VSRS Sodba in sklep II Ips 989/2007

Revizija se zavrne v delu, ki se nanaša na ugoditev tožničinemu zahtevku in zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi za plačilo 4.800.000 SIT (20.030 EUR),
v ostalem delu se revizija zavrže.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženko, da plača tožnici 2.715.840 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prisojeni znesek predstavlja 2/5 gradbene vrednosti gradbenega objekta na parc. št. 521/16, vl. št. 202 k.o. ... V ostalem delu je sodišče zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Zavrnilo pa je tudi zahtevke po nasprotni tožbi: – da je tožnica dolžna toženki plačati 4.800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi zaradi nemožnosti uporabe objekta in zemljišča; – da mora tožnica odstraniti črno gradnjo in vzpostaviti prvotno stanje; – da mora tožnica vrniti prisvojene predmete v deležu 3/5, in sicer starinsko skrinjo, hišno orodje (kladivo, klešče, izvijače, razne večje in manjše žeblje), zunanje orodje (visoko lestev, grablje, koso, srp, lopate, kramp), oziroma namesto tega plačati 40.000 SIT; – da mora tožnica plačati za 21 m3 smrekove hlodovine znesek 189.000 SIT z zakonskimi obrestmi ter za 2 m3 smrekovih žaganih desk znesek 52.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče je zavrglo zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženka zahtevala "vzpostavitev zunanjega vira tekoče vode v takšno stanje, da bo ponovna tekla iz vodovodne cevi tako, kot je vedno tekla in so jo uporabljali vsi mimoidoči dolga desetletja, vse do tedaj, ko je tožnica brez dovoljenja napeljala vodo v črno gradnjo preko solastniške parcele tožene stranke".

2.Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe stranki v zanju neuspešnih delih. Pritožbeno sodišče je zavrnilo obe pritožbi.

3.Toženkin pooblaščenec je vložil revizijo proti odločbi pritožbenega sodišča v zvezi z odločbo prvostopenjskega sodišča zaradi "bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava". V obširni in vsebinsko nepregledni vlogi je večkrat ponovil nekatera svoja stališča. Poudaril je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo z analogno uporabo določbe 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR. Tožnica ni gradila na tujem zemljišču, temveč na zemljišču v solastnini. Samovoljno je postavila nov gradbeni objekt na mestu, kjer je bila prej lesena hiša. Zato naj bi bila dolžna odstraniti nepravilno gradnjo. Sodišče bi moralo uporabiti predpise, ki urejajo solastnino. Nobeden od solastnikov namreč nima pravice enostransko posegati v stvar. Četrti odstavek 25. člena ZTLR bi prišel v poštev le v primeru, če bi bila toženka izključna lastnica zemljišča in bi zahtevala, da postane gradbeni objekt njena last. V sodbi ni razlogov o ugovoru zastaranja in o tem, da gre za razsojeno stvar. Tožnica tudi nima pravnega interesa, ker je bilo "zadevno nepremično premoženje razdruženo v nepravdnem postopku". Tožnica ni bila izključna investitorka objekta, zaradi črne gradnje pa naj bi bila njegova vrednost "enaka ničli". Sodišče ni navedlo razlogov v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožene stranke po nasprotni tožbi. Povsem jasno naj bi bilo, da ima toženka do tožnice denarno terjatev zaradi "nezmožnosti" uporabe, saj ni mogla uporabljati omenjenega objekta, niti zemljišča, kakor tudi ne "lesene hišice".

Toženkin pooblaščenec je sodišču poslal tudi kratek dopis, ki ga je naslovil "dopolnitev revizije", dopisu pa priložil pisanje, ki ga je sestavila toženka. Odvetnik je v dopisu pojasnil, da vse skupaj vlaga na sodišče kot toženkin pooblaščenec ter naj bi zato pisanja skupaj z že vloženo revizijo predstavljala enotno revizijo.

4.Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ta pa je na revizijo odgovorila (povrnitve stroškov pa ni zahtevala).

Revizija je neutemeljena, kolikor se nanaša na tožbeni zahtevek tožeče stranke in zahtevek po nasprotni tožbi glede zneska 4.800.000 SIT. V ostalem delu revizija ni dovoljena.

5.Revizija je izredno pravno sredstvo proti odločbi sodišča druge stopnje(1) in se lahko vloži le zaradi nekaterih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (te mora revident ustrezno konkretizirati in argumentirati) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja(2). V revizijskem postopku lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik(3). Razlog obveznega odvetniškega zastopanja ni v interesu strank, temveč v interesu pravnega reda v celoti. Obvezno odvetniško zastopanje (ob ustrezni kvaliteti odvetnikovega dela) lahko pripomore k povečanju kakovosti sojenja, k razbremenitvi sodišč in tako tudi k pospešitvi postopkov ter zmanjšanju zaostankov na sodiščih(4). Vloga odvetnika v revizijskem postopku je zato predvsem v tem, da sestavi strokovno utemeljeno, argumentirano in pregledno revizijo (ali odgovor nanjo), nikakor pa ne, da le navidezno preoblikuje pravdna dejanja strank. Zato se Vrhovno sodišče z "dopolnitvijo revizije" ni ukvarjalo.

