VSRS Sodba III Ips 39/97

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

V stečajnem postopku zoper toženo stranko je tožeča stranka prijavila (med drugim tudi) terjatev v znesku 2.282.107,70 SIT. Ker jo je stečajni upravitelj prerekal, je vložila tožbo na ugotovitev njenega obstoja. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo oziroma tudi sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki. Ta je v odgovoru nanjo predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka, ki je po 112. členu Stanovanjskega zakona (Ur. list RS štev. 18/91-I...23/96; v nadaljevanju: SZ) postala lastnica bivših družbenih stanovanj, je te po 117. členu SZ prodala bivšim imetnikom stanovanjske pravice. Nekateri od teh so si izbrali obročno odplačevanje kupnine (2. al. 3. odst. 117. člena SZ). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se sporna terjatev nanaša na obroke kupnine, zapadle v plačilo po začetku stečajnega postopka.

Po 1. odst. 130. člena SZ mora (je morala) tožena stranka del kupnine, pridobljene na podlagi SZ, odvajati v Stanovanjski sklad Republike Slovenije tako, kot to določa Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu. Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu (Ur. list RS štev. 7/93 in 48/94; v nadaljevanju: ZSOS) pa v 1. odst. 10. člena določa, da pripada 20% celotne kupnine od stanovanj, prodanih po SZ, stanovanjskemu skladu. Ta del kupnine je morala tožena stranka po 1. odst. 12. člena ZSOS vplačati tožeči stranki do 10. dne v tekočem mesecu za prilive sredstev v prejšnjem mesecu, oziroma od 20.8.1994 dalje (po uveljavitvi novele zakona) do 10. dne v tekočem mesecu v višini pogodbenih obveznosti, zapadlih v preteklem mesecu (tudi če priliva ni bilo).

Obveznost plačevanja obrokov kupnine za stanovanja je obveznost kupcev. Njihov položaj se zaradi prodajalčevega stečaja ne sme poslabšati, ne more se pa tudi izboljšati. To pomeni, da bodo morali kupci stanovanj plačevati obroke kupnine še tudi potem, ko bo prodajalec zaradi stečaja prenehal obstojati enako, kot če do tega ne bi prišlo.

Zakon (10. člen ZSOS) je določil, kdo je upravičen do kupnine (njenega posameznega obroka) in do kakšnega deleža. Kupci so dolžniki, zakonski upravičenci do kupnine pa upniki. Terjatve za nezapadle obroke kupnine imajo zato vsi upravičenci do kupnine proti kupcem, vsak v tistem odstotku, ki ga določa zakon. To pomeni, da ima terjatev do 20% deleža nezapadlih obrokov kupnine proti kupcem stanovanj tožeča stranka in ne prodajalec stanovanj. Iz tega razloga zato tožeča stranka, kot je obrazložilo že pritožbeno sodišče, te terjatve ob nastanku pravnih posledic začetka stečajnega postopka ni imela do tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče materialnopravno pravilno zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

Glede na odločitev, kakršno je sprejelo sodišče, se zastavi vprašanje, kako je treba razlagati zlasti 1. odst. 12. člena ZSOS, pa tudi 130. člen SZ.

Pravico iz 117. člena SZ do odkupa stanovanj je izkoristilo veliko število bivših imetnikov stanovanjske pravice. V korist upravičencev do kupnine in kupcev je ureditev, da se zapadli obroki kupnine zbirajo pri prodajalcih, ki jim tudi pripada večji - 70% del kupnine. Ti imajo pregled nad kupci stanovanj in zaradi tega veliko lažji položaj v primeru potrebe izterjevanja zapadlih toda neplačanih obrokov, kot bi ga imela oba sklada. V korist kupcev pa je zato, da jim ni treba vplačevati zapadlih obrokov trem upravičencem. Zakon je zato upravičil prodajalce, da sprejemajo tudi tiste dele kupnine, ki po zakonu pripadajo Slovenskemu odškodninskemu skladu oziroma Stanovanjskemu skladu Republike Slovenije ter tudi, da jih v primeru potrebe izterjujejo, istočasno pa jim je naložil (zlasti z noveliranim 1. odst. 12. člena ZSOS) tudi dolžnost, da ustrezen del zapadlih obrokov redno plačujejo obema skladoma, s čimer jih prisiljuje tudi k rednemu izterjevanju neplačanih zapadlih obrokov kupnine.

Po 1. odst. 12. člena ZSOS, upoštevajoč njegovo zgoraj navedeno razlago, nastane tožeči stranki terjatev na 20% deležu neplačanih obrokov kupnine za prodana stanovanja proti prodajalcu šele z dnem, ki ga določa omenjeno zakonsko določilo, in ne prej. Samo tako nastale terjatve, ki do začetka stečajnega postopka niso poravnane, so lahko predmet prijave v stečajnem postopku proti prodajalcu.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da je treba za poravnavo 20% deleža obrokov, zapadlih po nastanku pravnih posledic začetka stečajnega postopka, uporabiti 2. odst. 160. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS štev. 67/93). Gre namreč za terjatev, ki je nastala med stečajem. Po zaključku stečaja, ko prodajalca ni več, pa bo kupec ustrezne deleže zapadlih obrokov kupnine načeloma poravnaval neposredno upravičencem.

Uveljavljani revizijski razlog, glede na zgoraj navedeno, ni podan. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobenega od tistih revizijskih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Pri tem je iz razlogov 1. odst. 155. člena ZPP odločilo, da trpi tožena stranka sama svoje stroške revizijskega postopka.