VSRS Sodba II Ips 944/2007

Revizija se zavrne.

Tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Tožnica A. P. in toženec P. Š. sta starša dne 20.7.2003 rojene mladoletne D. Š.. Otrok je bil rojen med trajanjem zunajzakonske skupnosti staršev, ki je prenehala pred vložitvijo tožbe.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 14.12.2006, opr. št. IV P 1691/2005-43 mladoletno D. Š. dodelilo v varstvo in vzgojo materi A. P., očeta P. Š. zavezalo zanjo namesto preživnine, ki jo je plačeval na podlagi dogovora o preživljanju, sklenjenega 27.8.2003 pred Centrom za socialno delo, na 40.000 SIT mesečno zvišano preživnino, zavrnilo pa je zahtevek za zvišanje preživnine do 60.000 SIT mesečno. Odločilo je še o stikih med otrokom in očetom, v celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec preživnino plačevati tudi tožnici.

Sodišče druge stopnje je takšno sodbo (razen v delu, s katerim je bilo odločeno o dodelitvi otroka v varstvo v vzgojo materi, ki s pritožbo ni bil izpodbijan) potrdilo.

Tožnica je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo zaradi zatrjevanih zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev procesnih pravil.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

Revizija ni utemeljena.

1.) Glede preživnine otroku:

Revidentka najprej sodišču druge stopnje neutemeljeno očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker da ni odgovorilo na tožničine pritožbene trditve o materialnopravni nesprejemljivosti enakomerne porazdelitve preživninskega bremena med oba starša, o tožničini nemožnosti pridobivati dohodke iz naslova lastništva stanovanja in o njeni nezmožnosti zaposlitve oziroma pridobitve občasnih del, prav tako pa da ni odgovorilo na njene pritožbene trditve, s katerimi je nasprotovala neupoštevanju stroškov enkratne narave.

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in v denarju ovrednotilo potrebe otroka, ugotovilo pa je tudi zmožnosti obeh staršev pokrivati potrebe otroka. O tem je v sodbi navedlo razloge, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo kot pravilne in zadostne ter pojasnilo argumente za takšno oceno. Na te ugotovitve sta obe sodišči oprli sodbo o tem, da se in za koliko, preživnina, ki jo je dolžan za otroka plačevati oče, zviša. Tožničine pritožbene trditve o veliki razliki med prihodki in premoženjem obeh otrokovih staršev so bile upoštevane pri preverjanju izpodbijanih dejanskih ugotovitev v prvostopni sodbi o preživninskih zmožnostih obeh otrokovih staršev in so se odrazile v sodbi o zvišanju preživnine. Ta odločitev je torej že po logiki stvari nujno tudi posledica ugotovitve o različnem premoženjskem stanju obeh pravdnih strank, o čemer sodbi obeh nižjih sodišč vsebujeta povsem jasne in zadostne razloge. Sodišče druge stopnje je pojasnilo tudi razloge, zaradi katerih je sprejelo dejanski zaključek prvostopnega o višini mesečnih potreb otroka kot pravilne, s tem pa je odgovorjeno tudi na pritožbene trditve tožnice, nanašajoče se na neupoštevanje posameznih zatrjevanih otrokovih stroškov, vključno z enkratnimi. Da sodišče druge stopnje ne bi odgovorilo na tožničino grajo opustitve ugotovitve življenjskih stroškov toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni res: v zadnjem stavku prvega odstavka na četrti strani sodbe je namreč zapisalo, da "ni nič narobe, če se sodišče v obrazložitvi sodbe ni ukvarjalo z višino življenjskih stroškov, ki so potrebni za preživljanje toženca, saj zadostuje ugotovitev, da bo toženec v sodbi določeno preživnino zmogel plačevati". V zvezi z njenimi pritožbenimi trditvami o nemožnosti pridobivanja dohodka z delom ali iz naslova lastništva nepremičnine pa ji je pojasnilo, da je njena dolžnost storiti vse, da bi dohodke pridobivala tudi na navedenih podlagah, pri čemer jo je opozorilo, da je dolžna sprejeti tudi takšno delo, za katero se ne zahteva izobrazba, ki jo je sama dosegla.

Revidentka meni, da je odločitev o višini preživnine v zavrnilnem delu materialnopravno napačna, ker bi moralo sodišče prispevek vsakega od staršev k preživljanju otroka ovrednotiti relativno ("skozi prizmo njunih prihodkov"), ker bi moralo na toženčevi strani upoštevati tudi tiste prihodke, ki jih prejema poleg prihodkov iz redne zaposlitve in ker bi moralo upoštevati, da tožnica k preživljanju hčerke ne more prispevati v denarju, da pa hčer vzgaja, vrednost česar je težko izraziti v denarju.

