VSRS Sodba VIII Ips 173/2004

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavrovanje Slovenije št. V 9.875.829 z dne 11.2.1999 in na priznanje pravice do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine v Republiki Sloveniji. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna pravica do dodatka k pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. in 2. člena Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz Republik nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92 - ZZSV), to je stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil laično revizijo, s katero smiselno predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi nižjih sodišč. Čuti se zelo prizadetega, saj pravica do pokojnine ne more imeti podlage v stalnem prebivališču, ampak je pravica iz opravljenega dela.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/04 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Ker tožnik revizijskih razlogov iz 370. člena ZPP ne uveljavlja, je Vrhovno sodišče v okviru uradnega preizkusa v obravnavani zadevi preizkusilo le pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 370. člena ZPP). Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč da tožnik nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in, da mu je bila z odločbo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Hrvaški z dne 12.12.1992 priznana pravica do akontacije vojaške invalidske pokojnine, je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da tožnik ni upravičen do uveljavljenih pravic do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine oziroma njenemu dodatku. S tem, ko mu je bila priznana pravica do akontacije vojaške pokojnine kot vojaškemu zavarovancu z odločbo z dne 12.12.1992 iz Sklada pokojninskega in invalidskega zavarovanja delavcev Hrvatske, je tožnik uresničil svojo izbirno pravico, zato ni upravičen kasneje uveljavljati enake pravice (čeprav je ta lahko tudi bolj ugodna), v Republiki Sloveniji, v letu 1996. S sporazumom med Republiko Slovenijo ter Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah (Uradni list RS, št. MP 13/92) je urejen način uveljavljanja pravice do vojaške pokojnine državljanom držav podpisnic sporazuma, ter izplačevanja vojaških pokojnin. Po določbi 4. člena omenjenega sporazuma so pri uporabi pravnih predpisov ene države podpisnice, po katerih je pogoj za pridobitev dajatev državljanstvo te države ter stalno prebivališče v njej, oziroma stalno prebivališče, državljani druge države podpisnice, ki v prvi državi podpisnici stalno prebivajo, izenačeni z državljani prve države podpisnice. Iz navedene določbe torej jasno izhaja, da zavarovanec ne more izbrati pravnega reda, po katerem bi lahko uveljavil pravico do vojaške pokojnine, temveč mu le-ta pripada glede na njegovo stalno prebivališče.

Z 18. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1 - UZITUL) je Slovenija prevzela obveznost zagotavljati varstvo pravic uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Sloveniji v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve ustavnega zakona določali slovenski predpisi. Z odlokom je Slovenije na podlagi navedene določbe ustavnega zakona vojaškim upokojencem s stalnim prebivališčem v Sloveniji zagotovila socialno varnost v obdobju pred celovito rešitvijo vprašanj preprečevanja vojaških pokojnin, ki je del problematike pravnega nasledstva nekdanje SFRJ. Z odločbo št.

U-I-70/92 z dne 5.11.1992 je Ustavno sodišče odpravilo del določbe 1. člena odloka, ki je kot pogoj za uveljavljanje pravice do akontacije vojaške pokojnine za slovenske državljane postavljala stalno prebivališče v Sloveniji.

12oktobra 1992 je vlada izdala Uredbo o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah (Uradni list RS - MP, št. 13/92 - sporazum), s katerim sta se Slovenija in Hrvaška dogovorili, da bosta vsaka po svojih predpisih izplačevali vojaške pokojnine upravičencem, ki so pravico do teh pokojnin uveljavili po predpisih bivše SFRJ - Hrvaško slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem na njenem ozemlju, Slovenija pa hrvaškim državljanom s stalnim prebivališčem na njenem ozemlju. V 2. členu sporazuma je določeno, da se sporazum nanaša na predpise obeh držav o izplačevanju vojaških pokojnin po pravnih predpisih nekdanje SFRJ, o zdravstvenem zavarovanju vojaških upokojencev in o otroškem dodatku za otroke vojaških upokojencev, kakor tudi na vse pravne predpise, ki združujejo, spreminjajo ali dopolnjujejo navedene pravne predpise. V 4. členu sporazuma je določeno, da so pri uporabi pravnih predpisov ene države podpisnice iz 2. člena, po katerih je pogoj za pridobitev dajatev državljanstvo te države in stalno prebivališče v njej oziroma samo stalno prebivališče, državljani druge države podpisnice, ki stalno prebivajo v prvi državi podpisnici, izenačeni z državljani prve države podpisnice.

