VSRS Sklep III Ips 71/2002

Revizija se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep, s katerim je Okrožno sodišče zavrglo tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o prodaji prve tožene stranke v stečaju kot pravne osebe, ki sta jo dne 9.11.2000 med seboj sklenili prva in druga tožena stranka (izrek prvostopenjskega sklepa pod 2), naložilo tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov (izrek pod 3) in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe o prepovedi spreminjanja nepremičnine, ki jo je druga tožena stranka pridobila s pogodbo o prodaji (izrek pod 4).

Zoper ta sklep vlaga revizijo tožeča stranka.

Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotno uporabo materialnega prava. Ne navaja, katere določbe pravdnega postopka naj bi kršili sodišči. Samo smiselno se iz njenih navedb lahko povzame stališče, da je drugostopenjsko sodišče napačno uporabilo drugi odstavek 181. člena ZPP, ker naj bi napačno ugotovilo, da ne obstaja pravna korist za ugotovitveno tožbo - kar bi lahko bil revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Skupaj z navedbo o tej kršitvi je treba obravnavati revidentovo zatrjevanje o zmotni uporabi materialnega prava. To vidi revident v stališču drugostopenjskega sodišča, da je evidentno, da je sklep o zaključku stečajnega postopka nad prvo toženo stranko postal pravnomočen - iz česar naj bi sodišče izpeljalo sklep, da ne obstaja pravna korist od tega, da se ugotovi ničnost pogodbe. Prva tožena stranka naj bi še obstajala, ker naj bi v času vložitve tožbe in tudi pritožbe odločba o zaključku stečajnega postopka ne bila objavljena v Uradnem listu. Tudi če bi se izkazalo, da prva tožena stranka ne obstaja več, bi po revidentovem stališču sodišče moralo meritorno obravnavati zahtevek zoper drugo toženo stranko kot kupca oziroma ustanovitelja.

Izvod revizije je bil poslan toženima strankama in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Drugostopenjsko sodišče se pravilno sklicuje na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča (Pravna mnenja I/96, str. 10), sprejeto 18.6.1996, ko zavrača utemeljitev prvostopenjskega sodišča, naj bi prodajne pogodbe ne bilo mogoče izpodbijati s posebno tožbo, ker je bila prodajna cena določena v sodnem postopku. Stališče, da navedeno načelno pravno mnenje velja tudi, kadar je predmet prodaje v stečajnem postopku dolžnik kot pravna oseba, je sprejelo že tudi to sodišče v sklepu v zadevi III Ips 77/96.

Treba je sicer pritrditi revidentovemu stališču, da prva toženka ni prenehala obstajati. Stečajni dolžnik tudi po prodaji še naprej obstaja in je, formalno gledano, lahko tožen kot enotni sospornik skupaj s kupcem (takšno stališče je to sodišče sprejelo in utemeljilo v že omenjeni zadevi III Ips 77/96). Glede tega vprašanja ni mogoče pritrditi utemeljitvi drugostopenjskega sodišča, da je zmotno revidentovo stališče, da stečajni dolžnik še vedno obstaja (prvi odstavek na 3. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa), razen, kolikor je ta del utemeljitve mogoče razumeti kot stališče, da toženka kot pravna oseba v stečaju ne obstaja več. Vendar pa dejstvo, ali prva toženka še obstaja ali ne, ni bistveno za pravilno odločitev v tej zadevi.

Drugostopenjsko sodišče namreč pravilno ugotavlja - in temu tudi revident ne oporeka - da je obstoj pravne koristi tudi pri uveljavljanju ničnosti ena od predpostavk za dopustnost ugotovitvene tožbe. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožeča stranka svoj pravni interes smiselno utemeljuje s svojim položajem kot stečajna upnica in z zatrjevano možnostjo rekonstrukcije določenih pravnih ravnanj v stečajnem postopku. V postopku na prvi in na drugi stopnji je bilo ugotovljeno - in revizijsko sodišče v to ugotovitev dejanske narave ne more posegati (tretji odstavek 370. člena ZPP) - da je stečajni postopek, ki se je po prodaji dolžnika kot pravne osebe skladno z določbo 4. odstavka 147. člena ZPPSL nadaljeval zoper stečajno maso, zaključen. Pravilno je tudi stališče drugostopenjskega sodišča, da se zaključek stečaja nad stečajno maso ne vpisuje v sodni register:

takšnega vpisa ne predvideva niti 171. člen ZPPSL, ki ureja vprašanje vpisov v sodni register v zvezi s stečajnim postopkom, niti ni predviden v Zakonu o sodnem registru (Uradni list RS, št. 13/94 - ZSReg). Ta v 3. členu našteva subjekte vpisa, med njimi pa ni stečajne mase - da ta tudi v primeru prodaje stečajnega dolžnika kot pravne osebe ne pridobi pravne subjektivitete, je to sodišče ravno tako utemeljilo v že omenjeni odločbi III Ips 77/96.

Kot odločilen argument za stališče, da revident kot stečajni upnik ne bi imel (več) pravne koristi od morebitne ugotovitve, da je pogodba o prodaji stečajnega dolžnika nična, se tako izkaže ravno dejstvo, da je stečajni postopek končan. Drugostopenjsko sodišče pravilno opozarja na to, da tudi v primeru morebitne ugotovitve ničnosti pogodbe ne bi bilo mogoče "rekonstruirati" določenih pravnih dejanj v že končanem stečajnem postopku. Pri tem pravilno opozarja na dejstvo, da v stečajnem postopku ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje niti predlagati obnove postopka in ne vložiti revizije (tretji odstavek 11. člena ZPPSL). Pravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da bi na podlagi morebiti uspešnega izpodbijanja prodajne pogodbe revident kot stečajni upnik le v stečajnem postopku lahko prišel do morebitnega večjega poplačila svoje terjatve zoper stečajnega dolžnika oziroma stečajno maso.

Ker ne obstaja nobena pravna pot za ponovno "odprtje" pravnomočno končanega stečajnega postopka, revident od morebitne ugotovitve ničnosti pogodbe ne more imeti pravne koristi. Kršitev postopka, ki jih zatrjuje revident, in tudi napačne uporabe materialnega prava torej ni, zato je sodišče revizijo zavrnilo (378. člen v zvezi s 383. členom ZPP).