VSRS Sodba U 1067/92-6

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Sekretariata za gospodarstvo in finance občine, s katero ta ni ugodila tožnikovi vlogi, da se vzame iz zaščite kmetija pokojnega A.K. Tožena stranka je ugotovila, da je predlog za ugotovitev pogojev za zaščiteno kmetijo vložil le eden od dedičev, kar pa glede na določbi 132. in 1. odstavka 145. člena zakona o dedovanju ni dopustno, ker bi to lahko storili le vsi dediči skupaj. Prvostopni upravni organ bi zato moral vlogo zavreči. Upoštevati je treba 3. člen zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (Uradni list SRS, št. 26/73, 29/73, 1/86), ki določa, kaj je kmetija. Po odloku o valorizaciji katastrskega dohodka in o določitvi količnikov za valorizacijo katastrskega dohodka (Uradni list SRS, št. 36/85 - 42/89, RS, št. 26/91, 33/91) je katastrski dohodek za leto 1991 znašal 21.948,18 SIT, torej je presegel minimalni takrat določeni znesek. Sicer je res, da je izpolnjevanje pogojev treba preveriti glede na čas vložitve zahteve oziroma izdaje odločbe. Prvostopni upravni organ v zvezi z uvedbo postopka in ugotavljanjem dejstev, sicer ni ravnal pravilno, vendar te nepravilnosti niso vplivale na odločitev. Zapuščinsko sodišče bo ugotovilo, kateri od dedičev izpolnjuje pogoje za prevzem zaščitene kmetije.

Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in navajal, da ta nima potrebne obrazložitve. Manjkajo konkretni izračuni o katastrskem dohodku. V letu 1991 je bil katastrski dohodek prenizek, saj je znašal le 21.948,80 SIT. Za navedeno leto tožena stranka ni upoštevala valorizacije. Ni jasno, kolikšni zneski katastrskega dohodka so bili določeni za posamezno koledarsko leto. Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala, da sodišče tožbo zavrne zaradi razlogov, ki so navedeni v utemeljitvi izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78 - ZD) v 1. odstavku 132. člena določa, da pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Po 1. odstavku 154. člena navedenega zakona do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Te določbe pomenijo, da lahko dediči le skupno upravljajo in razpolagajo z dediščino. Po 8. odstavku 3. člena zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (Uradni list SRS, št. 26/73, 29/73, 1/86 - ZDKZ) lahko upravni organ na predlog lastnika ugotovi, da kmetija ne izpolnjuje več pogojev po tem členu in o tem izda odločbo. Ker tožnik ni sam lastnik zapuščine, ampak vsi dediči skupaj, bi lahko predlog za ugotovitev pogojev zaščite kmetije podali le vsi dediči skupaj, ker vsi dediči do delitve zapuščine skupno opravljajo in razpolagajo z dediščino.

Glede na takšno pravno stanje bi moral prvostopni upravni organ predlog zavreči na podlagi 49. v zvezi z 68. členom zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP, v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I). Te napake tudi tožena stranka ni popravila, čeprav bi to morala storiti (242. člen ZUP). Vendar sodišče kljub navedeni pomanjkljivosti ugotavlja, da ni mogoče ugoditi tožbi, ker ima za tožnika zavrnitev njegove vloge enake posledice, kot če ta sploh ne bi bila obravnavana. Zato je moralo tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) zavrniti. Tožnikovih tožbenih ugovorov v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem glede višine katastrskega dohodka ni mogoče upoštevati, ker glede na obrazloženo ne morejo vplivati na odločitev.