VSRS Sodba in sklep U 202/93

1. Zadevi pod opr.št. U 202/93 in U 207/93 se združita in obravnavata skupaj. 2. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 4.1.1993 odpravi.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije njega in njegove mladoletne otroke, ker da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ugotovljeno je bilo, da tožnik s svojimi otroki ne živi v Republiki Sloveniji. Tožnik je dne 22.2.1993 vložil dve tožbi zoper navedeno odločbo tožene stranke, eno po odvetniku ..., eno pa po odvetniku .... Ker z obema tožbama izpodbija isto odločbo, je sodišče zadevi združilo in ju skupaj obravnavalo.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka pod isto številko izdala pozitivno odločbo, vendar mu odločba ni mogla biti vročena, ker je v začetku meseca marca 1992 službeno odšel v ..., kjer je zaradi vojnih razmer moral ostati do 22.11.1992. Medtem mu je bila tudi izdana odločba o izbrisu stalnega prebivališča ..., ker da je bilo ugotovljeno, da ne prebiva na tem naslovu. Ta odločba po tožnikovih navedbah še ni pravnomočna, ker je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo. Dalje tožnik trdi, da je imel stalno prebivališče ... že od 28.6.1990 dalje, in da je na tem naslovu tudi dejansko živel. Predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka je odgovorila na tožbo. V odgovoru navaja, da je tožnik prijavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji 28.6.1990, vendar se je v Sloveniji nahajal le občasno. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi ugotovitve, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. To je ugotovila na podlagi ugotovitev občinskega upravnega organa pristojnega za notranje zadeve Mesta Ljubljane, ter pisma naslovljenega na Ministrstvo za notranje zadeve. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po določbah 206. člena zakona o splošnem upravnem postopku je ena od bistvenih sestavin odločbe tudi obrazložitev. Po določbi 2. odstavka 209. člena istega zakona mora obrazložitev obsegati: kratko razložitev zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v dispozitivu. V izpodbijani odločbi pa razlogi za odločitev tožene stranke niso obrazloženi. Samo navedba v obrazložitvi, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik s svojimi otroci ne živi v Republiki Sloveniji ne pomeni, da je odločba obrazložena skladno s citirano zakonsko določbo. Tožena stranka bi morala najmanj navesti, na kak način in kdaj je ugotovila, da tožnik ne živi v Sloveniji oziroma iz katerih ugotovljenih dejstev tako zaključuje. V odgovoru na tožbo tožena stranka sicer dodatno pojasnjuje svojo odločitev, vendar pa odgovor na tožbo ni sestavni del izpodbijane odločbe, zato to naknadno pojasnjevanje ne odpravlja pomanjkljivosti obrazložitve. Ugotovljeno dejansko stanje in razlogi, ki so bili odločilni za zavrnitev vloge morajo biti navedeni v odločbi.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.