VSL Sklep I Cpg 1292/2016

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 3. alineji III. točke izreka v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek iz naslova izgubljenega dobička v višini 8.764,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2012 dalje do plačila, ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroški pritožbenega in revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi umika predloga ustavilo postopek za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe je ustavilo postopek za znesek 13.458,68 EUR (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 66.241,45 EUR in sicer iz naslova dejanske škode 42.344,49 EUR z zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2002 dalje, iz naslova uničenja pokvarjenega blaga 8.285,08 EUR z zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2007 do plačila in iz naslova izgubljenega dobička 15.611,88 EUR z zakonskimi obrestmi od 11. 7. 2002 dalje (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 100.342,64 EUR z zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je še, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške (V. točka izreka).

2Zoper II., IV. in V. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Zoper III. in V. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene 216razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožbeno sodišče je v navedeni zadevi že odločalo in sicer z odločbo I Cpg 1458/2012 z dne 15. 1. 2014, s katero je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od glavnice 42.344,49 EUR in tožbeni zahtevek, ki se nanaša na odškodnino iz naslova izgubljenega dobička za znesek 8.764,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2012 dalje (I. točka izreka). V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu III. točke in v V. točki izreka izpodbijano sodbo potrdilo (II. točka izreka). Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v II., IV. in V. točki izreka potrdilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 272,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

7Po uspešno vloženi reviziji tožeče stranke (ki je bila dopuščena glede vprašanja, ali je materialno pravo uporabljeno v nasprotju s tretjim odstavkom 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ) glede vprašanja, ali je izgubljeni dobiček mogoče uveljavljati le v primeru, ko med strankama obstaja izrecno urejeno trajno pogodbeno razmerje) je bila sodba sodišča druge stopnje I Cpg 1458/2012 z dne 15. 1. 2014s sklepom Vrhovnega sodišča RS III Ips 31/2015 z dne 25. 10. 2016 razveljavljena v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine zaradi izgubljenega dobička v višini 8.764,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. alineja I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), in je bila zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču druge stopnje v novo sojenje.

8Pritožbi sta v tem delu utemeljeni.

9V novem sojenju je torej sporen le še del zahtevka, ki se nanaša na višino¹ izgubljenega dobička zaradi nemožnosti realizacije letnega plana prodaje za leto 2002 oziroma tožbeni zahtevek v višini 8.764,43 EUR. V novem sojenju je moralo pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi tretjega odstavka 168. člena OZ odgovoriti še na preostale pritožbene navedbe (v zvezi z višino tega dela zahtevka) in sicer:

- tožene stranke, ki se nanašajo na zahtevek iz naslova izgubljenega dobička zaradi nerealiziranega letnega plana (glede uporabe prostega preudarka iz 216. člena ZPP in prevalitve zbiranja dokaznega gradiva s tožeče stranke na izvedenca);

- tožeče stranke o uporabi napačne metode za izračun izgubljenega dobička in sicer glede načina in vrste stroškov, ki se odštevajo od dobička.

Glede pritožbe tožeče stranke

10Tožeča stranka je v še spornem delu pritožbe izpodbijala pravilnost mnenja izvedenca ekonomske stroke, ker le-to naj ne bi bilo izdelano v skladu s pravili stroke (Slovenskimi računovodskimi standardi - SRS), Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD) in Zakonom o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO). Izvedenec naj bi uporabil napačno metodo za izračun izgubljenega dobička in sicer glede načina in vrste stroškov, ki se odštevajo od dobička. Sodišču prve stopnje je očitala, da je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, do njenih ugovorov pa se sploh ni opredelilo oziroma jih je pavšalno zavrnilo s trditvijo, da je mnenje pravilno.

11Trditve tožeče stranke, da je izvedenec davek od dobička zmotno izračunal neposredno od bruto dobička (do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo), so utemeljene. Za zavezanca za davek od dobička, odškodnina za izgubljeni dobiček predstavlja (v njihovem izkazu) izredni prihodek, ki povečuje osnovo za obračun davka od dobička, zato se tega davka pri ugotavljanju izgubljenega dobička ne sme upoštevati kot odhodek (N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 952, 953). Glede na to je izvedenec in nato sodišče prve stopnje materialno pravno nepravilno pri ugotavljanju višine izgubljenega dobička kot odhodek upoštevalo 25 % davek od dobička (in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje).

