VSRS Sodba U 1669/93-4

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 261. člena zakona o splošnem upravnem postopku, odpravila svoj sklep z dne 2.7.1993, s katerim je zavrgla zahtevo za denacionalizacijo, ki sta jo po 67. člena zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 in 7/93) vložili Zveza hranilno-kreditnih služb Slovenije in Slovenska zadružna kmetijska banka glede vrnitve podržavljene poslovne stavbe v ... V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je pri izdaji sklepa o zavrženju zahteve za denacionalizacijo, spregledala, da s sodbo Vojaškega sodišča z dne 24.8.1945 ni bila podržavljena Vzajemna posojilnica kot pravna oseba, temveč njeno premoženje - omenjena poslovna stavba. Za vračanje podržavljenih poslovnih prostorov pa je pristojen občinski upravni organ iz 3. točke 54. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I). Zato je tožena stranka svoj sklep o zavrženju zahteve za denacionalizacijo - zoper katerega je sprožen upravni spor - odpravila ter bo predmetno zahtevo za denacionalizacijo odstopila v odločanje pristojnemu občinskemu upravnemu organu.

Zoper izpodbijano odločbo je sprožila upravni spor tožeča stranka, ki je v tej denacionalizacijski zahtevi ena izmed zavezank za vrnitev podržavljene predmetne poslovne stavbe. Tožeča stranka v tožbi navaja, da Zveza hranilno-kreditnih služb in Slovenska zadružna kmetijska banka nista pravni naslednici vzajemne posojilnice in zato brez določbe 67. člena zakona o zadrugah ne bi bili upravičenki do denacionalizacije podržavljenega premoženja po splošnih načelih zakona o denacionalizaciji. Zakon o zadrugah je v 68. členu izrecno napotil na uporabo predpisov o denacionalizaciji samo glede vračanja zadružnega premoženja iz 65. člena upravičencem iz 66. člena. Vračanja premoženja po 67. členu pa zakon ni uredil kot upravno stvar, za katero bi bili pristojni upravni organi. Za obravnavanje zahtevkov po 67. členu zakona o zadrugah je zakonodajalec želel izključiti uporabo materialnih in postopkovnih določb zakona o denacionalizaciji. Pri teh zahtevkih gre za čisto premoženjsko pravna razmerja, za katera so po 1. členu zakona o pravdnem postopku pristojna sodišča. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka napačno uporabila določbe zakona o denacionalizaciji oziroma je napačno odločila, ker ni uporabila določb 68. in 67. člena zakona o zadrugah v zvezi s 1. členom zakona o pravdnem postopku. Pri pravilni uporabi teh predpisov tožena stranka ne bi smela odpraviti svojega sklepa o zavrženju zahteve za denacionalizacijo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, ni pa odgovorila na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 67. člena zakona o zadrugah (ZZ) se premoženje kreditnih zadrug, zadružnih zavarovalnic in njihovih zvez, ki je bilo po 9.5.1945 brez nadomestila preneseno na državo ali druge uporabnike, v skladu s tem zakonom na zahtevo Zveze hranilno-kreditnih služb Slovenije in Slovenske zadružno kmetijske banke vrne tema institucijama. S to zakonsko določbo sta torej navedeni instituciji po samem zakonu določeni kot upravičenki do denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržavljeno nekdanji Vzajemni posojilnici v Ljubljani. Navedena zakonska določba ne določa, tako kot je to določeno v 68. členu istega zakona glede vračanja premoženja zadružnih organizacij iz 65. člena, da se premoženje kreditnih zadrug in zadružnih zavarovalnic vrača v skladu s predpisi o denacionalizaciji in da o teh zahtevkih odločajo upravni organi v upravnem postopku.

Zakon o denacionalizaciji določa organe, ki odločajo o zahtevah za denacionalizacijo. Upravni organi so pristojni, če gre za vračanje premoženja, ki je bilo podržavljeno po predpisih navedenih v 3. in 4. členu zakona o denacionalizaciji. Pri uporabi določbe 67. člena zakona o zadrugah je bilo v praksi očitno sporno ali se pri vračanju premoženja iz 67. člena zakona o zadrugah uporabljajo določbe zakona o denacionalizaciji. Zato je Državni zbor Republike Slovenije dne 22.4.1994, sprejel obvezno razlago te zakonske določbe (Uradni list RS, št. 22/94). Po tej obvezni razlagi "o zahtevah za denacionalizacijo premoženja, vloženih na podlagi 67. člena zakona o zadrugah, odločajo občinski upravni organi iz 1. do 3. točke 54. člena zakona o denacionalizaciji (ZDEN) v upravnem postopku, v katerem se v procesnem in materialnem pogledu smiselno uporabljajo določbe zakona o denacionalizaciji."

Navedena obvezna razlaga zakona je bila sprejeta na podlagi 212. člena poslovnika Državnega zbora. Ustava Republike Slovenije nima posebne določbe glede obvezne razlage zakona. Po pravni teoriji pa ima obvezna razlaga zakona enako veljavo kot zakon, in učinkuje za nazaj (ex tunc).

Tožena stranka je v obravnavanem primeru s sklepom z dne 2.7.1993 zavrgla zahtevo za denacionalizacijo iz razloga, ker zakon o zadrugah v 67. členu vrnitve podržavljenega premoženja kreditnih zadrug in zadružnih zavarovalnic, ni določil kot upravno stvar. Z izpodbijano odločbo pa je tožena stranka ta prejšnji sklep odpravila in v razlogih navedla, da bo zahtevo za denacionalizacijo odstopila pristojnemu občinskemu upravnemu organu. Glede na to sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi povsem v skladu s citirano obvezno razlago določbe 67. člena zakona o zadrugah.

Iz navedenih razlogov, po presoji sodišča, izpodbijana odločba tožene stranke ni nezakonita. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).