6.V premoženjskih sporih je dovoljenost revizije odvisna od tega, ali je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe (v zvezi s posameznimi zahtevki z različno podlago) višja od 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). V primeru, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe v okviru posameznega zahtevka z različno podlago ne presega navedenega vrednostnega praga, revizija v navedenem obsegu ni dovoljena(5). Kadar v zvezi z nedenarnim zahtevkom stranka navede, da je pripravljena namesto izpolnitve zahtevka sprejeti določen denarni znesek, se vzame kot vrednost spornega predmeta ta znesek(6), v vseh drugih primerih pa je odločilna vrednost spornega predmeta, ki je navedena v tožbi(7). V primeru, da v postopku pred sodiščem prve stopnje vrednost spornega predmeta sploh ni bila določena, je pravni položaj revidenta enak, kot kadar vrednost ne presega revizijskega praga: revizija ni dovoljena.

Posamezni zahtevki v tožbi in nasprotni tožbi imajo različno podlago, revizijski prag pa po navedenih kriterijih presegata le zahtevek iz tožbe (in z njim povezana vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe) in zahtevek iz nasprotne tožbe za plačilo zneska 4.800.000 SIT. V preostalem delu revizija zato ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo na podlagi 377. člena ZPP.

7.Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (pritožbeno sodišče pa je s tem v zvezi pravilno zavrnilo pritožbo toženke). Za odločitev je bistvena dejanska ugotovitev, da je toženka uveljavila solastninsko pravico na objektu, ki ga je zgradila tožnica, v takšni ugotovitvi pa je implicirano tudi, da se je toženka odrekla zahtevku za odstranitev objekta. Drugačnih trditev o dejstvih v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati(8) in so zato povsem odveč revizijske trditve o tem, da je toženka nasprotovala gradnji brez ustreznih upravnih dovoljenj. V situaciji, ko je toženka uveljavila solastninsko pravico na objektu, pa postane tudi očitno, da je tožnica upravičena do določenega verzijskega zahtevka v zvezi z gradnjo. 13., 14., 15. in 16. člen ZTLR urejajo institut solastnine, posest, uporabo in upravljanje stvari ter njeno delitev, ne urejajo pa verzijskih zahtevkov solastnika, ki je z gradnjo povečal vrednost nepremičnine in s tem tudi vrednost solastninskega deleža drugega solastnika. Uporaba četrtega odstavka 25. člena ZTLR v nastali situaciji predstavlja ustrezen primer sklepanja od podobnega na podobno (argumentum a simili ad simile). Če mora izključni lastnik zemljišča, ki je zahteval, da mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, nadomestiti vrednost objekta graditelju, ki nima na zemljišču nikakršnih lastninskih upravičenj, ni nikakršnega razloga, da k nadomestilu dela vrednosti ne bi bil zavezan solastnik objekta. Upoštevanje povprečne gradbene cene pri nadomestilu ustreznega dela vrednosti objekta zato v nobenem primeru ne more biti v škodo toženke.

8.Toženka v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi zaradi "nemožnosti uporabe objekta in zemljišča" ni postavila niti ustreznih trditev, še manj pa omogočila izvedbo dokazov glede obstoja svojega prikrajšanja in koristi nasprotne stranke. Pravilno je tudi stališče, da je v vsakem primeru nastopilo zastaranje terjatve za obdobje od 1.1.1979 do 1.1.2000.

9.Revizijsko sodišče se ni posebej ukvarjalo z nepreglednimi in nejasnimi revizijskimi trditvami, ki se v pretežnem delu nanašajo na vprašanja, o katerih sta se že pravilno izrekli sodišči prve in druge stopnje (npr. trditve o zastaranju tožničine terjatve, o razsojeni stvari, o aktivni legitimaciji in podobno). Sodišče pri odločanju ni storilo relevantnih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovno sodišče tudi ni presojalo navedb revizije, ki niso odločilnega pomena(9).

10.Zavrnitev revizije ima podlago v 378. členu ZPP.

11.Odločitev o reviziji implicira tudi zavrnitev revidentkinega predloga za povrnitev revizijskih stroškov(10). Tožnica ni zahtevala, da ji toženka povrne stroške revizijskega odgovora in zato sodišče o teh stroških ni odločalo.

------------

Op. št. (1): Primerjaj prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Op. št. (2): Primerjaj 370. člen ZPP.Op. št. (3): Primerjaj četrti odstavek 86. člena ZPP.Op. št. (4): Primerjaj A. Galič: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Prva knjiga, GV Založba, 2005, stran 366. Op. št. (5): Primerjaj drugi odstavek 367. in drugi odstavek 41. člena ZPP. Op. št. (6): Primerjaj prvi odstavek 44. člena ZPP.Op. št. (7): Primerjaj drugi odstavek 44. člena ZPP.Op. št. (8): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP. Op. št. (9): Primerjaj določbo prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP. Op. št. (10): Sklep po nasprotnem razlogovanju v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.