VSRS Sodba II Ips 565/2000

Revizija se zavrne.
Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici tolarsko vrednost 50.000 DEM z obrestmi po 5-odstotni letni obrestni meri od 16.03.1995 dalje do plačila in povrniti pravdne stroške.

Ugotovilo je, da je toženec kot tožničin agent prekinil z njo sodelovanje in po tem kršil določila pogodbe o konkurenčni klavzuli z dne 12.01.1994 (v nadaljnjem besedilu: pogodba), tako da je sklepal pogodbe za drugo zavarovalnico s prejšnjimi tožničinimi zavarovanci. Zato mora plačati pogodbeno kazen, ni pa razlogov za njeno znižanje, saj jih toženec niti ni izkazal.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo. Zavzelo je stališče, da Zakon o zavarovalnicah (Ur. l. RS, št. 64/94 in 22/97 - ZZav) ne vpliva na veljavnost pogodbe o konkurenčni klavzuli, ker je bil izdan pozneje; da je toženec direktor P. d.o.o., ta družba pa je nastopala prek agentov; da ni ekvivalence med provizijo in višino pogodbene kazni, namen slednje pa je utrditi pogodbeno disciplino; da toženec ni izkazal upravičenja do znižanja pogodbene kazni, saj niti ni dokazoval, da bi njena višina vsaj presegala nastalo škodo.

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopno sodbo je toženec vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal njeno spremembo, tako da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ali pa njuno razveljavitev in novo odločanje na prvi stopnji. Trdi, da je iz tožničinih listin razvidno, da je posle za Zavarovalnico X. sklepala Zavarovalna agencija P. d.o.o., tako da sam ni storil nobenega dejanja, s katerim bi kršil prepoved konkurence, agencija pa ni bila omejena nasproti tožnici. Sicer pa po začetku veljavnosti ZZav pravdni stranki nista bili v nobenem pravnem razmerju. S pogodbo med strankama je bila tožencu kršena njegova ustavna pravica do zagotovljene svobodne izbire zaposlitve (49. člen Ustave Republike Slovenije - URS) in do svobodne gospodarske pobude (74. člen URS), pa tudi sicer pogodbena ureditev ni v skladu z načeli pravne in socialne države. Toženec naj bi po pogodbi prejel kot odmeno za dveletno prepoved opravljanja zavarovalniških poslov trimesečno provizijo, dobil pa ni nič. Tožencu torej ni bila nudena ustrezna materialna satisfakcija. Nesorazmerje med odškodnino in pogodbeno kaznijo je očitno. Toženec je ravnal protipogodbeno le v dveh primerih in že zato je kazen očitno previsoka.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje, ker ni bilo priloženo pooblaščenčevo pooblastilo po drugem odstavku 95. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), sicer pa zavrnitev revizije, pri čemer poudarja, da toženec pogodb o konkurenčni klavzuli ni izpodbijal; da se pogodbena kazen ni nanašala na družbo, marveč na toženca kot agenta - fizično osebo; da je pravni vir za razsojo sklenjena pogodba, toženec pa je bil s tožečo stranko v specifičnem pogodbenem in ne delovnem razmerju; da so sodišča vedno upoštevala interes, ki je zavarovan s pogodbeno kaznijo, in ekvivalence niso zoževale na preprosto formulo daj - dam.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

K prvemu predlogu iz odgovora na revizijo je treba pojasniti, da se je v tej zadevi postopek končal, ko je že začel veljati novi Zakon o pravdnem postopku, vendar pa je bila tožba vložena pred njegovo uveljavitvijo. Po prvem odstavku 499. člena ZPP v takšnih primerih še ne velja določilo, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP). Tako tudi v primeru, ko stranko sicer zastopa odvetnik, ta ni dolžan predložiti novega pooblastila za vložitev revizije. Drugi odstavek 95. člena ZPP se bo zato začel uporabljati šele tedaj, ko se bodo začela uporabljati določila o obveznem zastopanju v pravdnem postopku. Tako ali tako pa je tožena stranka na poziv sodišča predložila novo pooblastilo.

Revizija je potemtakem dovoljena.

