VSRS Sklep II Ips 356/2000

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v ponovno postopanje.

Predlagateljica je predlagala, da sodišče razdruži med skupnostjo udeležencev postopka zgrajeno hišo, ki stoji na zemljišču staršev nasprotnega udeleženca, tako da ji nasprotni udeleženec izplača njen delež ali pa da se hiša proda in kupnina razdeli. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlagateljičin predlog, ker ta ni predložila zemljiškoknjižnih podatkov oziroma listin, s katerimi se dokazuje lastninska pravica na nepremičnini. Sodišče druge stopnje je o pritožbi predlagateljice odločilo tako, da je po uradni dolžnosti spremenilo sklep sodišča prve stopnje in predlog zavrglo, sicer pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi oblikovanja sodne prakse o tem, kakšni so pravilni in zakoniti izreki sodnih odločb sodišč druge stopnje, sicer pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka:

1iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: ker je izrek sklepa sodišča druge stopnje nerazumljiv in nasprotuje sam sebi;

2iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 350. člena, 365. in 366. člena ZPP, ker so navedene nepravilnosti vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Sodišče druge stopnje je namreč po uradni dolžnosti spremenilo sklep sodišča prve stopnje, hkrati pa je zavrnilo predlagateljičino pritožbo.

Sodišče druge stopnje lahko o pritožbi odloči samo z eno od odločitev, ki mu jih daje na razpolago ZPP, po uradni dolžnosti lahko upošteva samo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v okviru preizkusa utemeljenosti pritožbe, ne pa izven nje;

3Zakon o nepravdnem postopku je republiški predpis ter je zato pritožbeno sodišče nepravilno štelo, da se ta uporablja na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS.

Državno tožilstvo Republike Slovenije predlaga, da naj se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi odločba sodišča druge stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena predlagateljičenemu pooblaščencu, ki nanjo ni odgovoril (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 375. členom Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP in v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, naprej ZNP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V zadevi je predlagateljica predlagala, da se skupno premoženje (novo zgrajena hiša, ki stoji na stavbni parceli staršev nasprotnega udeleženca) in ki sta ga ustvarila v zakonski skupnosti z nasprotnim udeležencem, razdruži tako, da dobi denarno vrednost svojega deleža. V tem primeru je sodišče prve stopnje s sklepom zavrnilo predlagateljičin predlog. (Izrek sklepa kaže na meritorno naravo odločbe). Zoper sklep se je pritožila predlagateljica. Sodišče druge stopnje je o pritožbi odločilo tako, da je po uradni dolžnosti sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlog za delitev skupnega premoženja zavrglo, "sicer pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo". V obrazložitvi sklepa je pojasnilo, da pri obravnavanju predlagateljičine pritožbe ni ugotovilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagateljičin predlog je ocenilo za nepopoln, zaradi česar bi ga moralo zavreči že sodišče prve stopnje, ker pa tega ni storilo, je to storilo pritožbeno sodišče in hkrati zavrnilo predlagateljičino pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP. Pojasnilo je še, da je določbe Zakona o nepravdnem postopku uporabilo na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

Po presoji vrhovnega sodišča so bile v postopku na drugi stopnji sojenja zagrešene v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve postopka. Kakšne odločbe lahko izda sodišče druge stopnje, ko odloča o pritožbi, in na podlagi kakšnih procesnih položajev, določa 365. člen ZPP. Po tem določilu sodišče druge stopnje zavrže pritožbo (1. točka), zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje (2. točka) ali ugodi pritožbi in sklep spremeni ali razveljavi (3. točka). Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba sodišča druge stopnje v tem primeru ni v skladu z nobeno rešitvijo, ki jo določa navedeni člen ZPP. Sklep sodišča prve stopnje lahko pritožbeno sodišče spremeni le, če pritožbi ugodi (bodisi na podlagi njenih razlogov ali pa na podlagi uradoma upoštevnih kršitev postopka). Ker je sodišče druge stopnje v tem primeru zavrnilo predlagateljičino pritožbo, ni imelo procesne podlage za spremembo sklepa sodišča prve stopnje. Glede na tako procesnopravno stanje je sklep sodišča druge stopnje (s katerim je pritožbo predlagateljice zavrnilo, hkrati pa po uradni dolžnosti sklep sodišča prve stopnje spremenilo) nejasen, v nasprotju sam s sabo in tudi z razlogi, navedenimi v obrazložitvi. Z opisanim postopanjem je zato sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 365. členom, 366. členom (ki napotuje v postopku s pritožbo zoper sklep na smiselno uporabo določb, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo) in prvim ter drugim odstavkom 350. člena ZPP (ki določa meje preizkusa izpodbijane odločbe).

Vrhovno sodišče končno ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja, da se je pritožbeno sodišče neutemeljeno sklicevalo pri uporabi Zakona o nepravdnem postopku na pravno podlago iz 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (ki v prvem odstavku določa, da se v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v RS ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno). Namreč Zakon o nepravdnem postopku je republiški predpis, ki se uporablja po 25.6.1991 neposredno še naprej. Pri tem pa ugotavlja, da opisano ravnanje sodišča druge stopnje (ki je očitno posledica rutinskega ravnanja), ni moglo vplivati na izpodbijano odločitev.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v ponovno postopanje (366. člen v zvezi s 354. členom ZPP in 37. členom ZNP). Naloga sodišča druge stopnje bo, da v ponovljenem postopku ponovno obravnava predlagateljičino pritožbo ter pri tem postopa v skladu z določbami ZPP, ki se nanašajo na pritožbo zoper sklep (363. in nadaljnji členi ZPP).