VSRS Sodba II Ips 90/2004

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki zavezalo, da morata tožniku solidarno plačati 29.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila s pogodbenimi obrestmi po obrestni meri, po kateri so se obrestovale devizne hranilne vloge v DEM na vpogled v kraju izpolnitve od 20.1.1997 do 20.2.1997, od 21.2.1997 do plačila pa zamudne obresti po obrestni meri, po kateri so se obrestovale devizne hranilne vloge na vpogled v kraju izpolnitve. Toženi stranki je tudi zavezalo, da morata tožniku povrniti 292.169 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo druge toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je med drugim pojasnilo, da ima zaveza druge toženke naravo poroštva, za katero je predpisana pisna oblika, ter da je druga toženka pogodbo podpisala. Pogodba o posredovanju in poroštvena pogodba sta zajeti v eni pogodbi, zato zadošča, da je na tej pogodbi le en podpis druge toženke.

Zoper to sodbo je druga toženka (v nadaljevanju toženka) vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (pri čemer pa je obrazložila le zmotno uporabo materialnega prava) in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Iz nepreglednih in komaj razumljivih revizijskih navedb izhaja njeno nasprotovanje stališču sodišč prve in druge stopnje, da se je poroštveno zavezala. Pogodbe namreč ni podpisala kot fizična oseba (oziroma kot porok), pač pa kot direktorica prve tožene stranke (gospodarske družbe M. d.o.o.). Ker na pogodbi ni porokovega podpisa, ni izpolnjena zahteva obličnosti iz 998. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR). Morda bi lahko šlo za poroštvo delcredere, ko se porok zaveže za uspeh posla. Vendar je tedaj praviloma dogovorjena ustrezno višja provizija. Ta pa je v konkretnem primeru zgolj običajna. Skratka, zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da gre za pogodbo o posredovanju, ki zajema "tehnično" tudi poroštveno pogodbo, ter da toženkina obveznost temelji na 6. členu te pogodbe.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Med revizijskimi navedbami so tudi take, ki jih revizijsko sodišče ne razume. To velja npr. za naslednji odlomek:

"Podpisani pooblaščenec iz dokumentov pozna dejstvo, da je podjetje M. d.o.o. od same ustanovitve imelo zaporedoma kar štiri odvetnike, ki seveda niso spisali niti ene takšne 'hibridne pogodbe'. Torej, če 2. tožena stranka zaključuje, je kršitev napravilo drugostopno sodišče, ko je nepravilno uporabilo 100. čl. ZOR popolnoma podprlo in celo dodatno obrazložilo, vendar v tekstu na str. 3 2. stopne odločbe 2. odstavek zadnji stavek se je 2. stopnemu sodišče 'le' zareklo, ko je zapisalo, da je tožnik 'le' zahteval zapis in s tem popolnoma marginaliziralo smisel in vsebinsko ali pač teleološko razlago člena 100. ZOR in je zato zaključek Višjega sodišča, da konkretni dejanski stan ne ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu iz tega člena popolnoma zgrešen."

Nerazumljiva je tudi analogija z odgovornostjo samostojnega podjetnika in gospodarske družbe ter "plastični prikaz kršitve materialnega prava" (predzadnji odstavek revizije). Teh revizijskih navedb zato revizijsko sodišče ni moglo obravnavati.

Za odločitev o tožbenem zahtevku je bistveno predvsem (oziroma le še) dvoje: 1. ugotovitev, da pogodba v 6. členu določa, da za vrnitev posojila jamči toženka, in 2. da je toženka to pogodbo podpisala.

Dejstvo, da je bila to obenem pogodba, ki sta jo sklenila tožnik in prva tožena stranka (M. d.o.o.), katere direktorica (in zato zastopnica) je (bila) toženka (oziroma, kot je navedlo pritožbeno sodišče, da sta bili "pogodba o posredovanju" in poroštvena pogodba tehnično zajeti v eni pogodbi), ne vpliva na veljavnost poroštvene pogodbe. Toženka je s svojim podpisom perfektuirala tako "pogodbo o posredovanju", kot sporno poroštveno pogodbo. Prvo kot zastopnica, drugo v svojem imenu (prim. prvi odstavek 72. člena ZOR).

Revizijsko sodišče soglaša tudi s pritožbenim stališčem, da je določba o toženkini odgovornosti za vrnitev posojila toliko jasna, da ni treba uporabiti obveznega razlagalnega pravila iz 100. člena ZOR. Za uporabo te določbe mora biti namreč poleg tega, da je pogodbo pripravila in predlagala ena pogodbena stranka, podana tudi nejasnost pogodbenega določila (kar pomeni, da ga ni mogoče enopomensko opredeliti niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu, ki je določeno v drugem odstavku 99. člena ZOR).

Ker je torej materialno pravo pravilno uporabljeno, očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa revidentka ni konkretizirala, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004).