VSRS Sklep III Ips 51/2007

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 61.727.556,00 SIT s pripadki, kolikor je znašal plačani komunalni prispevek za priključitev na plinsko in elektroenergetsko omrežje.

2Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Relevantno dejansko stanje 3. Z odločbo tožene stranke z dne 01.06.1999 je bilo tožeči stranki naloženo plačilo komunalnega prispevka za sorazmerni del stroškov opremljanja stavbnega zemljišča na parcelah v občini V., na katerih je tožeča stranka kot investitor začela z gradnjo stanovanjskega naselja. Tožeča stranka je komunalni prispevek poravnala, tožena stranka pa priključka na javno elektroenergetsko in plinsko omrežje v času, ki ga je pričakovala tožeča stranka, ni zagotovila.

4Po navedbah tožeče stranke naj bi sama zagotovila priključka na javno elektroenergetsko in plinsko omrežje.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija 5. Tožeča stranka uveljavlja razloge po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami – ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6Po mnenju tožeče stranke je dolžnost tožene stranke zagotoviti investitorju ustrezno komunalno opremljenost zemljišča, kar je tudi podlaga za obračun komunalnega prispevka. Ker pa tožena stranka ob izdaji odločbe o odmeri komunalnega prispevka niti kasneje ni zagotovila priklopa na plinsko in elektroenergetsko omrežje, je bila tožeča stranka prisiljena sama napeljati visoko napetostni električni kabel za priklop na elektroenergetsko omrežje in zgraditi začasno kontejnersko plinsko postajo. Tožena stranka naj bi bila tako neupravičeno obogatena za znesek v višini komunalnega prispevka za ta dva priključka, tožeči stranki pa naj bi nastala škoda najmanj v enaki višini.

7Tožeča stranka uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje, ker ni bil izveden dokaz z zaslišanjem strank.

8Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Razlogi za ugoditev reviziji 9. Ni dvoma, da stranka upravnega postopka ni upravičena do vrnitve tistega, kar je plačala na podlagi dokončne in pravnomočne upravne odločbe. Tudi tožeča stranka zato ne more zahtevati vrnitve tistega, kar je plačala na podlagi odločbe tožene stranke o odmeri komunalnega prispevka. Vendar pa tožeča stranka to zahteva le navidezno. Dejansko zahteva povrnitev tistega, kar je po njenih trditvah opravila namesto tožeče stranke, čeprav se zaradi denarnega zahtevka zdi, kakor da zahteva (delno) vrnitev tistega, kar je sama plačala tožeči stranki na podlagi upravnega akta.

10Komunalno opremljenost stavbnih zemljišč je skladno s tretjim odstavkom 39. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 44/97 s spremembami – ZSZ) dolžna zagotoviti občina. Med drugim morajo biti zagotovljeni priključki na javno elektroenergetsko omrežje (prvi odstavek 40. člena ZSZ); tožena stranka pa je v svojem Odloku o zazidalnem načrtu za območje urejanja ŠS 14/1 (Ur. l. RS, št. 61/1998) predvidela tudi priključek na plinsko omrežje (prvi odstavek 14. člena Odloka v zvezi z drugim odstavkom 40. člena ZSZ). Tožeča stranka zatrjuje, da tožena stranka te svoje zakonske obveznosti (zaenkrat) ni izpolnila in je bila zato prisiljena sama zgraditi oziroma vlagati v javno infrastrukturo, torej opraviti tisto, kar je bila sicer dolžnost tožene stranke.

11Če je tožeča stranka sama zgradila priključka na javno elektroenergetsko in plinsko omrežje zgolj zaradi zamude tožene stranke (zaradi svoje neučakanosti) in proti njeni volji, potem ni videti podlage za uveljavljani tožbeni zahtevek. Vendar pa je tožeča stranka že v tožbi (med drugim) zatrjevala, da je „po izdaji odločbe izvedela, da ji tožena stranka ne bo zagotovila niti priklopa na primarno elektro omrežje in niti priklopa na plinsko omrežje“ in tudi, da je tožena stranka (oziroma njen župan) že pred 01.06.1999 vedela, da niti elektrike in niti plina ne bo zagotovila in v zvezi s tem, da „je tožena stranka tožečo stranko zavestno zavajala.“ Te trditve, ki so bile v nadaljnjih vlogah tožeče stranke še konkretizirane (pa tudi prerekane od tožeče stranke), pa bi lahko utemeljevale tožbeni predlog.

12Kot pravna podlaga za zatrjevano dejansko stanje se ponuja določba 218. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 29/78 s spremembami – ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), po kateri ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico (od njega) zahtevati povračilo.

13Kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, komunalni prispevek sicer ni enak konkretnim dejanskim stroškom ureditve infrastrukture na posameznem zemljišču, vendar pa se dejanskim stroškom kar najbolj približuje (stran 3 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Takšno sklepanje potrjuje tudi določba prvega odstavka 42. člena ZSZ, ki pravi, da je komunalni prispevek plačilo sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča in pripada občini. Tako je lahko višina komunalnega prispevka za priključitev na plinsko in elektroenergetsko omrežje merilo za oceno stroškov, ki jih je imela tožeča stranka z ureditvijo navedenih priključkov in hkrati predstavlja znesek, za katerega naj bi bila tožena stranka obogatena.

14Ni se mogoče strinjati s sklepanjem pritožbenega sodišča, da v trditvah tožeče stranke ni dveh elementov odškodninske odgovornosti: škode in vzročne zveze. Zatrjevana škoda so stroški, ki so tožeči stranki nastali, ker naj bi bila prisiljena, da sama zagotovi priključka na javno elektroenergetsko in plinsko omrežje, vzrok pa naj bi bila opustitev tožene stranke (ker ni izpolnila svoje zakonske obveznosti) oziroma njeno zavajanje tožeče stranke, ki naj bi se lotila projekta izgradnje stanovanjskega naselja zaradi obljub glede komunalne opremljenosti zemljišča.

15Sodišči prve in druge stopnje se nista opredelili do zgoraj navedene materialno pravne podlage oziroma sta izhajali iz zmotne predstave o zatrjevanih elementih odškodninske odgovornosti. Zato je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je tako ugodilo reviziji tožeče stranke, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo potrebno predvsem ugotoviti vsebino in časovne okvire obveznosti tožene stranke in presoditi ali je bila tožeča stranka res prisiljena opraviti zatrjevana dela namesto tožene. Ker je reviziji ugodeno, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do ostalih zatrjevanih kršitev procesnega in materialnega prava.

16Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.