17. člen ZZK

Skladno z drugim odstavkom 248. člena ZZK-1, ki ohranja v veljavi 6. člen ZPPLPS in pomeni izjemo od načela pravnega prednika, uzakonjenega v 7. členu ZZK-1,se dovoli vpis lastninske pravice na posameznem delu ne glede na določbo 17. člena ZZK-1 in sicer na podlagi pogodbe o prodaji posameznega dela stavbe po določbah SZ in Uredbe o izvedbi stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organa in organizacij bivše SFRJ in JLA.

Skladno z drugim odstavkom 248. člena ZZK-1, ki ohranja v veljavi 6. člen Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (v nadaljevanju ZPPLPS) in pomeni izjemo od načela pravnega prednika, se dovoli vpis lastninske pravice na posameznem delu ne glede na določbo 17. člena ZZK, in sicer na podlagi pogodbe o prodaji posameznega dela stavbe po določbah SZ in Uredbe o izvedbi stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organa in organizacij bivše SFRJ in JLA (v nadaljevanju Uredba). Določba 6. člena ZPPLPS je torej vzpostavila domnevo, da je tisti prodajalec, ki je stanovanje oziroma posamezni del prodal po določbah SZ, v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik (prodanega) posameznega dela. Pravnoposlovna pridobitev stanovanja po določbah SZ je imela to posebnost, da so kupci postali lastniki stanovanj s trenutkom sklenitve prodajne pogodbe, kar je bila izjema glede na splošno pravilo, da se za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla zahteva poleg zavezovalnega pravnega posla še razpolagalna sposobnost odsvojitelja, veljaven razpolagalni pravni posel in vpis v zemljiško knjigo.

Vpis lastninske pravice je dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena lastninska pravica. Ne glede na to pa sodišče v skladu z določbo 6. člena ZPPLPS dovoli vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe na podlagi pogodbe o prodaji posameznega dela stavbe po določbah SZ. V primeru prodaje posameznega dela stavbe po določbah SZ se šteje, da je zemljiškoknjižni lastnik prodajalec iz te pogodbe.

Podana je nesklepčnost tožbe, saj gre za popolno neskladje med trditveno podlago in tožbenim zahtevkom, ki bi se moral glasiti na zemljiškoknjižni izbris neveljavne vknjižbe zastavne pravice ter prepovedi odtujitve in obremenitve. Pomanjkljiva je tudi sama trditvena podlaga, saj manjka zatrjevanje odločilnega dejstva, ki bi preprečilo upoštevanje načela zaupanja v zemljiško knjigo, to je trditve o neupoštevnosti oziroma nedobrovernosti tožene stranke pri sklepanju pogodbe o zastavi nepremičnine.

Lastnoročen podpis prodajalke je ugotovljen z javno listino. Dokazna vrednost takšne listine je višja od dokazne vrednosti zasebne listine.

V primeru, da bi najemnik dosegel razveljavitev med najemodajalcem in tretjim (drugo toženko) sklenjene prodajne pogodbe in pa sklenitev prodajne pogodbe, katere predkupna pravica pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo, bi najemnik niti po sklenitvi prodajne pogodbe ne mogel doseči vknjižbe lastninske pravice v svojo korist. Če se namreč vknjižba lastninske pravice v korist tretjega ne razveljavi, potem ostane kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo tretji. Tudi če bi najemnik predlog za vknjižbo lastninske pravice oprl na prodajno pogodbo z najemodajalcem (ali pa na sodbo, ki bi nadomestila prodajno pogodbo), bi bila vknjižba zoper kot lastnika vknjiženega tretjega nedopustna. Vpisi so namreč dovoljeni le zoper osebo, na katero je ob času začetka zemljiškoknjižnega postopka že vpisana pravica, glede katere se bo izvršil nov vpis (prvi odstavek 17. člena ZZK; enako sedaj 9. člen in prvi odstavek 150. člena ZZK-1); ki pa je v tem primeru tretji, ne pa najemodajalec.

Sodišče je ugotovilo, da spada nepremičnina v skupno premoženje bivših zakoncev in določilo deleže na tem premoženju. Tožeča stranka uveljavlja v pravdi tudi zahtevek na izstavitev ustrezne listine, da se bo njen delež na nepremičnini vpisal v zemljiški knjigi. Tudi o tem zahtevku mora sodišče vsebinsko odločiti, če je sklepčen. Kdo od dveh tožencev (bivši mož ali tašča) mora izstaviti listino, bo sodišče presojalo po pravilih zemljiškoknjižnega prava.

