VSRS Sklep G 4/2002, G 5/2005

Tožba se zavrže.

Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju: tožena stranka) je z odločbo z dne 6.2.2002, navedeno v uvodu sklepa, začela postopek za odvzem dovoljenja družbi A., pooblaščena družba za upravljanje, d.o.o., L. (v nadaljevanju tožnica), za opravljanje dejavnosti upravljanja investicijskih skladov in posebnega dovoljenja za upravljanje pooblaščene investicijske družbe, in proti A. B. (v nadaljevanju tožnik) postopek za odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave tožnice. Z odločbo z dne 24.4.2002, prav tako navedeno v uvodu sklepa, jima je dovoljenja tudi odvzela. Tožnica in tožnik sta v postopku sodnega varstva navedeni odločbi izpodbijala s tožbo, s katero sta zahtevala, naj Vrhovno sodišče RS odločbo o odvzemu dovoljenj odpravi, postopek za odvzem dovoljenj pa ustavi ali pa vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožnik je podrejeno predlagal, naj Vrhovno sodišče odpravi odločbo v delu o odvzemu dovoljenja in mu izreče ukrep javnega opomina. O tožbi tožnice Iz podatkov sodnega registra sledi, da je tožnica najprej spremenila svojo firmo v A. S., d.o.o., L., nato pa je bila dne 14.7.2005 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k družbi A. F. d.o.o., L. Tožnica je s tem prenehala obstajati. Zaradi tega ne more biti več stranka v postopku sodnega varstva, te pomanjkljivosti, ki onemogoča nadaljnji postopek s tožnico, pa ni mogoče odpraviti. Zato je treba na podlagi določbe petega odstavka 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZUS in v zvezi z drugim odstavkom 324. člena ZTVP-1 njeno tožbo zavreči. O tožbi tožnika Rezultat odločb, ki ju izpodbija tožnik, je bil odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave (edinega zastopnika) tožnice. Ker je bila tožnica izbrisana iz sodnega registra, tožnik tudi ob morebitnem uspehu s tožbo ne bi mogel doseči cilja, ki ga zasleduje, to je ostati član uprave tožnice (ker te ni več). Tega cilja torej ne more doseči. Vrhovno sodišče ga je po ugotovitvi, da je tožnica prenehala obstajati, pozvalo in mu s tem dalo možnost, da obrazloži, v čem je še njegov pravni interes za tožbo oziroma v čem izpodbijani odločbi posegata v njegovo pravico ali neposredno, na zakon oprto korist. Tožnik je odgovoril, da pri svoji tožbi vztraja. Navedel je, da je priznan strokovnjak s področja trgovanja z vrednostnimi papirji in zato potencialni kandidat za mesto člana uprave v kakšni drugi družbi za upravljanje. Če izpodbijana odločba o ukrepu odvzema dovoljenja ostane veljavna, bi mu bilo kandidiranje onemogočeno, ker je v petem odstavku 24. člena ZISDU-1 predpisano, da Agencija za trg vrednostnih papirjev zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja, če iz podatkov, s katerimi razpolaga, izhaja, da bi bilo zaradi dejavnosti ali poslov, ki jih je oseba opravljala, oziroma zaradi ravnanj, ki jih je oseba storila, lahko ogroženo poslovanje družbe za upravljanje oziroma investicijskih skladov, ki jih upravlja. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da opisana potencialna možnost ne pomeni, da izpodbijana odločba posega v kakšno tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Agencija v vsakem posamičnem primeru ocenjuje, ali oseba, ki zaprosi za dovoljenje, izpolnjuje predpisane pogoje za opravljanje funkcije člana uprave družbe za upravljanje; morebiten odvzem dovoljenja v eni družbi zato sam po sebi še ne more biti ovira za izdajo novega dovoljenja (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-157/04 z dne 3.6.2004). Vrhovno sodišče je tako ocenilo, da izpodbijani odločbi očitno ne posegata v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Zato je tudi njegovo tožbo zavrglo (4. točka 34. člena ZUS v zvezi z drugim odstavkom 324. člena ZTVP-1).