VSRS Sodba G 14/2005

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z odredbo opr. št. N-8 z dne 25.10.2005 naložila tožeči stranki odpravo kršitve zadnjega odstavka 2. člena in 3. člena Sklepa o podrobnejši vsebini in načinu objave sporočil javnih družb (Uradni list RS, št 6/00 do 18/05), ker tožeča stranka v povzetku nekonsolidiranega revidiranega letnega poročila za leto 2004, objavljenega dne 05.05.2005 na SEOnet-u, ni opremila s podatki o prejemkih posameznih članov uprave družbe za preteklo poslovno leto z vsebino, ki jo določa 3. točka drugega odstavka 22. člena Zakon o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 56/99 in 86/04; v nadaljevanju ZTVP-1) in z navedbo datuma prejema revizijskega poročila, ter dopolnitev objave na predpisan način.

2Zoper odredbo tožnik ni ugovarjal. Tožeča stranka je dne 28.10.2005 na SEOnet-u objavila dopolnitev povzetka revidiranega letnega poročila za leto 2004 ter ga istega dne Agenciji za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju: Agenciji) tudi predložila, skupaj s poročilom opisa ukrepov za odpravo ugotovljenih kršitev ter dokazili. Agencija je dne 23.11.2005 z odločbo opr. št. N-80 (v nadaljevanju: Odločbo) ugotovila, da je tožeča stranka odpravila kršitve, ugotovljene z odredbo, ter ji naložila plačilo takse za izdajo navedene odredbe v višini 500.000,00 SIT.

3Tožnik izpodbija drugo točko Odločbe iz razlogov po 3. in 5. točki 353. člena ZTVP-1 ter iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu in predlaga, naj Vrhovno sodišče 2. točko citirane odločbe odpravi in s svojo sodbo odloči v tej upravni zadevi, ter podredno, da citirano odločbo odpravi in zadevo vrne v novo odločanje toženi stranki.

4Tožba ni utemeljena.

5Tožnik s tožbo izpodbija 2. točko Odločbe, v kateri mu je tožena stranka naložila plačilo takse za izdajo odredbe v višini 500.000,00 SIT. Uveljavlja, da bi morala tožena stranka pri odmeri takse uporabiti Zakon o splošnem upravnem postopku in posledično Zakon o upravnih taksah ali neposredno Ustavo Republike Slovenije.

6Tožena stranka je tožniku izdala odredbo, kateri tožnik ni ugovarjal. Ta je zato postala dokončna in pravnomočna. Pritrditi je zato treba toženi stranki, da v tem postopku, ko se odloča le še o stroškovnem delu odločbe, s katero je ugotovljeno, da je bila kršitev odpravljena, tožeča stranka ne more niti neposredno niti posredno izpodbijati pravilnosti izdane odredbe. Ne more torej uveljavljati ugovornih razlogov iz 3. in 5. točke 353. člena ZTVP-1. 7. Izpodbijani izrek o stroških postopka temelji na določbi prve alineje tarifne številke 7 Tarife o taksah in nadomestilih (Uradni list RS, št. 48/00, 82/01 in 81/05). Ta določa, da za izdajo odredbe o odpravi ugotovljenih kršitev pri poročanju javnih družb (prvi odstavek 69. člena ZTVP-1) taksa znaša 500 točk. Ker je na podlagi tretjega odstavka 4. člena navedene Tarife znašala vrednost točke na dan nastanka taksne obveznosti 1.000 SIT, se pokaže, da je bila taksa v višini 500.000,00 SIT pravilno odmerjena. Ker gre za posebno ureditev, ki ima podlago v prvem odstavku 304. člena ZTVP-1, ne pride v poštev odločanje na podlagi predpisov, ki jih navaja tožnik v tožbi. Na vse ustavnopravne pomisleke v zvezi s takšno ureditvijo pa je bilo tožniku odgovorjeno že z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-213/03 z dne 12.1.2006 (glej predvsem B.-IV. točko njene obrazložitve). 8. Ker se je po navedenem izkazalo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega dela Odločbe pravilen, da je izpodbijani del odločbe pravilen in na zakonu utemeljen, je bilo treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 324. člena ZTVP-1).