VSRS Sklep III Ips 46/96

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po revizijskem pregledu tožeče stranke, opravljenem na podlagi 48. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev. 55/92...1/96; v nadaljevanju: ZLPP), je tožena stranka izdala (v tem postopku izpodbijano) odločbo. Z njo je naložila tožeči stranki izvedbo raznih ukrepov za odpravo oškodovanja družbenega premoženja (2. odst. 48.b člena ZLPP). Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s tožbo (5. odst. 48. b člena ZLPP).

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Menilo je, da je tožena stranka sicer lahko izvedla pri tožeči stranki postopek revizije, ne bi pa smela izdati odločbe po 2. odst. 48.b člena ZLPP. To pa zato, ker so lastniki celotnega trajnega kapitala tožeče stranke znani, zaradi česar ta ni subjekt lastninskega preoblikovanja. To tudi ne more postati, ker se družbeni kapital tudi kot posledica postopka revizije ne bo pojavil. Ugotovitve iz opravljenega revizijskega pregleda pri tožeči stranki je mogoče upoštevati samo pri ugotavljanju višine družbenega kapitala delničarjev tožeče stranke, ki se lastninsko preoblikujejo po določbah ZLPP.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih svoje sodbe pritrjuje stališčem sodišča prve stopnje. Meni, da označuje ZLPP v členih 48.b in 48.c z izrazom "podjetje" samo tista podjetja, ki se lastninsko preoblikujejo. Za njihovo lastninsko preoblikovanje so pomembna samo knjiženja pri njih, ne vplivajo pa nanj knjiženja v podjetjih, v katera so vlagala. Zato ni pomembno, če se njihovi knjigovodski podatki medsebojno ne ujemajo.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka s pravočasno vloženo revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, oziroma sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po 1. odst. 48. člena ZLPP opravi revizijski organ revizijo iz 48. člena ZLPP tako pri podjetjih, ki se lastninsko preoblikujejo (v nadaljevanju: obvladujoče podjetje), kot tudi pri podjetjih, ki so od njih odvisna ali z njimi povezana (v nadaljevanju: odvisno podjetje). Če ugotovi, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine, ravna, upoštevajoč način oškodovanja, ali po 48.b in 48.c členu ZLPP, ali pa obvesti družbenega pravobranilca zaradi morebitne vložitve tožbe (1. in 2. odst. 50. člena ZLPP). Pri ravnanju revizijskega organa ZLPP ne razlikuje, ali je bilo oškodovanje družbene lastnine ugotovljeno pri obvladujočem podjetju ali pri odvisnem podjetju. Zato razlaga, da se izraz "podjetje" v 48.b in 48.c členu ZLPP nanaša samo na obvladujoče podjetje, ni pravilna. Ne smejo motiti določbe ZLPP, na katere opozarja pritožbeno sodišče. ZLPP določa upravičenja revizijskega organa na splošno - tako za postopek revizije pri obvladujočem podjetju kot tudi za postopek revizije pri odvisnem podjetju. Posameznih ukrepov pri odvisnih podjetjih (ki se lastninsko ne preoblikujejo) res ni mogoče uporabiti. To pa ne pomeni, da jim revizijski organ ne more v okviru z zakonom dane pristojnosti naložiti izvedbe nobenih ukrepov, tudi tistih ne, ki jih je mogoče izvršiti. Stališča, da je z izrazom "podjetje" v 48.b in 48.c členu ZLPP mišljeno samo obvladujoče podjetje, tudi na 4. odst. 48.b člena ZLPP ni mogoče temeljiti. Ena razlaga omenjene zakonske določbe je lahko, da odvisno podjetje ne more odpisati takšne terjatve pred vpisom v sodni register lastninskega preoblikovanja obvladujočega podjetja. Možne pa so tudi drugačne.

