VSRS Sklep II Ips 58/2005

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Upnik je dne 11.7.2000 izdal odločbo št. PS-00755/2000, s katero je otroku U. Ž. priznal pravico do nadomestila preživnine v znesku 11.297 SIT mesečno od 1.7.2000 dalje. Odločba je postala izvršljiva dne 5.8.2000. Do 31.3.2002 je upnik izvršil mesečna plačila nadomestila preživnine v skupnem znesku 254.615 SIT, nato pa je predlagal izvršbo zoper dolžnika, sklicujoč se na določbo tretjega odstavka 28. člena Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 26/2003 - UPB1; v nadaljevanju: ZJSRS). Izvršbo je predlagal z izterjavo tudi zakonskih zamudnih obresti od posamičnih preživninskih zneskov.

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi delno ugodilo izvršilnemu predlogu in dovolilo izvršbo zaradi izterjave (nadomestila) preživnine v znesku 254.615 SIT ter nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer z rubežem plače dolžnika in sredstev na njegovem tekočem (osebnem) računu ter rubežem dolžnikovih premičnin. Določilo je tudi izvršitelja, v presežku pa je predlog za izvršbo zavrnilo. Zavrnitev se nanaša na predlagano izterjavo zakonskih zamudnih obresti od datumov zapadlosti posamičnih obrokov do plačila in na preostalo predlagano izvršilno sredstvo (z rubežem nematerializiranih vrednostnih papirjev).

Sodišče druge stopnje je upnikovo pritožbo (le) zoper zavrnitev izvršilnega predloga za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od posamičnih obrokov nadomestila preživnine zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasno vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija sklep sodišča druge stopnje v celoti, sklep sodišča prve stopnje pa v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga za izterjavo zakonskih zamudnih obresti. Uveljavlja bistvene kršitve določb izvršilnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Obe sodišči sta nepravilno uporabili 17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/78 in 75/2002; v nadaljevanju: ZIZ), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sklepov. Nepravilno sta uporabili šesti odstavek 21.d člena ZJSRS, nista pa uporabili četrtega odstavka 21.c člena, prvega odstavka 26.a člena ter prvega, tretjega, četrtega in sedmega odstavka 28. člena istega zakona. Poudarja, da želi dobiti stališče vrhovnega sodišča o vprašanju, ali odločba o pravici do nadomestila preživnine skupaj z obvestilom sklada predstavlja izvršilni naslov tudi za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od datuma zapadlosti posameznega obroka do plačila. Vrhovno državno tožilstvo graja stališče sodišč prve in druge stopnje v tej izvršilni zadevi, da iz izvršilnega naslova (izvršljive odločbe sklada) ne izhaja obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti od datumov zapadlosti od posameznih terjatev do plačila in da zato glede obresti odločba sklada ni izvršilni naslov po 17. členu ZIZ. V nadaljevanju povzema zakonsko besedilo vseh členov ZJSRS, katerih nepravilno uporabo ali neuporabo uveljavlja in ki se nanašajo na opredelitev izvršilnega naslova (šesti odstavek 21.d člena), na zapadlost upnikove obveznosti plačati nadomestila preživnine preživninskemu upravičencu (četrti odstavek 21.c člena), na dolžnost določenih oseb, da skladu na njegovo zahtevo sporočijo vse podatke, ki jih potrebuje za izterjavo izplačanih nadomestil s pripadajočimi obrestmi in stroški (prvi odstavek 26.a člena), na prehod otrokovih terjatev na sklad do višine zagotovljenih pravic po tem zakonu (prvi odstavek 28. člena), na vstop sklada v razmerju do preživninskega zavezanca v položaj otroka kot upnika do višine sredstev, izplačanih na podlagi odločbe o nadomestilu preživnine, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopka (tretji odstavek 28. člena), na obveznost obvestitve preživninskega zavezanca o subrogaciji in vstopu sklada v položaj otroka kot upnika, vključno s predložitvijo ustreznih listin o tem (četrti odstavek 28. člena) in na dolžnost sklada izterjati sredstva iz tretjega odstavka 28. člena (sedmi odstavek 28. člena). Po mnenju vrhovnega državnega tožilstva iz teh določb jasno izhaja, da je odločba o pravici do nadomestila preživnine izvršilni naslov tako za preživninske obroke, kot za pripadajoče obresti in stroške postopka. Pri razlagi zakona je treba izhajati iz njegovega namena, da se poveča socialna varnost določene kategorije otrok, ohrani in okrepi preživninska odgovornost zavezancev ter zaostri in pospeši izterjava preživninskega dolga, s tem pa pridobi sredstva za plačilo nadomestil preživnine (Poročevalec Državnega zbora, št. 46/99). Tako razlago in uporabo ZJSRS pa potrjuje tudi določba drugega odstavka 13. člena tega zakona, po kateri pridobiva sklad sredstva za kritje pravice otrok do nadomestila neplačane preživnine iz državnega proračuna in z izterjavo terjatev iz 28. člena istega zakona. Končno graja še stališče sodišča druge stopnje, da je odločba sklada, s katero je posameznemu preživninskemu upravičencu priznana pravica do nadomestila preživnine, izvršilni naslov le skupaj s sodno odločbo ali poravnavo, s katero je bila določena obveznost preživninskega zavezanca plačevati preživninskemu upravičencu preživnino ter višina te preživnine; odločba sklada je namreč v skladu s šestim odstavkom 21.d člena ZJSRS samostojen izvršilni naslov. Vrhovno državno tožilstvo predlaga razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje in sklepa sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil predlog za izvršbo za zakonske zamudne obresti zavrnjen, ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek.

