VSRS Sodba U 748/92

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo Republike Slovenije z dne 6.8.1992.

Tožniku, ki je bil podpolkovnik nekdanje JLA, je delovno razmerje pri vojni pošti prenehalo 17.9.1991. Do 9.11.1991 je bil zaprt na Hrvatskem. Zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposlenostjo je vložil 18.11.1991. Enoti Republiškega zavoda za zaposlovanje se je prvič prijavil 15.11.1991.

Prvostopni upravni organ je z odločbo z dne 12.2.1992 zavrnil tožnikov zahtevek za denarno nadomestilo med brezposlenostjo z utemeljitvijo, da ne izpolnjuje pogojev položaja zavarovanca, ki ga vlagatelj predhodno mora imeti, da bi lahko uveljavljal pravico. Prvostopni upravni organ se je v utemeljitvi skliceval na 3. odstavek 2. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

V pritožbi je tožnik navajal, da je delo opravljal dobro. Za obrambo je usposabljal rezervne častnike v občini. Na hrvaškem (V.) je delal še 17.9.1991. V zaporu je ostal 54 dni, zato se ni mogel pravočasno prijaviti pristojnim organom v Sloveniji. Po njegovi zaslugi enota v V. ni sodelovala v bojih. Vojaški material je predal Hrvatski.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo. Ugotovila je, da je Skupščina Republike Slovenije sprejela ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po katerega 14. členu so bile pravice iz socialne varnosti zagotovljene pod določenimi pogoji tudi osebam, zaposlenim v nekdanji Jugoslovanski ljudski armadi. Zaradi agresije te določbe ni bilo mogoče izvajati. Te osebe so takšne pravice pridobile, če so med agresijo pristopile k teritorialni obrambi. Zavodu za zaposlovanje so se lahko posebej prijavile, vendar so bile brez pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Po stališčih in sklepih Skupščine Republike Slovenije je trimesečni moratorij potekel 7.10.1991. Do takrat so imele osebe zaposlene v nekdanji Jugoslovanski ljudski armadi možnost zapustiti enote armade. Ta dan je zadnji datum za uveljavljanje pravic za primer brezposlenosti. Pri ugotavljanju, ali ima aktivna vojaška oseba pravico do nadomestila za primer brezposelnosti, je analogno uporabiti določbo 19. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Delovanje proti interesom Republike Slovenije je krivdni razlog. Tožnik se ni pravočasno prijavil na zavodu za zaposlovanje, vendar roka ni zamudil, ker je bil v zaporu. Osebe, ki so po ugotovitvah Ministrstva za obrambo delovale proti interesom Republike Slovenije, ni mogoče šteti za upravičenca za nadomestilo. Tožnik k teritorialni obrambi ni pristopil, opazoval je na območju ... v korist Jugoslovanske ljudske armade.

V tožbi je tožnik izpodbijal navedeno odločbo, navajal je, da je bil podpolkovnik v V. in da je bil zelo dobro ocenjen. Tožnik ima pravico do denarnega nadomestila na podlagi ustavnega zakona in na podlagi novele zakona o delovnih razmerjih iz leta 1992. Tožniku ni bila priznana pravica do denarnega nadomestila dejansko zaradi mnenja Ministrstva za obrambo, ker bi naj v času agresije deloval proti Republiki Sloveniji. V teritorialno obrambo ni pristopil. Dne 27.6.1991 je tožnik gradil hišo v M. in zato ni sodeloval v agresiji proti Sloveniji. Predlagal je, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, predlagal pa je tudi, da se kot nezakonito razveljavi mnenje in dodatno mnenje Republiškega ministrstva za obrambo z dne 20.7.1992.

Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Pogoji, ki jih mora izpolnjevati brezposelna oseba, da pridobi pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in druge v 17. členu navedene pravice, so določeni v zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 12/92).

Sodišče ugotavlja, da odločba prve stopnje ne navaja ugotovljenega dejanskega stanja in tudi ne razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v izreku te odločbe. Prvostopni upravni organ je le navedel, kje je služboval tožnik, kdaj se je prijavil Enoti zavoda v ... in kdaj je vložil zahtevek. Navedeno je tudi, da ne izpolnjuje pogoja zavarovanca, ni pa navedeno, zakaj takšnega pogoja naj ne bi izpolnjeval. Tožena stranka je sicer pomanjkljivosti v prvi odločbi delno popravila, vendar je obrazložitev te odločbe še vedno pomanjkljiva.

V izpodbijani odločbi niso navedene norme, ki bi naj bile veljavna pravna podlaga za priznanje pravice do denarnega nadomestila vojaškim osebam, ki so bile zaposlene v nekdanji Jugoslovanski armadi v posameznih časovnih obdobjih. Iz obrazložitve izhaja, da bi naj sicer imeli upravičenci, kot je tožnik, pravice za primer brezposelnosti (ZZZPB), čeprav teh pravic formalno naj ne bi imeli. Pri tem tožena stranka razlaga določbo 19. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposlenosti, ki določa, kdaj zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje, te pravice ne more uveljavljati. Sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje vsega, kar določa 2. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86) ki ga je dovoljeno uporabljati kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja stališča in dogovore, ki pa ne morejo biti pravna podlaga za odločanje o pravicah oziroma obveznostih. V 4. členu zakona o splošnem upravnem postopku je določeno načelo zakonitosti, vendar je s takšno utemeljitvijo in stališči to načelo kršeno. Organ mora odločiti po zakonu in po drugih predpisih. Dogovori, na katere se sklicuje izpodbijana odločba, ne morejo biti osnova za odločanje. Navedene pomanjkljivosti so takšna kršitev postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, saj gre za pomanjkljivosti, ki so nejasne in deloma tudi nasprotujoče in jih zato ni mogoče preizkusiti.

Sodišče je zato moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) izpdobijano odločbo odpraviti.

Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku ugotoviti dejstva, predvsem pa navesti pravno podlago za priznanje oziroma za zavrnitev denarnega nadomestila za čas brezposlenosti za tožnika.