Sodišči prve in druge stopnje tudi nimata prav, da za izvedbo lastninskega preoblikovanja ni potrebna vsklajenost knjiženj pri odvisnem in obvladujočem podjetju. Naložbe v odvisna podjetja se v bilanci stanja obvladujočega podjetja, ki je podlaga za izvedbo lastninskega preoblikovanje, izkazujejo kot posledica knjiženj pri odvisnih podjetij. Zato morajo tudi odvisna podjetja knjigovodsko izvesti ukrepe, izrečene zaradi odprave oškodovanja družbene lastnine. To izhaja zlasti iz uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (Ur. list RS štev. 24/93...5/95; v nadaljevanju: uredba).

Družbeni kapital, ki je podlaga za lastninsko preoblikovanje podjetij, se ugotovi z otvoritveno bilanco po metodologiji, ki jo je predpisala Vlada Republike Slovenije (1. odst. 4. člena ZLPP) z uredbo, navedeno v prejšnjem odstavku. Za izdelavo otvoritvene bilance stanja je (bilo) treba uporabiti določbe zakona o računovodstvu (Ur. list SFRJ štev. 12/89...61/90) z obveznostjo popravkov in ovrednotenj posameznih postavk, kot jih določa uredba (3. člen uredbe). Ta v 3. odst. 1.d točke 28. člena izrecno predpisuje, da je treba v primeru, če delež obvladujočega podjetja v odvisnem podjetju presega 20 odstotni lastniški delež po zaključnem računu za leto 1992, v skladu s to metodologijo ovrednotiti tudi odvisna podjetja. Očitno je, da je tožena stranka z odločbo, ki jo tožeča stranka izpodbija v tem sporu, zasledovala ravno ta cilj. Zato je načeloma lahko ukrepala tako, kot je.

Iz zgoraj povedanega sledi, da je že zaradi zmotne uporabe materialnega prava treba reviziji ugoditi, in sicer z razveljavitvijo sodb sodišč druge in prve stopnje (2. odst. 395. člena ZPP). To pa zato, ker omenjeni sodišči, zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka vsebinsko nista obravnavali. Glede na takšno odločitev, za odločitev na revizijski stopnji ni več pomembno ugotavljanje, ali je tekom postopka prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, ki so zatrjevane v reviziji. Zato revizijsko sodišče ni preizkušalo izpodbijane sodbe z vidika morebitnega obstoja omenjenih revizijskih razlogov.

Tožena stranka temelji vse izrečene ukrepe na oškodovanjih družbenega premoženja iz 48.a člena ZLPP. V nadaljnjem postopku bo zato sodišče preizkusilo, ali gre res za takšna oškodovanja. Pri tem bo upoštevalo, da je revizijsko poročilo javna listina, zaradi česar se domneva, da so v njej ugotovljena dejstva (vendar samo dejstva) resnična. Lahko pa tožeča stranka dokazuje neresničnost v revizijskem poročilu ugotovljenih dejstev (1. in 3. odst. 230. člena ZPP). Dejstva, ki bi tudi lahko pripomogla k odločitvi v korist tožene stranke, katerih obstoj pa ni ugotovljen v revizijskem poročilu, pa mora zatrjevati in dokazovati tožena stranka.

Sodišče bo preizkusilo utemeljenost vsakega izrečenega ukrepa posebej. Upoštevalo bo, ali se dejanski stan, na podlagi katerega je tožena stranka izrekla posamezen ukrep, sklada z zakonskim dejanskim stanjem v 48.a členu ZLPP, na katerega se sklicuje tožena stranka. Če bo n. pr. ugotovilo, da pri delitvi dobička ni bilo upoštevano pravilno razmerje posameznih oblik lastnine v celotnem kapitalu tožeče stranke, ne bo pa dokazano, da zaradi tega ni prišlo do oškodovanja družbene lastnine, bo treba šteti kot pravilen odgovarjajoči ukrep, izrečen z izpodbijano odločbo. Knjižnega neizkazovanja posameznih naložb v pravilnih zneskih pa najbrže ne bo mogoče opredeliti kot odpis po 7. točki 48.a člena ZLPP, ki bi upravičeval toženo stranko, da ukrepa tako, kot je. Šele ko bo sodišče vsakega od izrečenih ukrepov preizkusilo na primeroma obrazloženi način, bo lahko materialnopravno pravilno odločilo.