VSRS Sodba II Ips 71/2004

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 12,986.518 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.1999 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 1,022.215,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh. Pritožbeno sodišče je v zvezi s toženčevo pritožbo razveljavilo prvostopenjsko odločbo o pravdnih stroških in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeno sodišče pa je zavrnilo toženčevo pritožbo v delu, ki se nanaša na ugoditev tožbenemu zahtevku in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je proti sodbi pritožbenega sodišča vložil revizijo zaradi razlogov zmotne uporabe materialnega prava, absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvostopenjskem sodišču po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Revidentov očitek zmotne uporabe materialnega prava je oprt na trditev, da je toženec podal le enostransko izjavo volje, ki naj bi po mnenju drugostopenjskega sodišča imela značaj zadolžnice, takšna enostranska izjava volje pa ne more predstavljati pogodbe o pristopu k dolgu, ki predstavlja dvostranski posel med upnikom in tretjim. Sodišči bi morali pri odločanju upoštevati tudi, da sta tožnica in A. d.o.o. sklenili pogodbo s pridržkom lastninske pravice, ki pa ni sklenjena v obliki notarskega zapisa in zato ni v skladu s 47. členom Zakona o notariatu. Pogodba naj bi zato bila nična, toženec pa zaradi tega ni mogel pristopiti k neobstoječemu dolgu.

Prvostopenjsko sodišče naj bi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni določno obrazložilo dokazne ocene.

Revident trdi, da je pritožbeno sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je štelo pritožbene navedbe o nedopustnosti pravne podlage kupoprodajne pogodbe med R. d.o.o. in A. d.o.o. zaradi "izigravanja družbe R. A." za pritožbene novote.

Toženec je namreč v pritožbi v okviru argumentiranja svojih stališč le povzel dejstva, ki so jih v svojih pričevanjih podale priče, takšnih izjav prič pa ni mogoče kar tako spregledati.

Revizija je bila poslana Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Nižji sodišči nista storili zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je korektno ocenilo predložene dokaze v okviru trditev o dejstvih, ki sta jih pravočasno postavili pravdni stranki. Zato ni podana zatrjevana kršitev iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Napačno je tudi revidentovo stališče, da bi pritožbeno sodišče moralo upoštevati pritožbene trditve (ki imajo sicer značaj pritožbenih novot) že zato, ker vsebujejo dejstva, o katerih so se izrekle priče in so tudi zabeležena v zapisnikih. Sodišče je namreč pri odločanju vezano na trditveno podlago, ki jo stranki pravočasno predstavita (primerjaj prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Zato je pravilna ugotovitev pritožbenega sodišča, da toženčevih pritožbenih trditev ni mogoče upoštevati, ker bi bilo to v nasprotju s prvim odstavkom 337. člena ZPP.

Nižji sodišči sta pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi pravilno uporabili materialno pravo. Toženčeva pisna izjava (priloga A2) nedvomno predstavlja zavezo toženca, da bo tožnici plačal terjatev, ki je predmet tožbenega zahtevka. Pristop k dolgu (451. člen ZOR) res predstavlja pogodbeno razmerje med upnikom in tretjim, kar pa ne pomeni, da navedena listina (priloga A2) ne dokazuje ustreznega pogodbenega razmerja. Listino je namreč potrebno presojati po njeni vsebini. Ob takšnem pristopu pa postane očitno, da se je toženec obvezal plačati vtoževani znesek denarja, tožnica pa je s tem soglašala, saj je podpisnik listine tudi njen direktor J. P. Pogodbo o pristopu k dolgu v konkretnem primeru predstavlja enostransko pogodbo, pri kateri je toženec samo dolžnik, tožnica pa samo upnica. Zato za nastanek pogodbenega razmerja povsem zadošča, da upnik zgolj soglaša z dolžnikovo zavezo, takšno soglasje pa v celoti potrjuje podpis tožničinega direktorja na listini.

Odveč je tudi revidentov pomislek o tem, da naj bi bila nična prodajna pogodba tožnice in prvotnega dolžnika (A. d.o.o.).

Okoliščina, da pogodba, ki je vsebovala klavzulo o pridržku lastninske pravice, ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa v skladu s 47. členom Zakona o notariatu - ZN, ne pomeni neveljavnosti prodajne pogodbe. Razlog neveljavnosti (48. člen ZN) se namreč nanaša izključno na institut pridržka lastninske pravice prodajalca, ne pa tudi na prodajno pogodbeno razmerje tožnice in prvotnega dolžnika, v okviru katerega je tožnica v celoti izpolnila svojo pogodbeno obvezo (izročitev treh traktorjev).

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo revizijo (378.

člen). Odločitev o zavrnitvi revizije vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi revidentovega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka.