VSL Sodba IV Cp 2377/2017

I. Pritožbe se zavrnejo ter se sodbi sodišča prve stopnje potrdita.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zaradi umika v ustreznem obsegu ustavilo postopek, sicer pa delno ugodilo tožbenemu zahtevku in preživnino, ki jo je tožnik dolžan plačevati za mladoletna otroka, znižalo po posameznih obdobjih, kot to izhaja iz alineje II. točke izreka sodbe. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2Proti sodbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Opozarjata, da je iz izreka izpadlo obdobje, ki je bilo sicer zajeto s začasno odredbo.

3Višje sodišče je ob predložitvi pritožb v reševanje ugotovilo, da pritožbi v tem delu predstavljata predlog strank za izdajo dopolnilne sodbe v smislu tretjega odstavka 327. člena ZPP. Opozorilo je, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, s katero je pod II. točko izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, in sicer je določilo znižano višino preživnine, ki jo je za posamezno obdobje od vložitve tožbe do pravnomočnosti sodbe tožnik dolžan plačati tožencema. Obdobja si kronološko sledijo (sodišče prve stopnje jih je navedlo po alinejah), med predzadnjim in zadnjim pa manjka obdobje od 26. 11. 2014 do pravnomočnosti sodbe, pri čemer iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da bi bilo to obdobje del zavrnilnega dela sodbe, zajeto pod III. točko izreka. Četudi bi bil znesek po sodbi za manjkajoče obdobje enak, kot je bilo odločeno z začasno odredbo, to ni razlog, da o tem delu tožnikovega zahtevka sodišče ne bi odločilo s sodbo, predvsem ker je v izvršilni naslov/sodno poravnavo prek začasne odredbe poseženo z nižjim standardom verjetnosti.

4Z dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje sledilo pravdnima strankama in napotilu pritožbenega sodišča ter odločilo še o zmanjšanju preživninske obveznosti v obdobju od 26. 11. 2014 do 31. 7. 2015, od 1. 8. 2015 do 31. 7. 2016 in od 1. 8. 2016 do pravnomočnosti, v preostalem (tj. za nadaljnje znižanje v teh obdobjih) pa je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

5Proti dopolnilni sodbi je pritožbo vložil le tožnik, ki navaja, da je pomanjkljivost, na katero je opozoril v pritožbi zoper sodbo, sedaj odpravljena, a vztraja pri razlogih in argumentih iz prvotne pritožbe.

6V tej tožnik navaja, da je sodišče korist otrok nepravilno razlagalo glede na ugotovljeno dejansko stanje ter preveliko težo namenilo njihovemu oddihu in razvedrilu v primerjavi z njegovimi osnovnimi potrebami. Je namreč dejansko nesposoben pridobiti prihodek, ki bi mu omogočal izpolnjevanje lastnih potreb, kaj šele, da bi si privoščil oddih in razvedrilo. Zaveda se potreb otrok, kot tudi, da je kakovost preživljanja časa z otrokoma lahko neodvisna od denarnih sredstev, v kar je vložil veliko truda. Izdelal je prikaz svojih dohodkov in od slednjega odštel preživnino, ki jo je sodišče določilo, to pa primerjal z osnovnim minimalnim dohodkom, ki po javno objavljenih podatkih MDDEM predstavlja prag preživetja za odraslo samsko osebo. Ta znaša 292,56 EUR, tožnik pa bo imel na razpolago 320,53 EUR, kar pomeni, da ga je sodišče pahnilo na rob revščine. Ker le za nekaj 10 EUR prekoračuje mejo osnovnega minimalnega dohodka, trdi, da sodišče s svojo odločitvijo enostavno ne more in ne sme pahniti enega od staršev na rob preživetja na račun celovite obravnave koristi otrok, ki presegajo osnovno preživetje. Dokazal je, da že sedaj dela v smeri, ko bo sposoben prejemati dohodke v višini kot pred spremembo, a ne more sprejeti odločitve, s katero sodišče nalaga žrtvovanje staršev. Tožnik si je denar sposojal od mame, ne more pa odločitev, ki ima redne in dolgotrajne posledice, temeljiti na pomoči staršev. Tožnik potreb otrok pač ne more v celoti zagotoviti v denarju. Sodišče je tudi zanemarilo, da imata toženca kadar koli možnost, da ob spremembi okoliščin zahtevata zvišanje preživnine. Višina določene preživnine je v nasprotju z njenim namenom. Sklepno dodaja še, da je sodba nepravilna, ker sodišče izvedensko mnenje upošteva le za obdobje od tedaj dalje, čeprav je isto zdravstveno stanje uveljavljal že pred tem, od leta 2013 dalje. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe.

7Toženca v pritožbi¹ (kolikor ta ni izčrpana z izdajo dopolnilne sodbe) navajata, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo tožnikove preživninske zmožnosti in posledično zmotno porazdelilo breme 40 % proti 60 % v koristi tožnika. Ves čas sta opozarjala, da gre pri njem za razhajanje med zatrjevanimi zmožnostmi in dejanskim izvajanjem aktivnosti. To, da se ne izogiba plačevanju preživnine, ni prepričljiv razlog, da bi mu sodišče sledilo. Opravlja namreč neformalno delo, iz katerega črpa zaslužek, opredelitev sodišča do izdelane spletne strani pa ni kritična. Njegove zmožnosti so bistveno boljše. Navajata še, da sodišče ni obrazložilo, zakaj materi nalaga višjo preživninsko obveznost kot očetu, saj so njune preživninske zmožnosti praktično izenačene. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe.

8Toženca sta na tožnikovo pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev, tožnik pa na vročeno pritožbo tožencev ni odgovoril.

9Pritožbe niso utemeljene.

10Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sta bili pritožbi, kolikor sta pravdni stranki opozarjali, da s sodbo in sklepom ni bilo odločeno o celotnem preživninskem obdobju, izčrpani z izdajo dopolnilne sodbe. V tem delu namreč ni šlo za pritožbo, temveč za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Temu predlogu je prvostopenjsko sodišče sledilo, izdalo je dopolnilno sodbo, za katero tožnik (ki je v zvezi z njo edini pritožnik) sam ugotavlja, da je pomanjkljivost odpravljena. Iz nadaljnje vsebine njegove pritožbe pa izhaja, da jo vlaga zgolj iz previdnosti in iz istih razlogov, ki jih je navajal v pritožbi proti prvi sodbi. Pritožbeno sodišče je izpodbijano dopolnilno sodbo preizkusilo v okviru razlogov, na katere je dolžnost paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker pomanjkljivosti ni odkrilo, je pritožbo tožnika proti dopolnilni sodbi zavrnilo in jo potrdilo (353. člen ZPP).

11Tožnik kot oče je preživninsko breme za svoja otroka prevzel s sodno poravnavo Pd 1975/10, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani 16. 5. 2011. Po uskladitvi je mesečna preživnina za vsakega od otrok (A., roj. ..., in B., roj. ...) znašala 206,64 EUR mesečno.

12Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o tožbenem zahtevku tožnika, ki terja znižanje preživnine, pravilno oprlo na določilo 132. člena ZZZDR, na podlagi katerega lahko na zahtevo upravičenca zniža z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena. Predpogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine je porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostjo obeh staršev in potrebami otroka. Sklepanje o spremenjenih okoliščinah je mogoče na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v času določitve preživnine. Spremenjene potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca so pravni pojem, ki ga je potrebno razlagati tako, da morajo biti te spremembe bistvene. Šele poprejšnja ugotovitev obstoja (bistveno) spremenjenih razmer pogojuje vnovično ugotavljanje vseh pravnorelevantnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o preživninski obveznosti.²

13Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so se pri očetu (od časa prvotno določene preživnine) spremenile okoliščine v takšni meri, da se je porušilo vrednostno sorazmerje, ki je bilo izhodišče za določitev preživnine ob sklepanju sodne poravnave. Za pritožnike ni sporno, da je tožnik zbolel za ulceroznim kolitisom, kar je pomembno vplivalo na njegovo življenje in je njegova delovna sposobnost spremenila tako, da se usposablja za drugo delo, ki ga bo opravljal polni delovni čas. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje (19. točka obrazložitve), da so podane spremenjene okoliščine, ki terjajo novo določitev preživninske obveznosti.

