VSRS Sodba II Ips 166/2004

Reviziji se zavrneta.

Tožnik se je kot voznik osebnega vozila poškodoval v prometni nesreči 10. decembra 1996, ko je alkoholizirani zavarovanec tožene zavarovalnice z vozilom zapeljal na njegov vozni pas in trčil v njegovo vozilo. Od toženke je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 33,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. marca 1999, to je od prvega poziva toženki za plačilo predujma po 919. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), do plačila. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Od zahtevanih 9,000.000 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožniku prisodilo 6,000.000 SIT, od zahtevanih 2,000.000 SIT za strah 1,500.000 SIT, od zahtevanih 4,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 2,500.000 SIT in od zahtevanih 18,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 8,000.000 SIT. Toženki je tako naložilo, da tožniku plača 18,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, presežni odškodninski zahtevek (15,000.000 SIT) ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za čas pred izdajo sodbe je zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

Proti prvostopenjski sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbama delno ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znižalo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti na 2,000.000 SIT, zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 12,000.000 SIT in tako tožniku prisodilo odškodnino v znesku 21,500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje izpodbijane sodbe dalje ter drugače odločilo o pravdnih stroških. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti drugostopenjski sodbi sta obe pravdni stranki vložili pravočasni reviziji zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik izpodbija zavrnitev presežno zahtevane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 6,000.000 SIT in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se mu prisodi ves vtoževani znesek za to obliko nepremoženjske škode. V reviziji zatrjuje, da je sodišče druge stopnje pravilno povzelo vsa pravno relevantna dejstva, vendar je te okoliščine preskromno vrednotilo. Poudarja, da bo duševne bolečine trpel še približno štirideset let, da je nesposoben za pridobitno delo ter da se je spremenil iz aktivnega v oskrbovanega člana družbe, družine in partnerstva. Po mnenju dr. T. je njegova življenjska aktivnost zmanjšana za 60 %, po mnenju dr. A. pa celo za 90 %, pri čemer je splošno znano in z izvedenci potrjeno, da se stanje s starostjo lahko le slabša. Izvedenka dr. T. v svojem mnenju ugotavlja, da se zaradi sprememb v kakovosti svojega življenja počuti prikrajšanega in inferiornega ter je zato močno depresiven in potrebuje redno psihiatrično pomoč. Opisuje svoje zdravstveno stanje in zatrjuje, da je še vedno takšno kot ob izdelavi zadnjega izvedenskega mnenja leta 2001. Tožnik se tudi sprašuje, kje je meja objektivizacije odškodnine in ali lahko ta bistveno odstopa od ostalega evropskega prostora, ter meni, da je merilo, po katerem je vrednost štiridesetih let življenja približno cena novega dvosobnega stanovanja, včasih morebiti ustrezalo, danes pa nikakor ne.

Toženka izpodbija prisojo odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v skupnem znesku 6,000.000 SIT. Revizijskemu sodišču predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi za revizijsko izpodbijani del. Meni, da gre tožniku odškodnina za telesne bolečine največ v znesku 5,000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa največ v znesku 7,000.000 SIT. Tožnikova škoda, ki sta jo nižji sodišči pravilno ugotovili, je bila previsoko denarno ovrednotena. Pritožbeno sodišče je premalo upoštevalo, da se je tožnikovo zdravstveno stanje od prometne nesreče dalje ves čas izboljševalo in je bilo zdravljenje relativno uspešno ter da je tožnik sposoben za samostojno življenje in se lahko samostojno giblje.

Reviziji sta bili vročeni vsaki od nasprotnih strank, ki nista podali revizijskih odgovorov, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Pravno podlago za odločanje v tej odškodninski zadevi predstavljajo določbe 200. in 203. člena ZOR. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo mora sodišče spoštovati načelo individualizacije odškodnine, ki terja upoštevanje vseh konkretnih okoliščin vsakega posameznega škodnega primera, in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki zahteva odmero takšne odškodnine, ki bo primerljiva s prisojo odškodnin v drugih podobnih odškodninskih zadevah. Slednje zagotavlja enako varstvo pravic oškodovancev. Pri presoji pravilnosti uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče upoštevalo materialnopravno pomembna dejstva glede prestane in bodoče nepremoženjske škode, ki sta jih ugotovili nižji sodišč in bodo povzeta v nadaljevanju te odločbe. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), kar pomeni, da so v tej fazi postopka tako revizijsko sodišče kot pravdne stranke vezani na dejansko podlago, ki je bila ugotovljena v izpodbijanih pravnomočnih sodbah. Za preizkus, ali je bilo tožniku po objektivnem kriteriju odmerjeno ustrezno denarno zadoščenje, je revizijsko sodišče pregledalo sodno prakso na tem področju (knjiga Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo GV Založbe, računalniška baza za nepremoženjsko škodo informacijskega sistema Ius info) ter s pomočjo merila povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v državi opravilo primerjavo tožniku prisojene odškodnine s prisojo odškodnin v odškodninskih zadevah, ki so podobne tožnikovi.