Ni se mogoče strinjati z nekoliko nejasnim stališčem revizije, da lahko posle posredovanja in zastopanja za zavarovalnice po ZZav opravljajo gospodarske družbe in samostojni podjetniki. Ta zakon je v 50. členu določal oziroma uvajal le, da lahko posle posredovanja in zastopanja za zavarovalnice opravljajo tudi druge gospodarske družbe in samostojni podjetniki posamezniki. Torej zakon ni odpravil agentov zavarovalnic, kakršen je bil tudi tožnik. Tako ali tako pa je sledilo iz prehodne določbe, da so morale zavarovalnice uskladiti svojo organizacijo in poslovanje ter ustanovitvene in druge akte z določbami tega zakona v šestih mesecih po njegovem sprejemu (prvi odstavek 111. člena ZZav), to je do 28. marca 1995 (ukaz o razglasitvi ZZav), družbe, kot je P. d.o.o., pa so morale uskladiti svojo organizacijo in poslovanje do 31.12.1994 (četrti odstavek 111. ZZav), torej do trenutka, ko je že prenehalo poslovno sodelovanje med strankama. Stališče nižjih sodišč, da ZZav ne vpliva na pogodbo med strankama, je torej pravilno. Toženec je lahko sklepal posle po pooblastilu tožeče stranke, po katerem je nastopal kot njen agent (9. člen Pogodbe in peti odstavek 1. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju št... z dne 20.09.1993).

Na listinah Zavarovalnice X., na katere se je sklicevala tožeča stranka oziroma jih zdaj omenja revizija, sta res pečat Zavarovalne agencije P. d.o.o., torej enega izmed pogodbenikov pogodbe in toženčev podpis. Revident niti ni pojasnil, ali se je podpisoval kot direktor - zakoniti zastopnik agencije, ali kot njen agent ali v kakšni drugi funkciji. Najsi bo že kakršnakoli lastnost podpisnika, je jasno, da to spada pod pojem njegove dejavnosti ali dela, ki je bilo po pogodbi prepovedano: drugi odstavek 3. člena - "ne bo opravljal poslov s področja zavarovalništva"; prvi odstavek 5. člena - "zavezuje, da ne bo postal ustanovitelj podjetja, katerega dejavnost je konkurenčna delu, ki ga agent opravlja s področja zavarovalništva" za tožečo stranko; drugi odstavek 5. člena - "ne bo opravljal nobene dejavnosti oziroma dela, ki bi bilo kakorkoli konkurenčno"; tretji odstavek 5. člena - "ne bo ustanovil podjetja in v okviru le-tega začel opravljati dejavnosti oziroma dela s področja zavarovalništva". Smisel teh pogodbenih določil je v tem, da se je toženec zavezal, da ne bo konkurenčno posegal na področje dejavnosti tožeče stranke na kakršenkoli način, in to ne le z delom in dejavnostjo, marveč že z ustanovitvijo podjetja in opravljanjem dejavnosti v njem.

Ne gre pritrditi revidentu, da sta bili s pogodbo in sodbama kršeni njegovi ustavni pravici do zagotovljene svobodne izbire zaposlitve in do svobode gospodarske pobude. Res pa sta bili ti pravici (drugi odstavek 49. člena in prvi odstavek 74. člena URS) s pogodbo omejeni, in to le začasno. Takšna omejitev omenjenih pravic in svoboščin pa je dopustna, ker jih omejuje pravica drugega, določena v ustavi in zakonu (tretji odstavek 15. člena URS). Ustava namreč prepoveduje dejanja nelojalne konkurence (tretji odstavek 74. člena URS), sem pa slejkoprej spada tudi ravnanje v nasprotju s prepovedjo konkurenčne klavzule, in to tako za posameznika, ki z okoriščanjem znanj konkurira in škoduje subjektu, za katerega je delal poprej, kakor tudi za konkurenčni subjekt - zavarovalnico, za katero dela kljub prepovedi. Nadalje zakon zapoveduje varovanje poslovne tajnosti in predpisuje odgovornost tistega, ki tajnost izkoristi tudi po prenehanju pogodbe o zastopanju (799. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) oziroma na področju delovnih razmerij omogoča dogovor med delavcem in delodajalcem o obveznostih po prenehanju delovnega razmerja med drugim v zvezi z izkoriščanjem poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom v organizaciji oziroma pri delodajalcu (četrti odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 14/90 s spremembami in dopolnitvami do št. 36/2000). Gre namreč za moralno obveznost lojalnega ravnanja in poštenega dela delavca v delovnem razmerju ali udeleženca drugega pogodbenega razmerja in tako tudi zastopniškega (XX. poglavje ZOR), kot v obravnavanem primeru. Takšno ureditev razmerij je mogoče pričakovati tudi v prihodnje, saj predlog Obligacijskega zakonika uvaja pri pogodbi o trgovskem zastopanju (agencijski pogodbi - XIX. poglavje) konkurenčno prepoved po prenehanju pogodbe (836. člen - Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije št. 41 z dne 10.05.2001).