14Sodišče prve stopnje je preživnino po posameznih obdobjih³ razdelilo predvsem zato, da je čim bolj približalo tožnikovim pridobitnim zmožnostim v posameznem obdobju⁴, delno pa tudi zaradi različnih potreb otrok v posameznem obdobju. Za pritožnike pravzaprav niso sporne tožnikove zmožnosti za obdobja od vložitve predmetne tožbe do pravnomočnosti⁵, vse moti zlasti preživnina, določena za vnaprej. Tožnik trdi, da ga je sodišče z določitvijo višine preživnine pahnilo na rob revščine, toženca pa, da je sodišče pri njeni določitvi izhajalo zgolj iz formalno prikazanih tožnikovih dohodkov. Seveda imata prav, da dejanski zaslužek ni ključen kriterij za določitev preživnine, temveč je bistveno, kakšne zmožnosti ima preživninski zavezanec in ali jih lahko realizira. In prav te tožnikove zmožnosti je sodišče prve stopnje ugotavljalo v dokaznem postopku. Z vpogledom v njegove prejemke ter prek pomoči sodne izvedenke je presojalo, kakšne so bile v teh obdobjih in kakšne bodo v bodoče njegove pridobitne zmožnosti.

15Ugotovilo je, predvsem na podlagi zaključkov izvedenke, da oče ni povsem/trajno nepridobitno sposoben: je invalid II. kategorije in ob programu poklicne rehabilitacije (ki je še v teku) ni sposoben delati štiri ure, po njenem zaključku pa bo pridobitno sposoben za delo (primerno njegovemu zdravstvenemu stanju) vsaj štiri ure. Toda ta trenutek še ni nastopil, po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki se opirajo na mnenje izvedenke, pa v času opravljanja poklicne rehabilitacije ni manevrskega prostora za priložnostno delo. Prepričljiva je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je pritožbene navedbe tožencev ne omajejo, da vzpostavljena spletna stran še ne pomeni, da tožnik tudi dejansko že pridobiva dodaten zaslužek iz tega naslova, temveč da gre za pripravo na obdobje po zaključeni poklicni rehabilitaciji. Pravilen je tudi pravni poduk tožencema, da bosta, ob morebitnem bistvenem izboljšanju tožnikove pridobitne zmožnosti, lahko zahtevala zvišanje preživnine - ko in če se bo ta izboljšala. Tožnikova pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje to možnost, ki jo imata toženca na voljo, prezrlo⁶, torej očitno ni na mestu.

16Ne drži tožnikova navedba, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje upoštevalo le za obdobje od njegove izdelave dalje. Ustrezno ga je vpelo v dokazno oceno glede vseh "preživninskih obdobij", res pa je (in to pritožnik zamolči), da so bile v posameznih obdobjih njegove pridobitne zmožnosti boljše, npr. v času od 8. 7. do 30. 9. 2013 je brezplačno poučeval tai chi, lahko pa bi ga poučeval proti plačilu. Teh (in drugih) dejanskih ugotovitev v zvezi s svojimi zmožnosti v posameznih obdobij ne izpodbija.

