba je utemeljena.

Ne da bi sodišče sploh ugotavljalo veljavnost sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o prevozu potnikov in stvari v mednarodnem cestnem prometu v času odločanja tožene stranke, saj je bil ukaz o razglasitvi zakona o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o prevozu potnikov in stvari v mednarodnem cestnem prometu objavljen šele v Uradnem listu RS - mednarodne pogodbe - št. 18/93 dne 14.10.1993, pa sodišče že brez tega ugotavlja vrsto bistvenih pomanjkljivosti, ki jih je tožena stranka zagrešila v postopku. Kot prvo je možno ugotoviti, na kar v tožbi pravilno opozarja tudi tožeča stranka, da tožena stranka ni spoštovala določbe 1. odstavka 135. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Ta namreč določa, da je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, na kakšen način je tožena stranka ugotavljala dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, prav tako pa ni razvidno, kdaj in kje naj bi sploh prišlo do zatrjevanih kršitev tožeče stranke pri opravljanju mednarodnega linijskega prevoza. Pri tem sodišče še posebej opozarja na določbo zadnjega stavka 3. odstavka 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se odločba opira, če stranka prej ni imela te možnosti. Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, da bi tožena stranka spoštovala to zakonsko določbo. Če se odločba opira na dejstva in okoliščine, glede katerih stranka ni bila zaslišana, je že zato nezakonita. V konkretnem primeru je zaradi navedene pomanjkljivosti v nadaljevanju moralo priti tudi do kršitve določb 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe niso razvidni dokazi, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno dejansko stanje in razlogi, ki so bili odločilni za presojo dokazov.

Zaradi vseh kršitev dejanske okoliščine v bistvenih točkah niso bile popolno ugotovljene in sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih, je sodišče uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).