VSRS Sklep VIII Ips 106/2007

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala odpravo odločbe tožene stranke z dne 11.5.2005 v 2. točki izreka, da ji je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska denarnega nadomestila do plačila ter ji povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila dokončna odločba tožene stranke z dne 11.5.2005, ki je predmet tega spora, vročena tožnici dne 15.6.2005. Tožbo za odpravo dela te odločbe je vložila na sodišče priporočeno po pošti dne 25.7.2005, to je po poteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka. Zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 274. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tožbo kot prepozno zavrglo. S sklepom o popravi z dne 2.11.2005 je popravilo pomoto v nazivu tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Zaključilo je, da je rok za vložitev tožbe po prvem odstavku 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) materialni prekluzivni rok, na katerega ne vplivajo sodne počitnice.

Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da v konkretnem primeru ne gre za materialni prekluzivni rok, temveč za procesni rok. Zahtevala je odpravo dokončnega upravnega akta tožene stranke in ni uveljavljala neke pravice materialnega prava, ki bi s potekom roka prenehala. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 81. člena ZDSS-1, po katerem sodišče hkrati z odpravo izpodbijanega upravnega akta tudi meritorno odloči o pravici - terjatvi iz naslova zakonskih zamudnih obresti, za katero veljajo zastaralni in ne prekluzivni roki. Nepravilno je sklicevanje na sodno varstvo pravic iz delovnega razmerja.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam, izdanim na drugi stopnji oziroma sklepom sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. in prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče izpodbijano odločbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člena ZPP).

Teorija in sodna praksa delita roke na materialne in procesne. Materialni roki so določeni predvsem v materialnem pravu, čeprav so lahko določeni tudi v procesnem zakonu. Ti roki se delijo na prekluzivne in zastaralne (primerjaj 335. in 345. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Pri prekluzivnih rokih pravica preneha po samem zakonu, pri zastaralnih rokih pa pravica s potekom časa ne preneha, čeprav zavezanec lahko ugovarja zastaranje. Procesni roki so tisti, ki so določeni za procesna dejanja strank.

Ta delitev je pomembna, saj pri materialnih rokih na primer ne pride v poštev podaljšanje roka in vrnitev v prejšnje stanje, na te roke pa tudi ne vplivajo mirovanje ali prekinitev postopka in nastop sodnih počitnic. To izhaja iz 83. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.), ki v tretjem odstavku izrecno določa, da v času sodnih počitnic ne tečejo le procesni roki (razen izjem, ki so določene za nujne zadeve).

Rok za vložitev tožbe zaradi uveljavljanja pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti je bil prvotno določen v tretjem odstavku 45. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in nadalj.), po katerem je imel zavarovanec oziroma druga brezposelna oseba, ki ni bila zadovoljna z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravico do vložitve tožbe pri sodišču, pristojnem za socialne spore v roku 8 dni po prejemu odločbe. Ta zakonska določba je po 92. členu ZDSS-1 prenehala veljati z uveljavitvijo ZDSS-1, to je s 1.1.2005. Od takrat dalje je rok za vložitev tožbe določen le v prvem odstavku 72. člena tega zakona in znaša 30 dni od vročitve dokončnega upravnega akta. Takšen je tudi pravni pouk v izpodbijani dokončni odločbi tožene stranke z dne 11.5.2005. Ta rok predstavlja materialni prekluzivni rok, ki ga sodne počitnice na podaljšajo. Enako je v primeru roka za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja odločilo revizijsko sodišče v sklepu, opr. št. VIII Ips 180/2006 z dne 25.10.2007.

Neutemeljene so revizijske navedbe, da je v tej zadevi potrebno upoštevati zastaralni in ne prekluzivni rok, saj je bilo o tožničini pravici do priznanja zamudnih obresti od kasneje priznanih zneskov denarnega nadomestila med brezposelnostjo odločeno po vsebini prav z izpodbijano odločbo.

Tožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 81. člena ZDSS-1 (ki določa - "če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi"), saj iz te določbe ne izhaja, da sodišče po vložitvi tožbe ne opravi njenega predhodnega preizkusa. Ob tem preizkusu ugotavlja tudi, ali je bila tožba zoper izpodbijani (dokončni) upravni akt vložena v zakonsko predvidenem roku. Prepozno tožbo zavrže v skladu s prvim odstavkom 274. členom ZPP in v povezavi s 19. členom ZDSS-1. Navedena določba ZDSS-1 skratka ne izključuje (razveljavlja) določb ZPP o predhodnem preizkusu pravočasnosti tožbe.

Revizijsko sodišče je v skladu s 378. členom ZPP in v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.