VSRS Sodba in sklep II Ips 215/2005

1. Postopek z obnovo se prekine do konca revizijskega postopka.

2. Revizija se zavrne.

V tej pravdi gre za reševanje premoženjskih vprašanj med tožnikom in prvo toženko, ki sta leta 1990 razvezana zakonca, ter med tožnikom in drugo toženko, ki je hčerka razvezanih zakoncev. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom v 11. točkah odločilo o medsebojnih zahtevkih strank, sodišče druge stopnje pa je v manjšem delu pritožbama tožeče in tožene stranke ugodilo, v pretežnem delu pa je njuni pritožbi zavrnilo. V revizijskem postopku je sporna samo odločitev 5. točke prvostopenjskega sodišča, da je druga toženka A. R. dolžna plačati tožniku 8.851.319,33 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.1999 dalje. Sodišče druge stopnje je v tem delu drugotoženkino pritožbo zavrnilo.

Druga toženka A. R. v pravočasni reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji obnavlja dejanske ugotovitve nižjih sodišč ter poudarja, da je že v pritožbi uveljavljala zastaranje tožnikovega obogatitvenega zahtevka in zatrjevala, da je do premika premoženja prišlo že s sklenitvijo darilne pogodbe v letu 1989, najkasneje pa je tožnik zvedel za prvotoženkino razpolaganje v februarju 1990 z vpisom druge toženke kot lastnice v zemljiško knjigo. Od tega trenutka dalje je imel pravico uveljavljati svojo terjatev, glede katere velja splošni zastaralni rok 5 let. Ker je do povečanja premoženja druge toženke prišlo s sklenitvijo darilne pogodbe v letu 1998, tožnik pa je tožbo vložil po preteku 5-letnega roka, je tožba vložena prepozno. Višje sodišče v sodbi navaja samo, da je tožniku obogatitveni tožbeni zahtevek zapadel z izvršitvijo prodaje nepremičnine ... in z drugotoženkinim prejemom kupnine, pri čemer ne utemelji svoje odločitve in ne obrazloži, zakaj je druga toženka pridobila premoženje šele s prodajo nepremičnine, ne pa s sklenitvijo darilne pogodbe. Drugostopenjsko sodišče ne navede nobenega razloga o tem odločilnem dejstvu in ne odgovori na pritožbene navedbe, zaradi česar se sodba ne more preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Druga toženka v reviziji nadalje trdi, da je napačna materialnopravna ugotovitev obeh sodišč, da tožnikova terjatev ni zastarala. Po določbah 190. člena Obligacijskega zakonika je obogatena oseba dolžna vrniti predvsem tisto, kar je prejela, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Le če stvari ni mogoče vrniti, ker ne obstaja več, se izvede civilna restitucija, iz česar je mogoče nedvomno zaključiti, da obogatitev nastane s prejemom oziroma premikom premoženja, ne pa s prodajo, kot zmotno ugotavljata sodišči. V zvezi z zastaranjem terjatev iz neupravičene obogatitve, ki začne teči s premikom premoženja, je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče s sodbo II Ips 403/95.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99-2/2004) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Druga toženka je dne 15.12.2004 vložila dopolnilo revizije in dne 7.11.2005 drugo dopolnilo revizije. Ker lahko stranka vloži revizijo v 30 dneh od vročitve prepisa drugostopenjske sodbe (prvi odstavek 367. člena ZPP), obe dopolnili revizije pa sta bili vloženi po izteku tega roka, revizijsko sodišče obeh dopolnil ni upoštevalo.

Obe toženki sta dne 27.1.2006 vložili predlog za obnovo postopka iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP (nov dokaz). Revizijsko sodišče je zato moralo po četrtem odstavku 402. člena ZPP odločiti, kateri postopek se bo nadaljeval in kateri prekinil. Odločilo je, da se nadaljuje revizijski postopek in da se postopek z obnovo prekine do konca revizijskega postopka. Razlog, ki ga tožena stranka navaja v predlogu za obnovo postopka, namreč ni v zvezi z vprašanjem, ki je sporno v reviziji. Odločanje v revizijskem postopku zato ni v nikakršni odvisnosti od obnovitvenega postopka, kar pomeni, da ni razloga za prekinitev postopka z revizijo in je torej smotrneje prekiniti postopek obnove.

Revizija ni utemeljena.

Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in potrdilo pritožbeno sodišče je sledeče:

- prva toženka je bila vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnine (hiše ...) vl. št. 938 k.o...;

- prva toženka je z darilno pogodbo z dne 22.11.1989 in aneksom z dne 28.12.1989 to nepremičnino podarila hčerki - drugi toženki;

- s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. P 15/97 z dne 16.9.1997, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 130/98 z dne 25.11.1998 in v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 153/99 z dne 20.10.1999 je bilo proti obema toženkama ugotovljeno, da pripada tožniku na račun skupnega premoženja 34/100 (34%) nepremičnine vl. ... 938 k.o. ... in da je dolžna druga toženka izstaviti tožniku ustrezno zemljiškoknjižno listino;

- druga toženka je dne 17.6.1997 hišo ... prodala tretjima osebama po prodajni ceni 275.000 DEM;

- 34% čiste kupnine, upoštevajoč tečaj DEM na dan 16.1.1999, je znašalo 8.851.319,33 SIT;

- druga toženka je v postopku uveljavljala zastaranje tožnikove terjatve;

- tožnik je tožbo v tej zadevi vložil dne 18.1.1999.

