VSRS Sodba in sklep II Ips 103/2007

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi tožničine pritožbe (začetek teka zamudnih obresti) se zavrže.

V ostalem delu proti odločitvi o delni ugoditvi toženčevi pritožbi se revizija zavrne.

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo zahtevani glavnici 2.293.000 SIT (9.568,52 EUR), zakonske zamudne obresti je prisodilo od 9.11.2005 dalje in to naložilo v plačilo tožencu, ker je tožnica namesto njega krila nanj odpadajoče izdatke za preživljanje skupnega otroka. Višji tožbeni zahtevek (drugačen začetek teka zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov že za obdobje od julija 1990 dalje) je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in zaradi utemeljenega ugovora zastaranja prisojeni znesek nadomestilo z zneskom 900.000 SIT (3.755,63 EUR), za razliko zavrnilo tožbeni zahtevek in drugače odločilo o pravdnih stroških. Tožničino pritožbo proti zavrnilnemu delu prvostopenjske sodbe za drugačen začetek teka zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija njen spremenilni del o znižanju prisojene glavnice ter njen zavrnilni del o začetku teka zamudnih obresti od prisojenega zneska 900.000 SIT (3.755,63 EUR). V zvezi z znižanjem prisojene glavnice zaradi delne ugoditve toženčevi pritožbi revizija meni, da je materialnopravno pravilno le stališče prvostopenjskega sodišča, da ni prišlo do zastaranja. Toženec je ves čas vedel, da je oče otroka, saj je očetovstvo tudi priznal. Po 381. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zastaranje med starši in otroki ne teče. Ker gre za povrnitev izdatkov, ki jih je imela tožnica s preživljanjem skupnega otroka, tudi v konkretnem primeru zastaranje ne teče. Treba je analogno uporabiti še tretji odstavek 371. člena ZOR, po katerem zakonita pravica do preživljanja ne zastara. V nadaljevanju revizija graja zavrnitev tožničine pritožbe proti odločitvi, da od prisojene glavnice začnejo zakonske zamudne obresti teči šele od dneva izdaje prvostopenjske sodbe, zaradi česar je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo že prvostopenjsko sodišče. Revizija zaključi, da bi moralo sodišče upoštevati pravnomočno sodbo o določitvi preživnine in tudi v tej zadevi za prve mesece leta 2003 prisoditi mesečne zneske po 21.500 SIT (89,72 EUR) in ne le 15.000 SIT (62,59 EUR).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi tožničine pritožbe proti zavrnilnemu delu prvostopenjske sodbe o začetku teka zakonskih zamudnih obresti ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi. ZPP omejuje dovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva, v dovoljenih revizijah pa omejuje tudi revizijske razloge. V premoženjskih sporih, med katere sodijo tudi spori zaradi verzijskih terjatev, je revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (1.000.000 SIT). Pri ugotavljanju pravice do revizije se upoštevajo še 39. in naslednji členi ZPP. Kot revizijsko vrednost spornega predmeta se zato upošteva le vrednost glavnega zahtevka, ne pa tudi vrednosti stranskih terjatev, torej zakonskih zamudnih obresti, če se te ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

Revizija izpodbija dve odločitvi pritožbenega sodišča: zavrnitev tožničine pritožbe in delno ugoditev toženčevi pritožbi s spremembo prisojene glavnice. V zvezi s prvo odločitvijo revizija tako kot v pritožbi izpodbija odločitev, da začnejo teči zakonske zamudne obresti od prisojene verzijske terjatve šele od dneva prvostopenjske sodbe dalje. V tem delu je revizijsko sporen le začetek teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice. Ker se pri opredelitvi revizijsko sporne vrednosti upošteva le glavnica, ne pa tudi obresti kot stranska terjatev, tožničina revizija proti zavrnitvi njene pritožbe ni dovoljena. Tudi proti sami glavnici, s katero je uspela, tožnica ne bi mogla vložiti revizije, zaradi pomanjkanja pravnega interesa in tudi zaradi višine te glavnice (900.000 SIT, sedaj 3.755,63 EUR).

Revizija proti odločitvi o spremenilnem delu pritožbene sodbe je dovoljena, saj je bila prisoja znižana za 1.393.000 SIT (5.812,88 EUR), ni pa utemeljena.

Terjatev iz 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/2004; ZZZDR - UPB1) je verzijske narave. Ta terjatev ni niti enaka niti tako podobna preživninski terjatvi, da bi omogočala analogno uporabo tretjega odstavka 373. člena ZOR o nezastaranju pravice do preživnine in analogno uporabo 2. točke 381. člena ZOR (v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) o zadržanju zastaranja terjatev med starši in otroki v času trajanja roditeljske pravice. Izvira namreč iz dejstva, da ima upnik izdatke zaradi preživljanja kake osebe, ki jo je dolžan preživljati nekdo drug in zato zahteva od njega povračilo tistih izdatkov, ki so bili potrebni. Prenešeno na konkretni primer to pomeni, da ne gre za zakonito preživninsko terjatev mladoletnega skupnega otroka do toženca, ki ga mora že po zakonu preživljati, temveč za terjatev tožnice kot otrokove matere, ki je dolga leta sama in v celoti preživljala skupnega otroka ter namesto toženca imela določene izdatke. Čeprav je izvor njene verzijske terjatve v obravnavani zadevi res otrokova preživninska terjatev, pa gre samo za to povezavo, medtem ko sta upnika preživninske in verzijske terjatve različna, različna pa je tudi pravna narava in lahko tudi dejanski obseg terjatve. Tožnica in toženec nista v takem razmerju, da bi obstajali razlogi za zadržanje zastaranja, zakon pa tudi ne določa, da pravica do verzije ne zastara. Zato se tožnica neutemeljeno zavzema za analogno uporabo prej navedenih zakonskih določb.

Za zastaranje verzijske terjatve velja splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Zato je pritožbeno sodišče materialnopravno pravilno odločilo, ko je zaradi zastaranja zavrnilo tisti del verzijskega zahtevka, ki se nanaša na obdobje več kot pet let pred vložitvijo tožbe.

Na koncu revizije uveljavljane trditve, da bi morali sodišči za prve mesece leta 2003 upoštevati mesečne zneske po 21.500 SIT (89,72 EUR) namesto po 15.000 SIT (62,59 EUR), so neutemeljene zato, ker je sodišče prve stopnje v izreku svoje sodbe ugodilo celotni zahtevani glavnici in se je zavrnitev (v zvezi z njo pa tudi tožničina pritožba) nanašala le na presežno zahtevane zakonske zamudne obresti. To je bilo upoštevano tudi v drugostopenjski sodbi.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v obeh izrekih te odločbe. Odločitvi o delnem zavrženju in delni zavrnitvi revizije zajemata tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).