V konkretnem primeru nižji sodišči nista odločali o določitvi preživnine na novo, ampak o zvišanju preživnine, ki je bila že prej določena. Izpodbijana odločitev tako temelji na določbah petega odstavka 132. člena ZZZDR, po katerih sme sodišče po predlogu prizadetega zvišati, znižati ali ustaviti z dogovorom iz 130. člena tega zakona ali s pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se razmere spremenile, ker je tožnica po sklenitvi dogovora o preživnini pred centrom za socialno delo ostala brez zaposlitve, otrok, ki je bil prej v varstvu pri materi, pa je pričel obiskovati vrtec. V smislu določb 129. člena ZZZDR, po katerih se preživnina določi glede na potrebe upravičenca ter zmožnosti zavezanca, takšna ugotovitev pomeni, da so se potrebe upravičenke (zaradi vključitve v vrtec) povečale, zmožnosti matere (zaradi opustitve zaposlitve) pa poslabšale. Nadalje je ugotovilo, da potrebe otroka znašajo povprečno 70.000 SIT mesečno, od česar je 11.791 SIT pokrito z otroškim dodatkom, z otroškim dodatkom nepokriti del v denarju izraženih stroškov preživljanja mladoletne D. Š. pa je razdelilo med oba starša tako, da je preživnino, ki jo je do tedaj plačeval toženec v višini 17.000 SIT, zvišalo na 40.000 SIT mesečno, zaradi česar na tožnico pade 18.209 SIT mesečno.

Okoliščina, da je tožnica brez zaposlitve, je ne odvezuje prispevati k preživljanju otroka (poleg varstva in vzgoje tudi) v denarju. V postopku ni trdila, da bi brez zaposlitve ostala proti svoji volji oziroma odločitvi, pa tudi ne, da je ob neuspešnem iskanju redne zaposlitve, ustrezne svoji visokošolski izobrazbi, iskala oziroma bila pripravljena sprejeti tudi delo, za katero bi zadostovala nižja izobrazba ali občasno delo. Prav tako ni niti zatrdila, da bi poskušala pridobiti dohodek iz lastništva (sicer majhnega) stanovanja v R. Nižji sodišči sta materialnopravno pravilno pojasnili, da je za pridobitev sredstev za preživljanje otroka vse to dolžna storiti, še posebej, ker je še mlada in zdrava in torej za delo sposobna. Vse te okoliščine in nadaljnja okoliščina, da tožnica hčer tudi vzgaja in zanjo skrbi, utemeljuje odločitev, da je zanjo sicer dolžna prispevati tudi v denarju, da pa njen prispevek glede na vse zgoraj navedeno ne more biti enakovreden toženčevemu, ampak bistveno nižji od njegovega. Z odločitvijo, da toženec pokrije več kot polovico otrokovih v denarju izraženih potreb oziroma 40.000 SIT mesečno, tožnica pa manj kot 20.000 SIT mesečno, je zahtevam iz 129. člena ZZZDR zadoščeno. Odločitev je torej materialnopravno pravilna. Po zgoraj pojasnjenem tudi ni obremenjena z nobeno od uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih pravil.

2.) O stikih:

Revidentkino stališče, da je odločitev materialnopravno napačna zato, ker po obsegu odstopa od po izvedenki predlaganega trajanja stikov med otrokom in očetom med vikendom in med počitnicami v juliju in avgustu ter glede opustitve uvajalnih stikov, je napačno. Res je, da je izvedenka predlagala, naj bi stiki med vikendi trajali od sobote dopoldan do nedelje zvečer, med dopustom pa po 7 dni zdržema in da je predlagala tudi, naj bi se stiki v takšnem obsegu vpeljali postopoma, sodišče prve stopnje pa je odločilo, da med vikendom stiki pričnejo že v petek popoldan in ne šele v soboto dopoldan ter da v mesecu juliju in avgustu trajajo po 10 dni strnjeno, pri tem pa ni sprejelo izvedenkinega predloga o postopnem uvajanju teh stikov. Pri tem je pomembno, da je sodišče prve stopnje predlogu izvedenke glede trajanja stikov v pretežnem delu sledilo, manjša odstopanja od njenega predloga pa je utemeljilo z razumnimi in prepričljivimi razlogi, ki ovržejo revidentkine trditve o tem, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s koristmi otroka in tako materialnopravno pravno napačna.

Izvedenec je dokazno sredstvo in specifičen pomočnik sodišča. Funkcija izvedenca je dvojna: če sodišče obvešča o svojih opažanjih, je klasično dokazno sredstvo; če sodišču s svojim strokovnim znanjem pomaga oblikovati mnenje o posameznih zaznavah oziroma opažanjih, pa nadomešča aktivnost sodišča, saj stori tisto, kar bi moral storiti sodnik, če bi razpolagal s potrebnim strokovnim znanjem. Vendar pa enako kot preostale dokaze sodišče oceni tudi dokazno vrednost izvedenskega mnenja po pravilih o prosti dokazni oceni. Ne na ugotovitve in ne na mnenje izvedenca sodišče ni vezano, predvsem pa ne takrat, ko mnenje s stališča pravil logičnega mišljenja in splošnih človeških izkušenj ni prepričljivo.

