VSRS Sklep I Up 1240/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 28.10.2005 (1. točka izreka sklepa); zavrnilo zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka sklepa) in tožnika oprostilo plačila sodnih taks (3. točka izreka sklepa). Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrnila tožnikov ugovor na oceno pri izpitu iz maturitetnega predmeta slovenščina, ki ga je tožnik opravljal v jesenskem roku mature 2005. Tožena stranka je na podlagi izvedenskega mnenja in ponovnega izračuna skupnega števila doseženih točk ugotovila, da se tožnikova ocena pri predmetu slovenščina ne spremeni.

Po presoji sodišča prve stopnje odločanje o ugovoru zoper maturitetno oceno ne pomeni odločanja o kakšni pravici ali obveznosti posameznika, niti ni poseženo v kakšno njeno pravico, saj maturitetna ocena ni pravica. Ne gre torej za akt iz drugega odstavka 1. člena ZUS v zvezi s prvim odstavkom 3. člena ZUS. Zato akta Državne komisije za splošno maturo ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. V upravnem sporu je sicer dopustno izpodbijati tudi zakonitost posamičnih aktov, vendar le v primeru, če se z njimi posega v ustavne pravice posameznika, kar pa tožnik v tožbi ne zatrjuje.

Tožnik v pritožbi meni, da bi šlo v tem primeru lahko za kršenje njegovih človekovih pravic, na primer pravice do sodnega varstva v povezavi s pravico do pravnega sredstva in pravico do izobrazbe. Prav za slednjo pravico meni, da mu je bila odvzeta, saj sodišče ni obravnavalo spora po 50. členu Zakona o maturi, v katerem piše, kaj mora kandidat storiti glede ugovora na oceno, medtem ko sodišče prve stopnje govori o preverjanju postopka ocenjevanja, kar pa ni predmet njegovega ugovora. Zato ponovno daje v presojo svojo pritožbo, izključno v smislu pisnih ugovorov v skladu s 50. členom Zakona o maturi. Trdi, da je tožena stranka kršila 50. člen Zakona o maturi s tem, ko je pregledovala in ocenjevala naloge, ki niso bile predmet ugovora.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe in predlaga zavrnitev njegove pritožbe. Pojasnjuje postopek ponovnega preverjanja ocene v skladu z Navodili za delo izvedencev. Izvedenec je v obravnavani zadevi pri pregledu in pripravi svojega mnenja v celoti upošteval veljavno zakonodajo. Toženka pa pri odločanju ni kršila človekovih pravic, saj je o kandidatovem ugovoru odločala na podlagi Zakona o maturi, ki je skladen z Ustavo RS. Zakon in na njegovi podlagi sprejeta Navodila zagotavljajo vsem kandidatom enakost pri obravnavi ugovora in varstvo njihovih pravic. Gre za ugovor na oceno in ne ugovor o točkovanju posamezne naloge. Tožniku tudi ni bila kršena ustavna pravica do izobraževanja, saj morajo vsi kandidati, ki opravljajo splošno maturo, izkazati primerno znanje, ki se zahteva za pozitivno oceno.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji vrhovnega sodišča maturitetna ocena ni upravna stvar: o ugovoru zoper maturitetno oceno se ne odloča z upravno odločbo, tožena stranka pa o ugovoru zoper oceno ne odloča v upravnem postopku. Odločitev tožene stranke v zvezi z oceno posameznega predmeta pri maturi nima značaja odločanja o upravni stvari, ker ocenjevanje pri maturi vsebinsko ne pomeni odločanja o tožnikovi pravici ali obveznosti. Ponovna preveritev ocene pri maturitetnem predmetu ne predstavlja avtoritativne odločitve nosilca državne ali občinske oblasti oziroma nosilca javnega pooblastila, pač pa gre za opravilo strokovne narave. Za tako odločanje je imela tožena stranka zakonito podlago v 50. členu Zakona o maturi, za katerega presojo ustavnosti pa upravno sodstvo ni pristojno. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, pred njo pa tudi že odločitev tožene stranke, pravilna in zakonita.

Vrhovno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore o kršitvi tožnikovih z ustavo zajamčenih človekovih pravic. Res je, da upravno sodstvo odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika (4. člen ZUS v zvezi s 107. členom Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), vendar le tedaj, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Upravno sodišče pa nadalje po določbi 20. člena ZUS-1 razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v vsakokratni obravnavani zadevi vedno v okviru tožbenih navedb. Tožnik pa ni vložil tožbe zaradi nezakonitega posega v njegove človekove pravice temveč tožbo zoper akt tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito odločilo v okviru tožbenih navedb.

Vrhovno kot pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 76. člena v zvezi z 82. členom in v zvezi s 107. členom ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.