Če meri revizija s trditvijo, da toženec ni prejel od tožeče stranke ničesar, na pravilo sočasne izpolnitve, je treba povedati, da pri pogodbenem določilu o toženčevem plačilu pogodbene kazni in o tožničinem plačilu odškodnine (drugi in tretji odstavek 3. člena pogodbe) ne gre za vzajemno (sinalagmatično) obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev. V obravnavanem primeru ne gre za kaj takšnega, saj toženec ne bi bil nič dolžan plačati, če ne bi kršil konkurenčne klavzule, tožnica pa je bila zavezana plačati odškodnino ob prenehanju agencijske pogodbe. Ko tožnica ni plačala odškodnine, ne pomeni, da je bil toženec prost svoje obveznosti iz pogodbe.

Kar zadeva samo odmeno (odškodnino) za uveljavitev konkurenčne klavzule, pa toženec ne upošteva tega, da gre pri pogodbi, kakor tudi pri pogodbi o sodelovanju za agencijsko pogodbo, torej pogodbo civilnega prava, ne pa za delovnopravno razmerje, kjer se sicer terja, da delodajalec delavcu da ustrezno materialno nadomestilo za dogovor o prepovedi konkurenčne dejavnosti ali pri konkurenčni klavzuli (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-51/90 v Uradnem listu št. 29/92!). Pri agencijski pogodbi, torej pogodbi enakopravnih strank, takšna odmena, če ni dogovorjena, ni pravno upoštevna oziroma ni mogoče pravno učinkovito razpravljati o njeni višini. Revizijske trditve o tem, da toženec ni bil deležen materialne satisfakcije, potemtakem niso utemeljene.

Končno revizija nima prav niti v zvezi z zmanjšanjem pogodbene kazni. Čim zakon govori, da se ta zmanjša na dolžnikovo zahtevo (274. člen ZOR), je jasno, da mora ta, torej toženec, čeprav mu ni treba postaviti tožbenega zahtevka z nasprotno tožbo, navesti vsa dejstva, na katera opira zahtevo za znižanje kazni, in dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 180. člena in 212. člen ZPP). Tu gre namreč za materialnopravni ugovor. Toženec pa se ni ravnal po tem, kar sta pravilno opazili nižji sodišči. Toženec tako, denimo ni navedel nobenih podatkov in dokazov, s katerimi strankami (ali je šlo za prejšnje zavarovance tožeče stranke), za katera zavarovanja in kolikšne premije je posredoval pri sklepanju pogodb za konkurenčno zavarovalnico, kar vse bi bilo nujno za presojo, ali znižati pogodbeno kazen ali ne. Ko pa revizija v zvezi s tem problemom omenja, da ni razvidno, kako je sodišče ugotovilo škodo 5,000.000,00 SIT, velja opozoriti na obrazložitvi prvostopne (drugi in tretji odstavek na predzadnji strani) in drugostopne sodbe (predzadnji odstavek), iz katerih med drugim sledi, da je sodišče podatke črpalo prav iz toženčeve izpovedi, dane med dokazom za zaslišanje strank. Ko pa revizija omenja toženčevo protipogodbeno ravnanje le v dveh primerih in da ni dokazov o višini škode, nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Zaradi povedanega je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti, saj materialno prava ni bilo nepravilno uporabljeno in tako niti ne v drugih pogledih, ki jih revizija ne omenja (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP), stroškov odgovora na revizijo pa sodišče ni štelo kot potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj ta ni prinesel nič takšnega, kar bi olajšalo odločitev o reviziji.