998. člen ZOR

Namen obličnosti pri poroštveni izjavi je v varstvu poroka pred nepremišljenostjo. Ker je toženka kot direktorica glavnega dolžnika vedela za glavno obveznost, za katero se je zavezala kot porok, interes toženke kot poroka v konkretni zadevi ni bil v ničemer prizadet. Zato ni razloga, da bi poroštveni izjavi zaradi pomanjkljive obličnosti odrekli veljavnost.

Pravilno je materialnopravno naziranje sodišča druge stopnje, da se izjava meničnega akceptanta ne šteje avtomatično za izjavo o poroštvu iz temeljnega razmerja, saj manjka bistven element poroštvene izjave in sicer, da se podpisnik zavezuje kot porok v skladu z določbami obligacijskega prava.

Pravilno je stališče sodišč, da poroštvena pogodba med tožnico in toženko ni oderuška in da zato ni nična (prvi odstavek 141. člena ZOR). Stranke so v posojilnih pogodbah določile pogodbeno obrestno mero v višini, ki je bila enaka obrestni meri zamudnih obresti. Taka višina pogodbeno dogovorjenih obresti tudi po presoji revizijskega sodišča ni oderuška. Dovoljena pa je tudi glede na omejitve iz 399. člena ZOR. Toženka se v zvezi z dovoljenostjo obrestne mere pogodbenih obresti zmotno sklicuje na prvi odstavek 339. člena ZOR, saj niti v razmerju med upnico in glavno dolžnico niti v poroštvenem razmerju ne nastopajo le fizične osebe. Po ugotovitvah nižjih sodišč so se pogodbene stranke dogovorile za obrestno mero v višini R+25% in R+22%. Po oceni revizijskega sodišča tako določena višina obrestne mere pogodbenih obresti ne nasprotuje nobenemu od splošnih načel obligacijskega prava, zato so dogovorjene obresti v celoti dovoljene (četrti odstavek 399. člena ZOR). Toženka neuspešno izpodbija zaključek sodišč o zapadlosti posojil s trditvami, da termin „do odpoklica“ ni pravni in da ne more določati roka izpolnitve (prim. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 21/2004 z dne 22. 3. 2

Pravilo, da je pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nična, razen, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega (55. člen OZ), lahko na podlagi 14. člena OZ smiselno uporabimo tudi za poroštveno izjavo. Če izhajamo iz namena obličnosti pri poroštveni izjavi, ki je v varstvu poroka pred nepremišljenostjo, interes tožnika kot poroka v konkretni zadevi ni bil v ničemer prizadet. Toženec je bil namreč seznanjen z vsebino glavne obveznosti, za katero se je zavezal kot porok. Če interes toženca ni bil v ničemer prizadet, ni razloga, da bi poroštveni izjavi, ki je sicer obličnostno pomanjkljiva, odrekli veljavnost.

Z (bančno) garancijo se prevzame obveznost poravnave obveznosti namesto koga drugega. S tem, ko je bila v pogodbah uporabljena beseda „garantirati“, je zato tožena stranka prevzela obveznost, da bo dolg sama poravnala, če tega ne bo storil G. d. o. o..

Pogoj pisnosti ne pomeni samo, da mora biti izjava poroka pisna, ampak tudi, da mora biti obveznost, na katero se poroštvo nanaša, opredeljena. Če obveznost ni vsebinsko identificirana, poroštvena izjava namreč ne učinkuje. Obveznost pa je opredeljena, če razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti težo in pomen posledic njegove zaveze, pri čemer je za vsebino standarda opredeljenosti obveznosti pomembno tudi, ali je porok gospodarski subjekt ali pa posameznik.

Toženec se je kot porok zavezal za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika iz leasing pogodbe. Obveznost iz leasing pogodbe pa ni samo obveznost izpolniti pogodbo, temveč tudi obveznost, ki nastane zaradi neizpolnitve pogodbe.

Predpisani obličnosti v zvezi s porokovo zavezo je zadoščeno le, če sta v pisni obliki dana izjava poroka, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika, in identificirana obveznost glavnega dolžnika.

Dejstvo, da na obeh poroštvenih izjavah ni naveden datum na neveljavnost poroštvene izjave ne more vplivati, saj datum ni bistvena sestavina poroštvene izjave. Pisna poroštvena izjava zavezuje poroka, da bo izpolnil obveznost dolžnika, če je ta ne bo poravnal. Vsebina poroštvene izjave pa potrjuje, da gre za solidarno poroštvo.

Razlogi, zakaj se porok zaveže, da bo izpolnil tujo obveznost, so lahko različni, praviloma izvirajo iz razmerja med dolžnikom in porokom (teorija ga imenuje tudi kritno razmerje) in so predmet njunega medsebojnega dogovora. Pravna narava tega dogovora je še najbližja pogodbi o naročilu. Vzpostavlja samo razmerje med dolžnikom in porokom, njen predmet pa je dogovor o bodoči sklenitvi poroštvene pogodbe. Če presojamo razmerja iz Pogodbe o izdaji garancije po pravilih pogodbe o naročilu, ni mogoče najti nobene podlage za to, da že na njeni podlagi tretji, s katerim naj prevzemnik naročila kot porok sklene pogodbo o poroštvu, pridobi nasproti njemu kakršnekoli lastne in neposredne pravice. Takšne pogodbe tudi ni mogoče razlagati kot pogodbe v korist tretjega. Z dogovorom o tem, da bo prevzemnik naročila prevzel jamstvo kot porok za naročnikovo obveznost, namreč naročnik, (bodoči) dolžnik zasleduje svojo korist.

