VSRS Sklep II Ips 498/98

Reviziji se ugodi, sklep in sodba sodišča druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.
Sklepanje o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je pod 1. s sklepom zavrglo tožbo proti prvotoženi stranki. Pod 2. je razsodilo, da mora drugotoženec izstaviti tožniku zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi pri vl.št... k.o..., na tožnika vknjižila lastninska pravica za nepremičnino, ki je predstavlja z.k. telo II, in sicer do 3/5, za nepremičnino, ki jo predstavlja z.k. telo I, pa se bo vknjižila pravica uporabe v korist vsakokratnega lastnika z.k. telesa II. Pod 3. je sklenilo, da mora drugotoženec povrniti tožnikove pravdne stroške, pod 4. pa je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvotožene stranke.

Sodišče druge stopnje, ki je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank proti sodbi in sklepu prvega sodišča, je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep o zavrženju tožbe proti prvotoženi stranki. Pritožbi drugotoženca pa je ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral drugotoženec tožniku izstaviti zahtevano zemljiškoknjižno listino in mu povrniti pravdne stroške.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje pravočasno vložil revizijo tožnik. Revizijo vlaga zaradi razlogov iz 2. do 3. točke prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št.

55/92). Predlaga spremembo sodb in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku ter povrnitev pravdnih stroškov. Sodišču druge stopnje očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da med tožnikom in drugotožencem ni nobenega pravnega razmerja. Spregledalo je, da je tožnikov zahtevek do drugotoženca stvarne (in ne obligacijske) narave in da je usklajen z zemljiškoknjižnim pravom. Stvarne pravice so za razliko od obligacijskih, ki delujejo le proti pogodbenemu partnerju, absolutne in učinkujejo proti vsakomur, ki onemogoča ali ovira tako pravico. Tožnik je pred pravdo obe toženi stranki pozval, naj mu na miren način omogočita vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo in ker zlasti drugotoženi tega noče omogočiti, čeprav že več kot 35 let nima stvari v posesti, je bil prisiljen vložiti tožbo. Vložitev zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine je v skladu s pravili, ki urejajo zemljiško knjigo (par. 22 oz. prvi in drugi odstavek 17. člena Zakona o zemljiški knjigi, ZZK, Ur.l. RS, št. 33/95); toženca pa sta bila dolžna v skladu z določilom 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ št. 6/80 do 36/90) in 6. člena ZZK poskrbeti za tak vpis. Tožnik opozarja tudi na zmotno stališče pritožbenega sodišča, češ da se je tožnik šele v pritožbi skliceval na priposestvovanje. To ne drži, ker tožnik svoje tožbe ni spreminjal, temveč je v pritožbi le opozoril na to, da pravna podlaga za njegov zahtevek ni le pogodba, marveč tudi priposestvovanje. Glede zavrnitve pritožbe proti sklepu o zavrženju tožbe pa revident pojasnjuje, da dajatveni zahtevek proti drugemu tožencu ne bi bil sklepčen. Tožnik je moral zahtevati ugotovitev pogodbenega prenosa lastništva s prvotožene stranke na tožnika, ker prvotožena stranka ni izpolnila pogodbe in uredila zemljiškoknjižnega prepisa z drugotoženca nase.

V postopku, ki je bil opravljen po določilu 390. člena ZPP, je bila revizija vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

V tem sporu tožnik uveljavlja svojo lastninsko pravico na nepremičnini. Kot pravno podlago navaja kupno pogodbo, torej obligacijski pravni posel med njim in prvotoženo stranko. Tožnik bi po določilu 33. člena ZTLR pridobil stvarnopravno pravico na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo. Toda prvotožena stranka mu ni omogočila vknjižbe (čaprav bi jo morala), ker je v zemljiški knjigi še vedno vpisan drugotoženec in sama ni poskrbela, da bi se vpisala. Ker v našem zemljiškoknjižnem pravu velja načelo vpisa lastninske pravice na nepremičninah v zemljiško knjigo, ima vpis v to javno knjigo za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla konstitutiven pomen. Po določilu paragrafa 4 pravnih pravil Zakona o zemljiških knjigah, oz. po določilu 20. člena sedaj veljavnega ZZK se pravica pridobi, omeji ali preneha z vpisom v javno knjigo. Glede na povedano, torej obstaja med tožnikom in drugotožencem pravno razmerje, saj slednji, ki je še vedno vpisan v zemljiški knjigi, omejuje tožnikovo upravičenje do vpisa in s tem onemogoča tožnikovo stvarno pravico. Zaradi toženčevega poseganja v tožnikovo lastninsko pravico tožnik upravičeno zahteva sodno varstvo (po določilu 41. oz. 42. člena ZTLR).