Z ratifikacijo sporazuma je Slovenija le potrdila svojo obveznost, da izplačuje akontacije vojaških pokojnin hrvaškim državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji v skladu z navedenim odlokom. Hkrati pa se je Hrvaška zavezala, da glede uveljavljanja pravic vojaških upokojencev slovenske državljane s stalnim prebivališčem na njenem ozemlju, obravnava enako kot svoje državljane. Slovenski državljani s stalnim prebivališčem na Hrvaškem imajo po uveljavitvi sporazuma pravico do vojaške pokojnine v skladu s hrvaškimi predpisi.

S sklenitvijo sporazuma je torej Slovenija zagotovila socialno varnost svojim državljanom s stalnim prebivališčem na Hrvaškem. Te osebe so upravičene do vojaške pokojnine po hrvaških predpisih.

Slovenija določbe 14. in 50. člena Ustave ne zavezujejo, da bi zagotavljala tem osebam iz svojega proračuna akontacijo vojaške pokojnine v isti višini, kot pripada slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji.

Zakon o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz Republik nekdanje SFRJ, v 1. in 2. členu določa, da imajo slovenski državljani, ki so uveljavili pravico do pokojnine v Republikah nekdanje SFRJ, pravico do dodatka do polne pokojnine v višini, ki jim je šla v septembru 1991, in sicer v menjalnem razmerju 1 : 1. Ta pravica je omejena samo na tiste slovenske državljane, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji.

Znesek osnove se usklajuje po splošnih predpisih o pokojninskem zavarovanju, torej glede na rast plač v državi. Sredstva za izplačevanje dodatka se zagotavljajo iz proračuna.

ZZSV torej zagotavlja socialno varnost slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki so uveljavili pravico iz pokojninskega zavarovanja v drugih republikah nakdanje SFRJ. Dodatek, ki gre upravičencem po tem zakonu, je pravica posebne vrste. Ne gre za pravico iz socialnega zavarovanja, ker so le-to dolžni zagotavljati le posamezni nosilci pokojninskega zavarovanja v republikah nekdanje SFRJ. Gre za pravico, ki je po svoji naravi še najbližja denarnim pravicam iz socialnega varstva (socialne pomoči), čeprav ni pogojena z dohodkovnim cenzusom. Socialnovarstvene pravice pa praviloma zagotavlja država in ne nosilci socialnih zavarovanj. Pri teh pravicah pogoj stalnega prebivališča v državi torej ni diskriminatoren, saj je stopnja socialne ogroženosti posameznikov odvisna zlasti od ekonomskih okoliščin, ki se razlikujejo od države do države.

Namen pravice do dodatka iz ZZZV je zagotoviti socialno varnost določeni kategoriji oseb, ki so socialno ogrožene prav zato, ker stalno prebivajo v Sloveniji, pokojnino pa prejemajo iz držav, republik nakdanje SFRJ. Zato z določitvijo pogoja stalnega prebivališča za pridobitev pravice do dodatka k pokojnini zakonodajalec ni uvedel diskriminacije, ki bi bila v nasprotju s 14. členom v zvezi s 50. členom Ustave.

Revizijsko sodišče je, ob ugotovitvi, da sta nižji sodišči ob upoštevanju pravno odločilnih dejstev materialno pravo pravilno uporabili, zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).