17Oče priznava dejanske dohodke (ki so v tem trenutku iz zgoraj pojasnjenih razlogov enaki njegovim pridobitnim zmožnostim) v višini 653,56 EUR⁷. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo⁸, da višjega preživninskega bremena od določenega (40 %) ne more kriti, sicer bi bilo lahko ogroženo njegovo lastno preživljanje. Toženca ne trdita, da mama ne bi zmogla plačevati razlike (tj. 60 % njunih potreb), temveč navajata le, da je preživninsko breme nepravilno porazdeljeno. Ker so očetove preživninske zmožnosti trenutno omejene, mu tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče naložiti več kot 40 % preživninskega bremena. Po drugi strani pa tožnik ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da med potrebe otrok zaradi njegovih nizkih pridobitnih zmožnosti sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo všteti stroškov za prostočasne aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pri A. opozorilo, da je treba najprej zagotoviti eksistenčne potrebe otroka, nato tiste v zvezi z izobraževanjem in vzgojo, šele nato sledijo potrebe v zvezi z oddihom in razvedrilom; a ker za zdrav razvoj otrok potrebuje udejstvovanje v prostem času, ji je priznalo strošek plesnega tečaja, ki je po presoji pritožbenega sodišča primeren (43 EUR na mesečni ravni). Tudi pri B. je prvostopenjsko sodišče opozorilo, da njegovi izdatki za prostočasne aktivnosti predstavljajo velik strošek, zato ga je sorazmerno znižalo in mu priznalo zgolj 48 EUR mesečno⁹, čeprav so dejanski, zatrjevani in izkazani stroški višji, a jih preživninske zmožnosti njegovih staršev žal ne morejo v celoti zadovoljiti. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na ta način ustrezno pretehtalo potrebe otrok in zmožnosti staršev ter slednjima v plačilo naložilo le toliko preživninskega bremena, kot ga bosta zmogla prenesti. Tožnik sicer trdi, da ga je odločitev prvostopenjskega sodišča potisnila na rob revščine in ga sili v žrtvovanje, a hkrati priznava, da znesek, ki mu ostane po plačilu preživnine, presega znesek minimalnega dohodka. Biva v nepremičnini, ki je last strica¹⁰ in ima registrirano vozilo, letnik 2007, zavarovano kasko¹¹, zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da mu bo 320 EUR mesečno zadoščalo za pokritje lastnih potreb.

18Pritožbe torej niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo razlogov, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato jih je zavrnilo in sodbi sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 413. členu ZPP.

¹ Vloga tožencev s 30. 11. 2017 je vložena izven pritožbenega roka in je pritožbeno sodišče ne more upoštevati.
² Tako sodna praksa: sklep VS RS II Ips 26/2017 z 11. 5. 2017 ter sodbi VSL IV Cp 1678/2012 z 10. 10. 2012 in IV Cp 3468/2015 s 3. 3. 2016.
³ Od tožbe do 7. 7. 2013, od 8. 7. do 30. 9. 2013, od 1. 10. do 2013 do 13. 1. 2014, od 14. 1. do 25. 11. 2014, od 26. 11. 2014 do 31. 7. 2015, od 1. 8. 2015 do 31. 7. 2016, od 1. 8. 2016 do pravnomočnosti ter za obdobje od pravnomočnosti dalje).
⁴ Primerjaj uvod 30. točke obrazložitve sodbe.
⁵ Te so izčrpno navedene v sodbi (20. - 24. točka) in v 34. točki dopolnilne sodbe.
⁶ Izrecno jo je zapisalo v sklepnem delu 51. točke svoje obrazložitve.
⁷ S prostodušno pritožbeno navedbo, da mu bo po plačilu preživnine (ki je določena v višini 333 EUR), ostalo na razpolago 320,56 EUR za preživljanje samega sebe.
⁸ 50. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁹ Skupaj za oba otroka bo moral tožnik iz naslova preživljanja prostočasnih aktivnosti plačevati 36,4 EUR (43 + 48 = 91, 40 % od 91 = 36,4). Ta znesek ni tak, da bi pomembno vplival na tožnikovo samopreživljanje, sploh ker tožniku po lastnih navedbah za preživljanje ostane več kot minimalni dohodek.
¹⁰ 24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹¹ 51. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.