Sodišče prve stopnje, ki je ugodilo tožnikovemu dajatvenemu zahtevku, da mu mora drugotoženec izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, je namreč ugotovilo, da je drugotoženec prodal sporno nepremičnino dne 5.3.1962, vendar pa vsebuje pogodba le zavezovalni pravni posel, na podlagi katerega je kupec pridobil obligacijsko pravico, zahtevati izvršitev stvarnopravnega upravičenja; ne pa tudi intabulacijske klavzule kot razpolagalnega pravnega posla, ki ga mora opraviti prodajalec (zavezanec iz zavezovalnega pravnega posla), da kupec (upnik) pridobi stvarnopravno pravico. Pritožbeno sodišče, ki je zmotno štelo, da med tožnikom in drugotožencem ni nobenega materialnopravnega razmerja, o tem ni zavzelo stališča, prav tako pa ni odgovorilo na pritožbene trditve drugotoženca, češ da je prodajno pogodbo podpisal pod pritiski in grožnjami. Ker revizijsko sodišče ne more posegati v dejansko podlago spora, je moralo zaradi zmotnega materialnopravnega stališča drugostopenjskega sodišča ugoditi reviziji, razveljaviti izpodbijano sodbo in zadevo vrniti pritožbenemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP).

Če je drugotoženi odtujil sporno nepremičnino s pravnim poslom, nima pravice odrekati vpisa v zemljiško knjigo tistemu, ki je od njega pridobil lastninsko pravico, in mora izdati listino, iz katere bo izhajal razpolagalni pravni posel, ki bo omogočil izbris lastninske pravice. Prejšnja pravna pravila, ki so urejala zemljiško knjigo, so to izrecno zahtevala, vendar tudi sedaj veljavni ZZK, ki intabulacije izrecno ne omenja, z opustitvijo izrecne določbe o zemljiškoknjižnem dovolilu ni razveljavil splošnih pravil in ne omogoča vpisa brez razpolagalnega pravnega posla (primerjaj Frantar, Juhart, Plavšak:

Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem, GV, Ljubljana 1998, str.

117).

Toda z zemljiškoknjižnim dovolilom drugotoženega tožnik še ne bo pridobil pravice do vpisa v zemljiško knjigo, temveč bo moral dokazati pravilno pravno pot prenosa lastninske pravice od kupca drugotoženčeve nepremičnine do prvotožene stranke, torej za vse njegove pravne prednike. Ti so morda pridobili lastninsko pravico tudi na kakem drugem pravnem temelju in ne le na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 5.3.1962. Tožnik že v tožbi navaja, da je drugotožnik prodal nepremičnino pred več kot tridesetimi leti, s čimer meri na priposestvovanje, kar sedaj izrecno pojasnjuje. Poleg tega je mogoče, da je lastninska pravica prenehala na podlagi zakona že samo zaradi prehoda v družbeno lastnino (44. člen in sl. ZTLR).

Ko bo sodišče druge stopnje odločalo o pritožbi v zvezi z dajatvenim delom tožbenega zahtevka, naj ponovno odloči tudi o pritožbi proti sklepu o zavrženju tožbe proti prvotoženi stranki, ki jo je prvič zavrnilo zaradi tega, ker je menilo, da je tožnik v pravnem razmerju le s prvotoženo stranko. Ker tožnik zatrjuje, da je od nje kupil nepremičnino, bo moral za vpis v zemljiško knjigo izkazati tudi lastninsko pravico njenih pravnih prednikov. V takem primeru bi tožnik upravičeno zahteval od sodišča, naj ugotovi pravne dogodke ali pravna dejanja, s katerimi so pravni predniki prvotožene stranke prenašali lastninsko pravico. Če se je ta prenašala na podlagi zakona, potem je mogoča samo ugotovitvena sodna odločba, s katero sodišče odloči o obstoju oz. prenehanju stvarne pravice, ki je nastala oz. prenehala zaradi pravnega dogodka, ki je nastopil pred izdajo sodne odločbe. Bistvene razlike v primerjavi z dajatveno sodbo ni, ker tudi ta le ugotavlja razmerje, razen kadar gre za izjemo, če je pridobitev oz. prenehanje lastninske pravice neposredna posledica sodne odločbe, ki je oblikovalne narave (npr. v nekaterih nepravdnih postopkih, v izvršilnih in v stečajnih postopkih).

Glede povrnitve revizijskih stroškov sodišče ugotavlja, da je tožnikov predlog utemeljen, toda po določilu tretjega odstavka 166. člena je sodišče pridržalo odločitev za končno odločbo.