Če nepremičnina, na katero je predlagana izvršba, v zemljiški knjigi ni vpisana kot dolžnikova lastnina, mora upnik v skladu z dol. čl. 168/III Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predlogu za izvršbo priložiti (tudi) za vpis dolžnikove lastninske pravice pri tej nepremičnini primerno listino; če pa le-te ne poseduje, pa mora skladno z dol. čl. 168/V ZIZ izkazati oz. pokazati ustrezne aktivnosti v smeri uveljavljanja pravice do vpisa te lastninske pravice na dolžnika s tožbo. Čeprav upnik z zemljiškoknjižnim lastnikom ni (bil) v nobenem razmerju, mora tožbo po čl. 168/V ZIZ (bodisi na izstavitev oz. izročitev za vpis dolžnikove lastninske pravice primerne listine) vložiti tudi zoper njega, ker ima pravni interes, da se dolžnik vknjiži kot lastnik v zemljiško knjigo. Po iztožitvi listine doseže upnik položaj, kakršnega ureja dol. čl. 168/II in IV ZIZ.Pravno podlago za vložitev tožbe, s katero upnik zahteva vpis lastninske pravice na dolžnika zoper zemljiškoknjižnega lastnika, čeprav z njim ni v nobenem pravnem razmerju, mu torej daje dol. čl. 168/V ZIZ (in ne predpisi s področja stvarnega oz. obligacijskega prava).

Iz zahteve formalnega zemljiškoknjižnega prava, da mora biti vpis v zemljiško knjigo mogoč glede na obstoječe zemljiškoknjižno stanje, izhaja, da mora biti subjekt, zoper katerega se bo vpis dovolil, ob včasu vložitve predloga ali uvedbe postopka po uradni dolžnosti v zemljiški knjigi že vpisan ali pa se zanj sočasno vknjiži ali predznamuje pravica, glede katere se bo opravil nov vpis. Pri vknjižbi na podlagi javne listine - sodbe mora biti oseba, ki je vpisana (pravni prednik), označena v izreku odločbe.

Zahtevek na priznanje lastninske pravice in izstavitev listine, ki bo podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, je stvarnopravne narave in ga je zato mogoče uveljavljati proti vsakomur, ki onemogoča ali ovira varovano pravico. Skladno z 2. odst. 17. člena ZZK, s katerim je urejena situacija večkratnih prenosov te pravice, ki niso vpisani v zemljiško knjigo, lahko zadnji pridobitelj predlaga vpis pravice nase, če predloži za vsak prenos listino, ki bi lahko bila podlaga za zemljiškoknjižni vpis. Ker tožnik predlogu za izdajo začasne odredbe ni predložil takšnih listin, ki bi dokazovale verigo prenosov lastninske pravice na sporni nepremičnini od prvega lastnika do tožene stranke, ni izkazal verjetnega obstoja uveljavljenega stvarnopravnega zahtevka.

ZPPLPS je specialni predpis, ki določa posebne pogoje in postopek za vpis lastninske pravice na posameznih delih večstanovanjske hiše. V 6. členu postavlja domnevo, da se šteje, kot da bi bil prodajalec stanovanja (po določbah SZ) vknjižen v zemljiški knjigi oz. da je prodajalec oseba iz 17. člena ZZK. V zadevi v kateri je predlagana vknjižba lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe sklenjene po določbah SZ mora sodišče pri odločanju o dovolitvi vpisa uporabiti ZPPLPS kot specialni predpis ne glede na določbo 17. člena ZZK.

Kljub temu, da v primerih izvirne pridobitve lastninske pravice za njeno pridobitev ni potrebno razpolagalno dejanje prejšnjega lastnika, lahko novi lastnik doseže vknjižbo (s katero se izvirna pridobitev lastninske pravice izkaže) le na podlagi ustrezne javne oziroma zasebne listine, ki dokazuje nastanek njegove pravice (21. člen ZZK).

Predlagateljica predlaga, da se solastninska pravica obdarjenke do 1/2 vpiše očitno pri deležu sedaj vpisanega X, pri čemer pa za ta predhodni prenos ne predloži listine, ki bi lahko bila podlaga za zemljiškoknjižni vpis. Sklicevanje predlagateljice na zapisnik dano izjavo dedičev, podano v zapuščinskem postopku po pok. X ne zadostuje, saj takšna izjava ne izpolnjuje pogojev, kot jih za vknjižbo predvidevata 21. in 22. čl. ZZK. Ker nepremičnina po navedbah predlagateljice sploh ni bila predmet dedovanja v omenjenem zapuščinskem postopku, pa tudi ne gre za odločbo sodišča v smislu 24. čl. ZZK, na podlagi katere bi sodišče opravilo vpis po uradni dolžnosti (prim. 68. čl. ZZK).

Zaznambo spora kot vrsto zemljiškoknjižnega vpisa (19. čl. ZZK) je mogoče dovoliti le, kadar so izpolnjeni tudi drugi - splošni pogoji, ki jih določa zakon. Eno od takih splošnih načel zemljiškoknjižnega prava je načelo pravnega prednika: vpisi so dovoljeni le zoper osebo, ki je ob vložitvi predloga za vpis vknjižena kot imetnik pravice, na katero se nanaša nov vpis (1. odst. 17. čl. ZZK)