12Glede stroškov distribucije in skladiščenja je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji trdila, da bi moral izvedenec te stroške odšteti od ugotovljenega bruto dobička in ne od prihodkov, kar bi vplivalo na višino izgubljenega dobička. Prav tako je podala trditve o napačnem načinu odbitka skupnih stroškov. Pritožba je utemeljeno sodišču prve stopnje očitala, da se do teh očitkov ni opredelilo, zaradi česar je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da so SRS pravila o strokovnem ravnanju na področju računovodenja, so torej pravila stroke, ki zakonsko določena temeljna pravila in zahteve računovodenja podrobneje razčlenjujejo, pojasnjujejo in določajo način njihove uporabe. Navedena pravila se torej uporablja pri računovodenju, izgubljeni dobiček pa ni računovodska, temveč poslovnofinančna kategorija (Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem, prav tam, str. 948).

13Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, in ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v še spornem delu razveljaviti ter zadevo v tem obsegu (kot to izhaja iz izreka tega sklepa) vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in prvi odstavek 355. člena ZPP).

14V novem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje v okviru odločanja o višini tožbenega zahtevka iz naslova izgubljenega dobička zaradi nerealiziranega letnega prodajnega plana opredeliti do očitkov tožeče stranke glede načina upoštevanja stroškov distribucije in skladiščenja ter načina odbitka skupnih stroškov, ki jih je podala v XXIX. točki pripravljalne vloge z dne 9. 1. 2012 in v XXXVI. točki pripravljalne vloge z dne 7. 7. 2002. Pri tem bo moralo upoštevati, da se davka od dobička pri ugotavljanju višine izgubljenega dobička ne sme upoštevati kot odhodek.

Glede pritožbe tožene stranke

15Za sklepčnost zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička zaradi nerealiziranega letnega plana prodaje, bi morala tožeča stranka trditi in dokazati, kolikšen je bil obseg njenega poslovanja s toženo stranko v preteklem daljšem obdobju, in da sta obe stranki pričakovali, da bi se poslovanje nadaljevalo vsaj do konca leta 2002. Slednje ni več sporno, saj je Vrhovno sodišče RS s sklepom III Ips 31/2015 z dne 25. 10. 2016, izdanim v konkretni zadevi odločilo, da je temelj za prisojo izgubljenega dobička zaradi nezmožnosti realizacije letnega plana prodaje podan, da je torej tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala, da bi stranki nadaljevali poslovanje tudi do konca leta 2002.

16V ponovljenem postopku je zato moralo pritožbeno sodišče odločati le še o tistih pritožbenih navedbah tožene stranke, ki se nanašajo na višino izgubljenega dobička zaradi nerealiziranega letnega plana prodaje in sicer glede očitka o zmotni uporabi prostega preudarka ter prevalitvi zbiranja dokaznega gradiva s tožeče stranke na izvedenca. Tožena stranka je trdila, da v konkretnem primeru pogoji za uporabo prostega preudarka niso bili izpolnjeni, saj se lahko prosti preudarek uporabi samo, če se višina zneska izgubljenega dobička ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti le z nesorazmernimi težavami. Zato je sodišču prve stopnje očitala, da je z uporabo prostega preudarka nadomestilo dolžnost tožeče stranke do zbiranja procesnega gradiva.

17Glede višine izgubljenega dobička zaradi nerealiziranega letnega prodajnega plana je tožeča stranka trdila, da zaradi škodnega dogodka ni prejela pričakovane marže v znesku 59.478,12 EUR, kar predstavlja 58 % maržo od nerealizirane, a planirane prodaje. Trdila je, da je bilo do avgusta 2002 realiziranega le 64 % letnega plana prodaje. Razlika med planirano in realizirano prodajo naj bi bila 17.500.000,00 SIT, kar upoštevaje 58 % maržo znese 42.355,85 EUR. Prav tako je trdila, da je realno pričakovala zaslužek v višini 59.478,12 EUR, upoštevaje odhodke, ki jih ni imela (stroški skladiščenja, distribucije, obdelave listin, dela, energije, ipd), pa je navedeni znesek znižala za 30 %, na 41.634,68 EUR. V dokaz obsega poslovanja med strankama v preteklem obdobju, je tožeča stranka predložila račune tožene stranke (A2), plan prodaje za leto 2002 (A83) in mesečno primerjalno analizo med planirano in realizirano prodajo (A82).