Po določbi 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) in v zvezi s 15. členom ZIZ je bila zahteva vročena strankama izvršilnega postopka, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče se mora po prvem odstavku 391. člena ZPP pri odločanju o zahtevi omejiti samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi. V tej zadevi državno tožilstvo v uvodu zahteve uveljavlja sicer bistvene kršitve določb izvršilnega postopka (in zmotno uporabo materialnega prava), vendar v obrazložitvi zahteve ne pojasni, za kršitev katere zakonske določbe s procesno vsebino naj bi šlo in iz katerega razloga. Le na podlagi trditve, da sta "obe sodišči nepravilno uporabili 17. člen ZIZ, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sklepov", bi bilo mogoče sklepati, da državno tožilstvo utemeljuje obstoj razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti procesnopravne narave z očitkom kršitve ("nepravilne uporabe") prav te določbe ZIZ. Ker ta očitek iz razlogov, navedenih v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa vrhovnega sodišča, ni utemeljen, se tudi ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali ima "nepravilna uporaba" 17. člena ZIZ za posledico kršitev določb izvršilnega postopka ali zmotno uporabo materialnega prava.

Po določbi 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ je izvršilni naslov, na katerega podlagi sodišče dovoli izvršbo, tudi druga izvršljiva odločba, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov. ZJSRS v petem odstavku 21.d člena določa, da je obvestilo sklada o vsakokratni uskladitvi in novem znesku nadomestila preživnine skupaj z odločbo o pravici do nadomestila preživnine, izvršilni naslov. Vendar pa taka zakonska opredelitev ne potrjuje stališča, izraženega v zahtevi za varstvo zakonitosti, da navedeni izvršilni naslov zajema tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih preživninskih zneskov. Po določbi prvega odstavka 21. člena ZIZ je namreč izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem poleg upnika in dolžnika navedeni tudi predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Izvršilni naslov pa se v tem primeru nanaša na plačilo denarnega zneska, ki je opredeljen v seštevku in posameznih obrokih, vendar pa ne vsebuje navedbe o dolžnosti plačila zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih zneskov. Ta okoliščina glede na vsebino zahteve niti ni sporna.

Opredelitev upnikovega izvršilnega naslova (peti odstavek 21.d člena ZJSRS) torej ne zajema zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov nadomestila preživnine. Določba tretjega odstavka 28. člena zakona, po kateri s prehodom terjatve sklad vstopi v razmerju do preživninskega zavezanca v položaj otroka, obveznost preživninskega zavezanca res povečuje tudi za pripadajoče obresti in stroške postopka. Ne more biti dvoma, da ima sklad pravico terjati od zavezanca - na podlagi zakonske cesije - tudi zakonske zamudne obresti od izplačanih zneskov. Vendar pa taka določba sama po sebi še ne pomeni, da je mogoče voditi izvršbo tudi za zakonske zamudne obresti, kolikor izvršilni naslov (obvestilo o vsakokratni uskladitvi in novem znesku nadomestila preživnine z odločbo o pravici do nadomestila) ne zajema tudi zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih izplačil dalje. Citirana določba 28. člena ureja prehod terjatve od otroka na sklad v razmerju do preživninskega zavezanca, zaradi česar ta kot dolžnik glede na vsebino otrokovega izvršilnega naslova ne more biti na slabšem kot v razmerju do otroka. Zakon jamstvenemu skladu torej daje pravico, da zahteva zamudne obresti od nadomestil preživnine, to pa pomeni, da mora - kot vsak upnik - pridobiti izvršilni naslov za svojo, z zakonom urejeno, terjatev. V zakonu določena pravica še ne predstavlja izvršilnega naslova.

Odločba o pravici do nadomestila preživnine z obvestilom sklada glede izterjave zakonskih zamudnih obresti ne predstavlja izvršilnega naslova v skladu z določbo 17. člena ZIZ. Za izterjavo zakonskih zamudnih obresti bi torej moral upnik pridobiti izvršilni naslov. Če tega ne more doseči z ustrezno vsebino odločbe o pravici do nadomestila preživnine, ki je po petem odstavku 21.d člena ZJPSRS skupaj z obvestilom izvršilni naslov, pa je odločba, ki vsebuje tudi datum zapadlosti posameznih nadomestil preživnine, vsaj verodostojna listina, kar tudi omogoča izvedbo s posebnimi pravili urejenega izvršilnega postopka. Stališče zahteve za varstvo zakonitosti je v tem obsegu in ne glede na povedano tudi pravno zmotno (v nasprotju z 28. členom ZJSRS), ko pravico sklada do izterjave zamudnih obresti postavlja v čas od datuma zapadlosti posameznega preživninskega obroka (namesto obroka nadomestila preživnine) do plačila. Zakonske zamudne obresti od izplačanih zneskov bi torej opredeljeno mogle biti uveljavljane bodisi ob jasnejših oziroma drugačnih določbah subrogacijske odločbe (zahteva za varstvo zakonitosti na ta problem sicer ne opozarja), bodisi z izvedbo izvršilnega postopka z uporabo pravil o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Drugačnega stališča ne omogoča sklicevanje zahteve na druge določbe ZJSRS in na namen zakona.

Po obrazloženem je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena in četrtega odstavka 384. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP ter 15. členom ZIZ zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.