Sodišči prve in druge stopnje sta drugotoženkin ugovor zastaranja zavrnili. V reviziji druga toženka trdi, da v izpodbijani sodbi niso navedeni nobeni razlogi, zakaj sodišče šteje, da je druga toženka pridobila premoženje šele s prodajo nepremičnine, ne pa s sklenitvijo darilne pogodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je navedeni očitek povsem neutemeljen. Pritožbeno sodišče namreč nikjer ne trdi, da je druga toženka pridobila premoženje s prodajo sporno nepremičnine. Strinja se, da ga je pridobila v letu 1989 z darilno pogodbo. Obrazloženo pa ugotavlja, kdaj je prišlo do neupravičene pridobitve, in sicer z drugotoženkino prodajo nepremičnine tretjim, ko je bil brez pravne podlage prodan tožnikov delež na nepremičnini in ko je bila prodajalka obogatena za tisti del kupnine, ki bi glede na njegov solastninski delež pripadal tožniku. Sodišče druge stopnje je torej svojo odločitev obrazložilo, pri čemer je pač zavzelo drugačno pravno stališče, kot ga zastopa druga toženka. Zatrjevana kršitev postopka zato ni podana.

Pri trditvah o zmotni uporabi materialnega prava se revidentka neutemeljeno sklicuje na 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001). Po 1060. členu OZ se namreč določbe tega zakonika ne uporabljajo za razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika, to je pred 1.1.2002. Uporabljajo se določbe tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89). Revidentka ima v mislih določbe 210. člena ZOR o neupravičeni pridobitvi, na katere sta se oprli tudi nižji sodišči. Gre namreč za pridobitev koristi na eni strani in nastanek prikrajšanja na drugi strani, oboje brez pravnega temelja, ter za vprašanje zastaranja (360. člen ZOR). Ni sporno, da velja splošni 5-letni zastaralni rok (371. člen ZOR), sporno pa je, kdaj je začelo zastaranje teči.

V 361. členu ZOR je določeno, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Tožena stranka v reviziji vztraja pri svojem prejšnjem stališču, da je v obravnavanem primeru prišlo do obogatitve s prejemom oziroma premikom premoženja, to je s pridobitvijo lastništva podarjene nepremičnine, ne pa z njeno prodajo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tako stališče druge toženke zmotno in da sta nižji sodišči materialnopravno pravilno ugotovili, da tožnikova terjatev ni zastarana. Tu je treba ponoviti odločilna dejstva, da je namreč prva toženka z darilno pogodbo z dne 22.11.1989 sporno hišo ... podarila drugi toženki, da je ta dne 17.6.1997 to hišo prodala tretjim in da je dne 25.11.1998 postala pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. P 15/97 z dne 16.9.1997, s katero je bilo proti obema toženkama ugotovljeno, da pripada tožniku 34% hiše ... Res so mogoči primeri, ko prične zastaranje teči s premikom premoženja. Vendar ne v obravnavanem primeru in tudi ne v zadevi opr. št. II Ips 403/95, na katero se v reviziji sklicuje tožena stranka. V navedeni zadevi je namreč zavzeto stališče, da začne pri verzijskih zahtevkih zastaranje teči od konca ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja. Za posebne okoliščine gre tudi v obravnavani zadevi. Iz zakonske skupnosti s prvo toženko je imel tožnik (nedoločen) delež na skupnem premoženju; ta je obstajal ne glede na prvotoženkino podaritev celotne nepremičnine drugi toženki. S svojim (nezastarljivim) stvarnopravnim zahtevkom do obeh toženk je tožnik uspel, kot je ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Dokler je bil skupni lastnik sporne hiše, še ni bil prikrajšan, saj je bila darilna pogodba brez učinka nasproti tožniku glede njegovega 34% deleža nepremičnine, kot je izrecno pojasnjeno v sodbi opr. št. II Ips 153/99 z dne 20.10.1999. Do neupravičene pridobitve oziroma do prikrajšanja torej ni prišlo z darilno pogodbo oziroma toliko časa, dokler je imel tožnik skupnolastninski ali solastninski delež na sporni nepremičnini. Ko pa je druga toženka prodala nepremičnino tretjim, s tem pa tudi tožnikov 34% delež, je postala neupravičeno obogatena za tisti del kupnine, ki bi ob pravilni sklenitvi in izpolnitvi prodajne pogodbe pripadal tožniku, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi. Okoriščenje brez pravne podlage oziroma neutemeljeno prikrajšanje je torej nastalo s prodajo hiše na ..., zaradi česar je tožnik v skladu z 210. členom ZOR utemeljeno zahteval denarno nadomestitev vrednosti pridobljene koristi. Ker pa je bil tožnikov 34% delež sporne nepremičnine ugotovljen šele po prodaji s sodbo opr. št. P 15/97, ki je postala pravnomočna dne 25.11.1998, je šele tedaj pridobil pravico terjati nadomestitev dosežene koristi (361. člen ZOR). Takrat je namreč postal znan obseg tožnikovega prikrajšanja in drugotoženkine koristi, saj so bili šele tedaj na razpolago vsi elementi, na podlagi katerih se je lahko izračunala višina zahteva za nadomestitev vrednosti dosežene koristi (primerjaj sodne odločbe VS RS opr. št. II Ips 164/93, II Ips 430/2001 in II Ips 282/2004). Zastaranje je torej začelo teči s pravnomočnostjo sodbe o ugotovitvi tožnikovega deleža na nepremičnini, tako da do vložitve tožbe v tej zadevi dne 18.1.1999 ni prišlo do zastaranja tožnikove terjatve. Taka odločitev nižjih sodišč je zato materialnopravno pravilna, s tem pa tudi odločitev o drugotoženkini obveznosti plačila zneska 8.851.319,33 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Revizijsko sodišče zaključuje, da ni podan nobeden izmed uveljavljenih revizijskih razlogov. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (378. člen).