VSRS Sodba in sklep III Ips 49/2004

Revizija glede odločitve o stroških postopka se zavrže.

V ostalem delu (glede odločitve o glavni stvari) se revizija zavrne.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 52.397.503,00 SIT z zamudnimi obrestmi, v preostalem delu (glede 172.602.497,00 SIT) pa ga je zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

Pritožbi obeh strank je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija jo v delu, v katerem je bil do višine 55.193.505,00 SIT s pripadki potrjen zavrnilni del prvostopenjske sodbe in glede odločitve o stroških na prvi stopnji.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija delno ni utemeljena, delno pa ni dovoljena.

A. Glede zavrženja revizije

Odločitev o stroških postopka je po svoji pravni naravi sklep (prim. 1. odstavek 166. člena ZPP). Revizija zoper sklep drugostopenjskega sodišča je dovoljena le, če se s sklepom postopek pravnomočno konča (1. odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni eden takšnih sklepov, je revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča o stroških postopka nedovoljena in jo je sodišče zavrglo (377. člen ZPP). Taka je tudi ustaljena sodna praksa tega sodišča (glej npr. sklep št. III Ips 47/2002 z dne 16.9.2002)

B. Glede zavrnitve revizije

I. Relevantni del dejanskega stanja

Tožena stranka, ki je imela (le) dovoljenje za pripravljalna dela za razširitev kanala hidroelektrarne Z. (ureditev transportnih poti, čiščenje terena, priprava komunalnih priprav in vodov), je G. d.d. dovolila odkop gramoza za potrebe gradnje mariborske obvoznice.

Skupaj je bilo na površini približno 400 m x 50 m odkopanih 177.163 m3 materiala (gramoza), od tega 54.399 m3 zaradi pripravljalnih del v zvezi s HE Z., 122.764 m3 pa za potrebe gradnje mariborske obvoznice.

Državno pravobranilstvo je na podlagi določbe 3. odstavka 76.b člena Zakona o urejanju naselij in posegov v prostor (ZUN) s tožbo zahtevalo, da tožena stranka poravna Republiki Sloveniji, ki je lastnica mineralnih surovin (gramoza), nastalo škodo v višini 225.000.000,00 SIT.

II. Razlogi za zavrnitev revizije

1Zakonska podlaga tožbenega zahtevka so (predvsem) določbe 76.b člena ZUN. Po določbi 1. odstavka je investitor nedovoljenega posega v prostor (oziroma lastnik ali upravljalec zemljišča) dolžan plačati odškodnino, če so kljub izvršenim (zakonsko določenim) ukrepom povzročeni onesnaženje, poškodba ali razvrednotenje okolja, nevarnost za okolje ali škoda na naravni ali kulturni dediščini.

Glede na nastalo vrsto škode je zakonsko opredeljena tudi odškodnina, ki jo je treba plačati. Po določbi 2. odstavka 76.b člena ZUN višino, trajanje in način plačila odškodnine določi sodišče. Pri tem upošteva:

- odškodnino zaradi trajne spremembe prostora glede elementov iz drugega odstavka 50. člena ZUN,

- odškodnino za razvrednotenje okolja, odškodnino za nevarnost za okolje in odškodnino za onesnaženje po predpisih o varstvu okolja, - odškodnino za poškodbo okolja, ki ne sme biti manjša od premoženjske koristi, ki jo je pridobil investitor ali bi se lahko pridobila z izkoriščanjem naravne dobrine,

- odškodnina za uničeno ali poškodovano kulturno dediščino, ki ne sme biti manjša od tržne vrednosti oziroma koristi, ki bi se lahko pridobila z njenim izkoriščanjem.

Možne oblike škode, ki jo je treba povrniti, so torej precej raznolike. Katera oblika škode je nastala, je treba zatrjevati in ugotavljati v vsakem primeru posebej.

2Tožeča stranka je zatrjevala, da je Republiki Sloveniji nastala škoda zato, ker je po Zakonu o varstvu okolja in Zakonu o rudarstvu (3. člen) lastnica gramoza kot mineralne surovine, gospodarsko pa ga je izkoriščala tožena stranka (oziroma z njenim dovoljenjem G. d.d.). Nastalo škodo je izračunala tako, da je upoštevala ceno legalnega proizvajalca za mariborsko področje. V pripravljalni vlogi z dne 13.2.2001 je na 3. strani (2. odstavek) navedla: "Ker gre za zmanjšanje lastnine tožeče stranke, je tožeča stranka s tem oškodovana, škodo pa ji je dolžna povrniti tožena stranka, saj je za vrednost protipravno pridobljenega materiala tožena stranka neupravičeno obogatena." V nadaljevanju iste vloge je na koncu 4.

strani še navedla, da ima gramoz svojo ceno in je zato tudi obseg škode ugotovljiv.

2.1 Tožeča stranka ni uveljavljala povrnitve škode zaradi trajne spremembe prostora, zaradi njegovega razvrednotenja ali morda zaradi onesneževanja okolja, pač pa zaradi tega, ker je tožena stranka izkoriščala naravno dobrino (gramoz), ki je v njeni lasti. Kljub njenemu dvoumnemu izražanju (ko govori tudi o neupravičeni obogatitvi) sta nižji sodišči obravnavali tožnikov zahtevek kot odškodninski. Upoštevajoč, na kakšnih dejanskih (zgoraj predstavljenih) trditvah ga je tožeča stranka utemeljevala, se pokaže, da sta nižji sodišči pri odmeri odškodnine pravilno uporabili materialno pravo.

2.2 Nižji sodišči sta stroške izkoriščanja gramoza odšteli od njegove cene, ker bi ti stroški nastali tudi tožeči stranki, če bi gramoz sama gospodarsko izkoriščala. Drugače bi bilo, če bi tožeča stranka zahtevala odškodnino zaradi vzpostavitve prvotnega stanja (zasutja nastalega jarka zaradi pretiranega odvoza gramoza).

Taka odmera odškodnine ustreza tudi določbi tretje alinee 2.

odstavka 76.b člena ZUN, po kateri odškodnina za poškodbo okolja ne more biti manjša od premoženjske koristi, ki jo je pridobil investitor (tožena stranka) ali bi jo lahko pridobil z izkoriščanjem naravne dobrine. Premoženjska korist je vedno čista korist (po odbitju nastalih stroškov). Kot že povedano pa tožeča stranka ni niti zatrjevala kakšne druge nastale škode.

3Ker se je izkazalo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP). Zavrnitev obsega tudi stroškovni del.