VSRS Sklep I Up 367/2008

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana 1. točka izreka izpodbijanega sklepa potrdi.

2. Prizadeta stranka I. - SOZD E.i. n.sol.o. L. - v likvidaciji, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo izdajo začasne odredbe, ki jo je v zvezi s svojo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.5.2008, predlagala tožeča stranka (1. točka izreka); in na podlagi 4. odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržalo odločitev o stroških postopka do dokončne odločitve o tožbi (2. točka izreka). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se v register blagovnih znamk pri znamki št. 9180467 vpiše sprememba: prenos pravice imetnika I., e. in e. industrija, d.d., K., L. (tožeče stranke), na novega imetnika I. – SOZD E.i., n.sol.o. L., v likvidaciji. Sodišče prve stopnje je izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala izpolnjenosti vsebinskih pogojev za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1, to je, ker ni verjetno izkazala, da bi lahko s tožbo uspela, niti ni izkazala, da vpis spremembe v registru znamk še ni bil izvršen, poleg tega pa ni izkazala, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda. Odložitev vpisa spremembe je zahtevala do odločitve Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 47/2008, to je o reviziji, ki jo je vložila zoper pravnomočno sodbo, torej v gospodarski zadevi, ne pa v upravnem sporu, kot to predpisuje 32. člen ZUS-1.

Zoper 1. točko izreka sklepa prvostopnega sodišča vlaga tožeča stranka pritožbo zaradi napačnega dokaznega sklepanja in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Prvostopno sodišče je prezrlo, da tudi SOZD I. kot prizadeta stranka v tem sporu priznava, da je tožeča stranka upravičena do nosilstva blagovne znamke za določene proizvode. To pa kaže na to, da bo v ponovno odprtem likvidacijskem postopku prišlo do drugačne določitve nosilstva obravnavne blagovne znamke, kot je bilo v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani. Meni tudi, da vrhovno sodišče ob obravnavanju nove revizije ne more ponoviti napake iz zadeve III Ips 47/94 o vzpostavitvi nosilca znamke v korist SOZD I., ki kot pravni subjekt sploh več ne obstaja. Glede na to je verjetnost uspeha s tožbo podana, podana pa je tudi potreba za začasno ureditev stanja z začasno odredbo, kot jo je tožeča stranka predlagala. Ne drži niti, da ni izkazala težko popravljive škode. Njena višina je težko ocenljiva, lahko pa doseže tudi višino prometa blaga iz skupine I. d.d. in I.A. d.d.. Glede tega je predlagala tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, čemur pa prvostopno sodišče ni sledilo, in je s tem kršilo pravico tožeče stranke do enakega varstva pravic iz 2. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Zato predlaga, da Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep.

Na pritožbo je odgovorila prizadeta stranka I. - SOZD E.i. n.sol.o. L. - v likvidaciji, ki jo po pooblastilu direktorja G.M. zastopa I. d.o.o., Zastopniška pisarna za patente in blagovne znamke, L. Strinja se z odločitvijo in razlogi izpodbijanega sklepa, prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep ter odloči, da ji je tožeča stranka dolžna poravnati stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Ta določa, da tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. V 2. odstavku 32. člena ZUS-1 pa je določeno, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Glede na navede določbe ZUS-1 mora torej tožnik za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 v predlogu izkazati, da gre za trajajoče pravno razmerje, da je njegov uspeh s tožbo v upravnem sporu, v zvezi s katero predlaga izdajo začasne odredbe, verjeten, da je začasna ureditev stanja potrebna, da se prepreči, da bi se zaradi neurejenega razmerja tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

V obravnavanem primeru je predmet upravnega spora na podlagi tožbe tožeče stranke izpodbijana odločba tožene stranke, s katero je ta na podlagi pravnomočne sodne odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6.9.2006, s katero je bilo ugotovljeno, da je imetnica blagovne znamke, vpisane v register tožene stranke I. – SOZD E.i., n.sol.o. L., v likvidaciji, odločila, da je treba opraviti v registru znamk spremembo vpisa imetnika znamke, in namesto imetnika I., e. in e. industrija, d.d., K., L. (tožeče stranke), vpisati novega imetnika I. – SOZD E.i., n.sol.o. L., - v likvidaciji. Taka sprememba vpisa je potrebna na podlagi 4. odstavka 108. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1). V zvezi s tožbo v upravnem sporu pa je tožeča stranka predlagala tudi izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev izpodbijane odločbe tožene stranke do odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 47/2008, tako, da bi tožeča stranka do odločitve v navedeni revizijski zadevi ostala imetnica sporne znamke.

Glede na to predlagano začasno odredbo, vloženo tožbo in prej navedene določbe ZUS-1 ter njihovo razlago, pa se v obravnavani zadevi vrhovno sodišče strinja z odločitvijo in razlogi prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu.

Tožeča stranka je sicer izkazala, da gre v obravnavani zadevi za trajajoče pravno razmerje, to je za nosilstvo blagovne znamke, iz katerega izhajajo pravice po ZIL.

Po presoji vrhovnega sodišča pa tožeča stranka ni do stopnje verjetnosti izkazala, da bo s tožbo, vloženo v upravnem sporu, uspela. V tem upravnem sporu izpodbijana odločba je namreč zgolj posledica in glede na določbo 108. člena ZIL obvezna izvršitev pravnomočne sodbe v gospodarski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6.9.2006. V skladu z določbami 2. člena Zakona o sodiščih (ZS) morajo pravnomočne odločbe sodne oblasti spoštovati fizične in pravne osebe v Republiki Sloveniji; te odločbe vežejo sodišča in vse druge državne organe v RS, kar je tudi tožena stranka; izvršitve odločbe sodišče ne more ovirati odločba drugega državnega organa. Začasna ureditev stanja s predlagano začasno odredbo po 32. členu ZUS-1 bi torej po presoji vrhovnega sodišča pomenila oviranje izvršitve prej navedene pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, kar pa bi pomenilo kršitev 2. člena ZS in 108. člena ZIL.

Poleg tega tožeča stranka podlage za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 niti ne gradi na uspehu v tem upravnem sporu, temveč na uspehu v revizijski zadevi opr.št. III Ips 47/2008, torej na morebitnem uspehu v gospodarskem sporu, za kar pa ji 32. člen ZUS-1 ne daje pravne podlage. Tudi čas veljavnosti predlagane začasne odredbe veže na končanje revizijskega postopka v gospodarskem sporu, ne pa na pravnomočno odločitev v upravnem sporu, kar tudi ni v skladu z določbami 32. člena ZUS-1.

Vse navedeno izkazuje, da je odločitev prvostopnega sodišča v tej zadevi pravilna, zakonita in utemeljena. Ne glede na to pa je pravilno tudi stališče prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu, da tožeča stranka s svojimi pavšalnimi navedbami ni izkazala, da ji bo zaradi neizdaje predlagane začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS na podlagi 76. v zvezi z 32. in 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.

K 2. točki izreka:

Po odločbi 1. odstavka 155. člena ZPP, katerega določbe se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporabljajo za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, se stranki povrnejo le tisti stroški postopka, ki so bili za pravdo potrebni. Vrhovno sodišče pa v zvezi s pritožbenimi stroški prizadete stranke meni, da ti niso bili potrebni za ta upravni spor, saj v odgovoru na pritožbo prizadeta stranka ni navedla nič takega, česar ne bi ugotovilo in navedlo že prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu, torej ta odgovor na pritožbo in stroški, povezani z njim, po presoji vrhovnega sodišča za pravdo niso bili potrebni.