Na obveznost toženca kot poroka nima vpliva dejstvo, da je toženec v (nadaljnje) zavarovanje obveznosti tožeči stranki izročil tudi bianko lastno menico, prav tako pa tudi ne dejstvo, da tožeča stranka tega zavarovanja ni izkoristila – možnost poplačila na podlagi menice namreč ne izključuje upnikove pravice, da izkoristi (tudi) druge oblike zavarovanja terjatve.

Ker glavni dolžnik obveznosti ni izpolnil, tožeča stranka kot upnik upravičeno terja izpolnitev obveznosti od toženca kot poroka. Če dolžnik ne izpolni obveznosti, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki jo je zaradi tega pretrpel.

Bianko menica ni menica v pravnem pomenu vse do trenutka, dokler niso v njo vpisane bistvene menične sestavine.

Odvetniška storitev je opravljena najkasneje, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz pooblastilnega razmerja. Ker še niso bila izvršena vsa opravila iz pooblastilnega razmerja med tožnico in tožencem, terjatve v času vložitve tožbe niso bile zastarane.

1. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o zastaranju obresti. Ugotovilo je, da so obresti za čas od 22.5.2000 do 13.8.2000 (izvršilni predlog je bil vložen 14.8.2000) zastarale, česar pri izračunu višine obveznosti tožene stranke ni upoštevalo. Po določbi 376. člena OZ obresti nehajo teči, kadar višina zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico in ni pomembno, ali je del teh obresti že zastaral. Zastaranje namreč ne pomeni, da terjatve ni več, ampak le, da je terjatev neiztožljiva. 2. Materialno procesno vodstvo sodišča se je izčrpalo z opozorilom, da za pobotni ugovor toženec ni podal niti ustreznih dejanskih navedb niti dokaznih predlogov. Toženec je ves čas imel pomoč odvetnika, zato za dosego standarda ustrezne skrbnosti sodišča zadošča skopo opozorilo na pomanjkljivosti, brez podrobnejše utemeljitve. Nadaljnji oziroma vsebinsko bolj poglobljeni napotki bi že posegali v položaj nasprotne stranke v postopku.

Do prehoda upnikovih (posojilodajalčevih) pravic na tožečo stranko, ki je posojilo poravnala kot porok, je prišlo že po samem zakonu. S trenutkom plačila je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati toliko, kolikor je plačala, k poplačilu pa ni zavezan zgolj posojilojemalec (dolžnik), pač pa tudi toženki, ki sta s poroštvenima pogodbama (izjavama) prevzeli zavezo, da bosta poravnali terjatev tožeče stranke, če tega ne bo storil posojilojemalec (dolžnik). Določilo "do 5% nevrnjenega dela posojila od zneska 400.000,00 DEM" gre razumeti kot jasno določeno zgornjo mejo porokove obveznosti, ki ne utemeljuje nedoločnosti predmeta in s tem ničnosti porokove zaveze. Te ne morejo narekovati niti grožnje, zmota in podobne okoliščine, ki so lahko le razlogi za razveljavitev pogodbe. S prijavo terjatve v stečajnem postopku se je pretrgalo zastaranje tako proti dolžniku kot proti tožeči stranki (poroku), nepomembno pa je, ali je bila prijavljena terjatev prerekana in kasneje ugotovljena ali ne. Ker je bila terjatev zavarovana s hipoteko, na podlagi katere je bila tožnica v stečajnem postopku delno poplačana kot ločitveni upnik, ta ne more preiti na poroke.

S poroštveno izjavo se porok drugi strani, to je upniku, neodplačno zaveže, da bo jamčil za tujo obveznost. Namen določbe 998. člena ZOR je v tem, da poroka posebej varuje. Sodišče je na podlagi vsebine poroštvene izjave pravilno zaključilo, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, tudi teže in pomena posledic njegove zaveze. Bistveni elementi obveznosti, za katero daje porok svoje osebno jamstvo, so višina obveznosti, njena zapadlost in obresti.

ZOR je v 90. členu (v zvezi s 998. členom ZOR) predpisal posebno obliko za pooblastilo (med drugim tudi) za primer, ko pooblaščenec izjavi voljo za zastopanega, s katero naj bi prevzel zanj poroštveno obveznost. Utemeljitev takšne določbe zakona je v prepričanju, da se utegne izjaloviti namen zakona, ki je za nastanek določene obveznosti (v obravnavanem primeru poroštva - 998. člen ZOR) predpisal kakšno obliko, če zadostuje, da izda stranka - zastopani le ustno pooblastilo. Ustno pooblastilo zato ne more imeti pravnega učinka (1. odstavek 70. člena v zvezi s 3. odstavkom 25. člena ZOR).

Revizijske navedbe, da so razlogi pritožbenega sodišča „za toženca nerazumni in arbitrarni, v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi in trditvami strank v postopku ter v nasprotju z vsebino predloženih listin“, ne predstavljajo argumentiranih in konkretiziranih trditev o relevantnih procesnih kršitvah in zato revizijsko sodišče glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijane odločbe ne sme preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v poroštveni izjavi podatke vpisovala naknadno, zato toženca v trenutku, ko sta podpisovala poroštveni izjavi, nista vedela za težo svoje obveznosti in se nista mogla zavedati svojega pravnega položaja. Ker ob podpisu poroštvenih izjav obličnostni pogoj ni bil izpolnjen, tožencev poroštveni izjavi ne zavezujeta.