VSRS Sodba II Ips 687/2003

Revizija se zavrne.

Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev, da je izvršba na nepremičnini, vl. št. 227 k.o..., kjer je do 1/2 vpisan kot lastnik A. R., Ljubljana, zaradi izterjave tolarske vrednosti 377.105 ATS, nedopustna. Vendar pa je sodišče prve stopnje tak tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo sodišče druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Pravica, ki jo uveljavlja tožnica, je lastninska pravica, ki je po svoji naravi najmočnejša stvarna pravica. Ker tožnica ni privolila v ustanovitev zastavne pravice na njeni nepremičnini, izvršba na njej ni možna. Zastavitelj (tožničin zakonec A. R.) ni mogel ustanoviti zastavne pravice na nepremičnini, ki je v lasti nekoga drugega. Pri tem se revidentka sklicuje na določbo prvega odstavka 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po kateri zakonca s skupnim premoženjem upravljata in razpolagata skupno in sporazumno. Sporna nepremičnina je bila sprva v skupni lasti, kasneje pa je bila na podlagi sporazuma razdeljena. V času sklepanja zastavne pogodbe na skupnem premoženju deleža zakoncev nista bila določena, zaradi česar glede razpolaganja obveljajo določbe 54. člena ZZZDR. Sicer pa tožena stranka pri ustanavljanju zastavne pravice ni ravnala s povečano stopnjo skrbnosti, ki se od nje pričakuje na podlagi drugega odstavka 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Samo vpogled v zemljiško knjigo ne zadosti standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka. Od bank in zavarovalnic je mogoče utemeljeno pričakovati več skrbnosti in truda pri ugotavljanju resničnega stanja ob ustanovitvi zastavne pravice.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Stanovanjska hiša, ki je predmet sporne izvršbe, je bila pridobljena na podlagi kupne pogodbe, ki jo je 10.4.1997 kot kupec sklenil in podpisal A. R., zakonec tožnice. Iz ugotovljenih dejstev sledi, da se je na tej nepremičnini že vodila izvršba za izterjavo denarne terjatve drugega upnika, vendar le do 1/2 A. R. lastne nepremičnine, drugi enopolovični idealni delež pa je predmet izvršbe v obravnavanem primeru. Tožnica je začela pravdo na ugotovitev, da je izvršba nedopustna, ker naj bi postala lastnica omenjene 1/2 nepremičnine na podlagi sporazuma z zakoncem, čeprav je bil ta ob sklenitvi zastavne pogodbe s toženo stranko dne 15.6.1992 označen kot edini lastnik nepremičnine. Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja je bil med zakoncema sklenjen dne 6.3.2001, zaradi česar je na preostali 1/2 sporne nepremičnine bila dne 5.6.2002 vknjižena lastninska pravica v korist in na ime tožnice.

Opisane dejanske ugotovitve so utemeljile pravno presojo, sprejeto v sodbah sodišč druge in prve stopnje, po kateri je tožena stranka na podlagi zastavne pogodbe z dne 15.6.1992 kot zastavni upnik proti zastavnemu dolžniku, tožničinemu zakoncu, utemeljeno predlagala izvršbo zaradi realizacije v zastavni pogodbi navedene terjatve.

Revizijsko sodišče se strinja z izhodiščem, po katerem je za presojo pomembno, da se razreši navzkrižje tožničinega interesa, da prepreči izvršbo, ker naj bi njen zakonec kljub zakonski prepovedi razpolaganja z nedoločenim deležem na skupnem premoženju (54. člen ZZZDR) obremenil skupno nepremičnino s hipoteko, in interesa tožene stranke, da doseže v izvršbi poplačilo svoje terjatve, ker se je ob sklepanju zastavne pogodbe zanesla na podatke zemljiške knjige.

Revizija omenjeno navzkrižje razrešuje tako, da daje prednost razlagi določb ZZZDR v korist tožeče stranke, toženi stranki pa očita ravnanje v nasprotju z določbo 18. člena ZOR, torej v nasprotju z profesionalno skrbnostjo, ki se zahteva od bank in zavarovalnic.

Vendar pa interesi pravnega reda, predvsem zaupanja v podatke zemljiške knjige, narekujejo pravno razlago, ki jo sprejema izpodbijana sodba: načelo zaupanja v zemljiško knjigo je uzakonjeno v četrtem odstavku 5. člena Zakona o zemljiški knjigi, po njem pa ne sme trpeti škodljivih posledic tisti, ki se je v pravnem prometu ob poštenem ravnanju zanesel na podatke o pravicah, vpisanih v zemljiško knjigo. Gre za enega od vidikov publicitetnega načela, po katerem se šteje, da je vse, kar je vpisano v zemljiški knjigi, resnično in pravno veljavno - in obratno, da se šteje, da tisto, kar ni vpisano v njej, tudi ne obstaja. Revizijsko sodišče se strinja z razlago, ki sta jo sprejeli sodišči druge in prve stopnje in po kateri je tožnica tista, ki ni ravnala pravilno in skrbno, ker ni poskrbela, da bi bilo dejansko stanje, torej njena morebitna materialna pravica na nepremičnini, pridobljena v skladu z določbami ZZZDR, vpisana v zemljiško knjigo. Ker ni poskrbela, da bi bila njena zatrjevana pravica vpisana v javno knjigo, se je izpostavila nevarnosti, da bo kdo, ki se bo zanesel na podatke v zemljiški knjigi, pridobil kakšno pravico na nepremičnini. Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, na katerega se tožnica sklicuje tudi v reviziji, pa je bil sklenjen in v zemljiški knjigi realiziran šele v letu 2001, torej skoraj deset let po sklenitvi zastavne pogodbe.

Ob dejstvu, da tožena stranka ni bila dolžna preverjati resničnosti vpisa v zemljiško knjigo, torej obvelja, da se je na njene podatke lahko zanesla. Bistveno je, da ni ravnala nepošteno, da torej ob sklenitvi zastavne pogodbe ni vedela, da je nepremičnina skupno premoženje tožnice in njenega zakonca.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti na podlagi določbe 378. člena ZPP.