18Navedena trditvena podlaga (s predloženimi dokazi) po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za sklepčnost zahtevka za plačilo izgubljenega dobička zaradi nerealizacije letnega plana prodaje in ugotavljanje njegove višine. Tožeča stranka je namreč podala tako trditve o pričakovanih prihodkih, kot tudi o odhodkih, ki bi s temi prihodki nastali, pa jih ni bilo. Utemeljeno je zato sodišče prve stopnje v dokaz višine zatrjevanega izgubljenega dobička zaradi nerealiziranega letnega prodajnega plana postavilo izvedenca ekonomske stroke. Le-ta je ob upoštevanju zatrjevane marže v višini 58 %, izgubljeni dobiček zaradi nerealiziranega letnega prodajnega plana ocenil na 25.681,24 EUR. Ob tem je ugotovil in opozoril, da marža v navedeni višini ne izhaja iz spisovnega gradiva. Ugotovil je namreč, da iz dokazne listine A82 izhaja povprečna marža v višini 15,87 %, iz trditev v tožbi, da je povprečna veletrgovska cena za sporne pločevinke hrane znašala 0,923 EUR/kos, in iz računov tožene stranke (A2), da je nabavna cena znašala 0,73731 EUR, upoštevaje 5 % popust 0,700445 EUR, pa marža v višini 0,222555 EUR oziroma 24,11 %.

19V pripombah na izvedensko mnenje je tožeča stranka navedla, da je sicer planirala maržo v višini 58 %, vendar ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali bi jo dejansko tudi dosegla. Zato je predlagala, da izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja izračuna izgubljeni dobiček na podlagi povprečne marže in sicer povprečja med planirano maržo v višini 58 % in 24,11 % (41,055 %), med 24,11 % in 15,87 % (19,99 %) ter povprečja obeh tako ugotovljenih marž (v nadaljevanju povprečna marža). V dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenec navedeno storil in na podlagi povprečne marže v višini 30,5225 % ocenil, da izgubljeni dobiček zaradi nerealiziranega letnega prodajnega plana znaša 8.746,43 EUR. Navedenemu je sodišče prve stopnje ob uporabi prostega preudarka sledilo in zahtevku v delu, ki se nanaša na izgubljeni dobiček zaradi nerealiziranega letnega prodajnega plana, v tej višini tudi ugodilo.

20Pritožbeni očitki tožene stranke, da je zato, ker tožeča stranka marže v višini 58 % ni dokazala, prišlo do prevalitve zbiranja dokaznega gradiva iz tožeče stranke na izvedenca, niso utemeljeni. Tožena stranka ima sicer prav, da je namen dokaznega postopka dokazovanje resničnosti zatrjevanih dejstev, ne pa nadomeščanje trditvene podlage tožeče stranke, vendar v konkretnem primeru temu ni bilo tako. Tožeča stranka je namreč podala trditve o preteklem poslovanju, odhodkih, planirani letni prodaji in pričakovani marži, v dokaz teh trditev pa je poleg listinskih dokazov predlagala tudi postavitev izvedenca ekonomske stroke. Podala je torej dovolj trditev in predložila oziroma predlagala dokaze za utemeljitev njenega zahtevka na plačilo izgubljenega dobička zaradi nerealiziranega letnega prodajnega plana. Stvar dokaznega postopka pa je, ali je izgubljeni dobiček dokazala oziroma v kakšni višini ga je dokazala.

21Prav pa ima pritožnica, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo prosti preudarek, vendar zgolj zato, ker tožeča stranka marže v višini 58 % ni dokazala. Prosti preudarek se namreč lahko uporabi le, če se višina izgubljenega dobička ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti le z nesorazmernimi težavami (prvi odstavek 216. člena ZPP). Ker je v konkretnem primeru tožeča stranka trdila in predložila dokaze, ki omogočajo s stopnjo verjetnosti ugotoviti maržo, ki jo je tožeča stranka upravičeno pričakovala pri prodaji spornih pločevink v zadnji štirih mesecih leta 2012 (nenazadnje jo je iz trditev in dokazov tožeče stranke ocenil tudi izvedenec), bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka presoditi, ali je oziroma kakšno maržo je dokazala in posledično v kakšni višini je dokazala izgubljeni dobiček zaradi nerealiziranega letnega prodajnega plana.

22Ker je sodišče prve stopnje procesno določbo o prostem preudarku uporabilo napačno, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe (prvi odstavek 339. lena ZPP), je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v še spornem delu (kot to izhaja iz izreka tega sklepa) razveljavilo tudi iz navedenega razloga in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

23Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju upoštevaje trditve tožeče in tožene stranke, listinske in druge izvedene dokaze presodi, kakšno maržo je tožena stranka utemeljeno pričakovala pri prodaji pasje in mačje hrane v zadnjih štirih mesecih leta 2012, ter nato na podlagi tega odloči o utemeljenosti višine zahtevka za plačilo izgubljenega dobička zaradi nerealizirane planirane letne prodaje (upoštevaje napotke razvidne iz odgovora na pritožbo tožene stranke).

24Odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ V tej fazi postopka ni več sporno, da je temelj za še sporni del zahtevka (povrnitev izgubljenega dobička zaradi nerealiziranega letnega plana prodaje) podan.