Tožnik, ki je po poklicu ključavničar, je bil v času škodnega dogodka star šestintrideset let. Zaradi poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči, so mu bile postavljene diagnoze: vdor zraka v prsno votlino, kompliciran zdrobljen zlom leve goleni, kompliciran zdrobljen zlom zgornjega dela leve stegnenice, zlom leve medenične ponvice, poškodba križnično črevničnega spoja desno, prelom leve golenice, zlom treh zgornjih zob, številne raztrganine jeter, udarnina trebušne slinavke, obilna krvavitev v trebušno votlino, akutna dihalna stiska, jetrno ledvična odpoved, težka prizadetost mišičja, tromboza ven levega ramena, ohromelost desnega peronealnega živca, kila trebušne stene, desna dimeljska kila in popoškodbeni sindrom. Tožnikovo zdravljenje je bilo dolgotrajno, zapleteno in s komplikacijami. Hospitaliziran je bil dvakrat, skupaj 131 dni, operiran sedemkrat. Po reanimaciji in zdravljenju šokovnega stanja ter prvem operativnem posegu, ki je trajal sedem ur (drenaža prsne votline z namestitvijo drena, laparatomija, šivanje ratrganin v trebuhu, oskrba zlomov), je bil dva meseca na oddelku za intenzivno nego in terapijo, skoraj mesec dni je bil intubiran in priključen na umetna pljuča ter večkrat dializiran. V tem času je bil v celoti odvisen od pomoči drugih, nadaljnje štiri mesece pa delno. Opravil je večmesečno fizikalno terapijo (na Inštitutu za rehabilitacijo, v zdravilišču in ambulantno) in se učil hoje. Štiri mesece je smel pri hoji obremenjevati le desno nogo, nato postopno tudi levo, sprva je hodil s pomočjo dveh hodulj, skupno devet mesecev ob podpori dveh bergel, naposled pa s pomočjo ene bergle. Slednjo pri hoji še vedno uporablja. Prestal je rentgenska slikanja in bil tako petindvajsetkrat izpostavljen ionizirajočemu sevanju, opravil EMG preiskave, prejel številne infuzije tekočine in hranilnih snovi, transfuzije krvi, antibiotike, analgetike in druga zdravila ter hodil na številne kontrolne preglede. Poleg nevšečnosti med zdravljenjem je tožnik trpel telesne bolečine različne intenzivnosti v daljšem obdobju. Dva meseca je trpel neprestane zelo hude telesne bolečine, nato tri mesece občasne hude bolečine, zatem šest mesecev srednje hude telesne bolečine ter dve leti in pol lažje telesne bolečine, ki so bile sprva neprestane, kasneje pa občasne. Občasne bolečine lažje stopnje bo tožnik prestajal trajno, pojavljale se bodo ob spremembah vremena, daljši hoji, stoji, pri nošnji težjih bremen, pripogibanju, čepenju in sklanjanju.

Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sta obe sodišči tožniku odmerili odškodnino v znesku 6,000.000 SIT. Gre za visok znesek, ki se v sodni praksi za to obliko negmotne škode redko prisodi, vendar zgoraj opisana ugotovljena dejstva o tožnikovem mučnem in dolgotrajnem zdravljenju s številnimi in raznovrstnimi nevšečnostmi ter o intenzivnosti in trajanju pretrpljenih in bodočih bolečin z upoštevanjem tožnikove starosti, utemeljujejo takšno odškodnino. Toženkin predlog, da se tožniku prisojena odškodnine za to obliko nepremoženjske škode zniža za 1,000.000 SIT, ki v reviziji podrobneje niti ni obrazložen, ni utemeljen. Tožniku prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je primerna in ustrezna pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 200. člena ZOR.

