VSRS Sklep Cp 17/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je naprej s sklepom z dne 15.12.2003 priznalo pravno veljavnost delne sodbe na podlagi pripoznave, ki jo je 3.5.2002 pod opr. št. P 1967/90 izdalo Občinsko sodišče v Negotinu, Srbija, in v kateri je delno ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku sedanje predlagateljice, da je lastnica na podlagi skupnega pridobivanja v deležu 50% na skupnem premoženju, ki obsega poleg določenih premičnih stvari v Ljubljani, Gosuplu in Kobišnici tudi določene nepremičnine v Kobišnici ter še pritličje stanovanjske zgradbe v Ljubljani, s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem. V zvezi s tem stanovanjem je priznalo tudi pravno veljavnost sklepa o začasni odredbi, ki ga je 25.1.2001 v nadaljnjem postopku izdalo Občinsko sodišče v Negotinu.

O ugovoru nasprotnega udeleženca proti sklepu o priznanju obeh tujih sodnih odločb je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom z dne 4.5.2004 tako, da mu je ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo v delu, ki se nanaša na opisano stanovanje v Ljubljani, v ostalem delu pa ga je potrdilo.

Predlagateljica in udeleženec na njeni strani sta proti sklepu o ugovoru vložila pritožbo, o kateri je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom z dne 25.11.2004 pod opr. št. Cp 13/2004 tako, da jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V razlogih je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je razlog za zavrnitev priznanja tega dela obeh tujih sodnih odločb izključna pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje o nepremičnini, ki leži na območju Republike Slovenije.

Ker je sodišče prve stopnje v izreku sklepa z dne 4.5.2004 o ugovoru le razveljavilo del sklepa o priznanju obeh tujih sodnih odločb, ni pa odločilo o še odprtem delu samega predloga za priznanje, je v nadaljnjem postopku prišlo do zapletov v zvezi z vprašanjem, kateri del sklepa o priznanju in kdaj je postal pravnomočen. O pravilnosti potrdila o pravnomočnosti je izdalo dva sklepa, vendar sta bila oba razveljavljena, tretji sklep z dne 23.11.2006, ki poleg razveljavitve potrdila o pravnomočnosti sklepa z dne 15.12.2003 vsebuje tudi ugotovitev, da ta sklep o priznanju obeh tujih sodnih odločb ni postal pravnomočen v delu, ki se nanaša na stanovanje v Ljubljani, pa je postal pravnomočen brez pritožbe.

V vmesnem času je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 12.12.2005 odločilo tudi o samem predlogu za priznanje obeh sodnih odločb v še odprtem delu, ki se nanaša na stanovanje v Ljubljani. Predlog je v tem delu zavrnilo z istimi razlogi, zaradi katerih je ugodilo ugovoru nasprotnega udeleženca, torej ker gre za zadevo, za katero je izključno pristojno sodišče Republike Slovenije.

V pritožbi proti sedaj izpodbijanemu sklepu predlagateljica in udeleženec na njeni strani uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata tako spremembo izpodbijanega sklepa, da se v celoti prizna pravna veljavnost delne sodbe na podlagi pripoznave in sklepa o začasni odredbi Občinskega sodišča v Negotinu. Pomembnejše pritožbene trditve te pritožbe bo sodišče druge stopnje povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje tudi hkrati odgovarjalo.

Pritožba je bila vročena nasprotnemu udeležencu, ki nanjo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Predlagateljica in udeleženec na njeni strani v sedanji pritožbi proti sklepu o zavrnitvi predloga za priznanje še spornega dela tujih sodnih odločb ponavljata nekatere trditve iz svoje prejšnje pritožbe proti sklepu prvostopenjskega sodišča o ugoditvi ugovoru nasprotnega udeleženca in razveljavitvi tega dela sklepa o priznanju. Na te trditve je pritožbeno sodišče že odgovorilo v sklepu z dne 25.11.2004 pod opr. št. Cp 13/2004. Zato na ponovljene trditve le na kratko odgovarja, da ni podana negativna procesna predpostavka iz prvega odstavka 97. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP; Ur. l. RS, št. 56/99), po katerem se tuja sodna odločba ne prizna, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno sodišče Republike Slovenije. V prvem odstavku 64. člena ZMZPP je določena izključna pristojnost sodišča Republike Slovenije v sporih o stvarnih pravicah na nepremičnini, če je nepremičnina na ozemlju Republike Slovenije. Tak spor je tudi spor razvezanih zakoncev o njunem skupnem nepremičnem premoženju. Zato ni mogoče priznati pravne veljavnosti odločbe srbskega sodišča o nepremičnini, ki se nahaja v Ljubljani.

V prejšnji pritožbeni odločbi je pritožbeno sodišče odgovorilo tudi na takratne pritožbene navedbe, katere okoliščine so odločilne za oceno o izključni pristojnosti sodišča Republike Slovenije in se pri tem sklicevalo na 89. člen ZMZPP in na navedbe same predlagateljice. V sedanji pritožbi pritožnika vsaj posredno polemizirata s temi razlogi pritožbenega sodišča. V zvezi z vprašanjem okoliščin, ki obstajajo takrat, ko začne teči pravda, opozarjata, da je začel "postopek za delitev skupnega premoženja" teči z vložitvijo tožbe sedanjega nasprotnega udeleženca dne 22.10.1990 in nato z vložitvijo odgovora na tožbo in nasprotne tožbe sedanje predlagateljice. Občinsko sodišče v Negotinu je bilo pristojno sodišče na podlagi takrat veljavne zakonodaje, ustave skupne zvezne države, ustav obeh republik, skupnega Zakona o pravdnem postopku iz 1977 ter zakonov obeh republik o nepravdnih postopkih iz leta 1982 oziroma 1986. Nato se pritožba sklicuje na posamezne člene slovenskega Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), druge dobesedno citira in povzema tudi vsebino komentarja k njim. V tej zadevi bi se po mnenju pritožbe lahko pojavilo le vprašanje medrepubliške pristojnosti, ki je bilo urejeno v posebnem zakonu, vendar je bila tudi po 37. členu ZRKZ podana pristojnost srbskega sodišča. Uporaba ZMZPP pa je po mnenju pritožbe nezakonita in v nasprotju z ustavo.

Pravkar povzeti pritožbeni razlogi so materialnopravne narave (ne pa dejanske, kot bi bilo mogoče razumeti pritožbo), vendar so zmotni. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da uporaba ZNP glede vprašanja pristojnosti ne pride v poštev, saj v postopku pri Občinskem sodišču v Negotinu ni šlo za nepravdni postopek zaradi delitve skupnega premoženja, temveč za pravdni postopek zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Poleg tega pritožba sama opozarja na poudarke komentarja ZNP, da mora sodišče v sporih z mednarodnim oziroma medrepubliškim elementom uporabiti tudi pravila o mednarodni oziroma medrepubliški pristojnosti sodišč. Zakona, ki ne velja več, za republike, ki jih tudi ni več, ni mogoče uporabiti. Po prepričanju pritožbenega sodišča pride glede vprašanja o izključni pristojnosti sodišča Republike Slovenije v tej zadevi v poštev le uporaba sedaj veljavnega ZMZPP, ki je vprašanje izključne pristojnosti v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah (smiselno enako kot prejšnji ZUKZ) uredil v 64. členu, katerega pomen je pritožbeno sodišče že obrazložilo.

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, ker v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, procesne kršitve v okviru navedbe o uveljavljanju "vseh pritožbenih razlogov" pa so ostale nekonkretizirane, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPPO odločilo kot v izreku te odločbe.