V konkretnem primeru je bilo mnenje izvedenca psihološke stroške pomembno zaradi ugotovitve, kateri od staršev je primernejši za varstvo iz vzgojo otroka in zaradi opredelitve načina in obsega izvrševanja stikov med otrokom in tistim od staršev, kateremu otrok ne bo dodeljen v varstvo iz vzgojo. Izvedenka je podala mnenje, da je za otroka koristneje dodeliti ga v varstvo iz vzgojo materi ter ponovno vzpostaviti redne stike z očetom, v nadaljevanju pa je podala priporočilo o trajanju stikov in o tem, naj se stiki, ki trajajo več kot en dan, uvedejo postopno (po treh ali štirih celodnevnih stikih). Z določitvijo stikov, ki jih je revizijsko sodišče predhodno že povzelo, je prvostopno sodišče le neznatno odstopilo od izvedenkinega predloga, takšen odstop pa je bil tudi po mnenju revizijskega sodišča utemeljen. Podlago ima namreč v ugotovitvah, da so stiki tudi preko noči (dokler jih mati ni pričela samovoljno omejevati) že potekali, ne da bi pri njihovem izvrševanju prihajalo do težav, da je deklica na očeta navezana in ga ima rada ter ga potrebuje, na stike z njim pa odhaja rada. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je toženec za hčerko sposoben poskrbeti ves čas trajanja stikov (tudi ponoči) in da na njegovi strani ni razlogov, ki bi narekovali presojo, da deklici stiki z njim v prisojenem obsegu niso v korist.

Odločitev, kakršno je sprejelo prvostopno sodišče in drugostopno sodišče potrdilo torej ni v nasprotju z določbami 106. člena ZZZDR.

3O reviziji zoper odločitev o preživnini za tožnico:

Potem, ko je med postopkom tožbo spremenila, je tožnica od toženca zahtevala tudi, da ji mora plačevati po 40.000 SIT preživnine mesečno od 1.12.2005 dalje. Sodišče prve stopnje je takšen tožbeni zahtevek zavrnilo, tožničino pritožbo zoper zavrnilno sodbo pa je sodišče druge stopnje zavrnilo.

Z revizijo tožnica izpodbija tudi to odločitev. Uveljavlja, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo določbe 81. člena ZZZDR, ker da jih je interpretiralo tako, da se lahko ob razpadu zunajzakonske skupnosti določi preživnina le v primeru, ko gre za popolnoma nepreskrbljenega zunajzakonskega partnerja. Navedene določbe je treba namreč uporabiti tudi v primerih, ko se zaradi razpada zunajzakonske zveze socialni in premoženjski položaj enega izmed partnerjev poslabša. Slednji ima tudi po razpadu zunajzakonske skupnosti pravico do približno enakega standarda, kot ga je užival v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Nižji sodišči sta ob ugotovitvi, da je tožnica lastnica manjšega stanovanja, siceršnjo spremembo njenega standarda spregledali oziroma zanemarili. Sodišče druge stopnje se sploh ni ukvarjalo s prognozo njene socialne varnosti, čeprav je ta sestavni del pravnega standarda nepreskrbljenosti zunajzakonskega partnerja. Ugotovitev nižjih sodišč, da tožnica ni zaposlena in da tudi občasnih del ne opravlja pa je posledica upoštevanja le selektivno izbranih delov njene izpovedi, zato je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po prvem odstavku 81. člena ZZZDR sme nepreskrbljeni zakonec zahtevati preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze, lahko pa tudi s posebno tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu, odkar je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana. Enako velja v primeru razpada življenjske skupnosti zakoncev, ki razveze nista zahtevala, kot tudi ob razpadu zunajzakonske skupnosti. Pogoj, ki mora biti za prisojo preživnine podan v vsakem od navedenih primerov je, da so pogoji za preživljanje obstajali že v času razveze oziroma ob razpadu zunajzakonske skupnosti in da obstajajo tudi, ko zakonec preživnino zahteva (drugi odstavek 81. a člena ZZZDR).

V konkretnem primeru tožnica ne ob uveljavitvi preživninskega zahtevka zase in ne kasneje med pravdo ni postavila trditev o svoji nepreskrbljenosti v času prenehanja zunajzakonske skupnosti, pač pa je to trdila le za čas sojenja. Zato je bila njena tožba glede preživninskega zahtevka zanjo nesklepčna in že iz tega razloga neutemeljena ter je odločitev o zavrnitvi zahtevka materialnopravno pravilna. Ko je tako, pa se revizijskemu sodišču sploh ni treba ukvarjati s presojo, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnica v času odločitve (zaključka glavne obravnave) ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do preživnine in ne s trditvami, da je ob ugotavljanju okoliščin, podanih v času sojenja, kršilo procesne predpise.

Tožnica z revizijo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).