Enak pravni zaključek velja tudi za odškodnino, ki je bila tožniku prisojena za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nižji sodišči sta ugotovili, da so poškodbe in z njimi povezana bolezenska stanja tožnikovo življenjsko aktivnost zmanjšale za 60 %. Tožnik ima za en centimeter skrajšano levo nogo, tako da se lahko premika le ob podpori bergle in pri hoji šepa. Onemogočena mu je hoja na daljše razdalje. Zaradi zamašitve ven je z levo roko manj zmožen opravljati naporna dela. Oslabelost sprednje trebušne stene s postoperacijsko kilo mu ne dopušča fizičnega naprezanja. Ima več postoperacijskih kil, ki terjajo operacije (levo stegno, desna golen, trebuh). Tožnik svojega poklica ne more več opravljati (od nesreče dalje je v bolniškem staležu, predlagana je invalidska upokojitev) in je zato močno omejena njegova pridobitna sposobnost, izgubil pa je tudi možnost potrditve in stikov s sodelavci. Omejevan je pri koriščenju prostega časa, pri vrsti običajnih dejavnostih, pa tudi v intimnem partnerskem odnosu. Zaradi nezmožnosti rekreativne športne aktivnosti je prikrajšan pri sprostitvi in druženju. Izvedenka psihiatrične stroke ugotavlja, da je tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana tudi na psihičnem področju, kar tožniku od nezgode dalje povzroča intenzivne duševne bolečine. Zaradi sprememb v kakovosti svojega življenja se počuti prikrajšanega in je močno depresiven ter potrebuje redno psihiatrično pomoč. Je nespečen in razdražljiv. Izogiba se družbe in socialnih stikov. Zaradi psihičnih posledic svojega stanja se ne more ukvarjati niti z branjem, gledanjem televizije ter z drugimi prostočasnimi in razvedrilnimi dejavnostmi. Pridobljena izvedenska mnenja ne napovedujejo izboljšanja tožnikovega stanja.

Odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na drugi stopnji znaša 12,000.000 SIT. Po presoji revizijskega sodišča predstavlja odškodnina v takem znesku ustrezno satisfakcijo za vsa prikrajšanja na področju življenjske aktivnosti, ki jih je in jih bo tožnik občutil v svojem življenju. Zavzemanje tožnika za višjo odškodnino ni utemeljeno, prav tako tudi ne zavzemanje toženke za nižjo odškodnine. Ne držijo tožnikovi revizijski očitki, da je sodišče druge stopnje preskromno vrednotilo, da bo duševne bolečine trpel še približno štirideset let, da je nesposoben za pridobitno delo, da je močno depresiven in potrebuje redno psihiatrično pomoč ter da se je spremenil iz aktivnega v oskrbovanega člana družbe, družine in partnerstva. Ravno ta dejstva, ki jih je pritožbeno sodišče ustrezno vrednotilo, so narekovala zvišanje odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v postopku na drugi stopnji. Tožnikova revizijska trditev, da je njegova življenjska aktivnost zmanjšana kar za 90 %, ni upoštevna, saj nasprotuje pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Revizijsko sodišče zavrača tudi tožnikov splošen očitek, da odškodnine, ki jih prisojajo slovenska sodišča, ne ustrezajo današnjim, spremenjenim družbenim razmeram in evropskemu prostoru. Prav tako niso utemeljeni očitki toženke o premajhnem upoštevanju uspeha tožnikovega zdravljenja, ker da se tožnik samostojno giblje in je sposoben za samostojno življenje. Slednjega dejstva ni mogoče presojati ločeno od ostalih odločilnih dejanskih okoliščin, zlasti tožnikove izgubljene pridobitne sposobnosti ter nesposobnosti za vsakodnevne razvedrilne in prostočasne dejavnosti zaradi njegovega psihičnega stanja, ki terja redno psihiatrično pomoč, kar toženka pri zavzemanju za nižjo odmero odškodnine prezre.

Tudi upoštevanje načela objektivne pogojenosti odškodnine ne utemeljuje niti zvišanja niti znižanja prisojene odškodnine. Tožnikova celotna odškodnina v znesku 21,500.000 SIT je primerljiva z odškodninami, ki se za podobno škodo prisojajo v sodni praksi, oziroma je uvrščena znotraj širšega okvira odškodnin za primerljivo škodo.

V revizijah zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava ni podana, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP o revizijah pravdnih strank odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe. Odločitev o tožnikovi reviziji zajema tudi zavrnitev njegovih priglašenih revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).