1. člen ZZSV

Čeprav je tožnica slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in prejema samostojno hrvaško starostno pokojnino od 18. 3. 2010 dalje, ji ni mogoče priznati dodatka k pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV). Tožnica je namreč od 18. 3. 2010 dalje tudi sočasno uživalka sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. To pa je za odločitev v tej zadevi edino relevantno, saj kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, izključuje možnost uporabe ZZSV.

Pravico do dodatka k pokojnini je mogoče priznati le tistim slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim pokojninska dajatev, priznana v kateri od republik bivše SFRJ ali novonastalih držav na območju bivše SFRJ, predstavlja edini pokojninski prejemek, pa je ta nižji od tistega, ki v Republiki Sloveniji še zagotavlja socialno varnost, ali če denarna dajatev v Republiki Sloveniji sploh ne bi bila izplačevana. Ker je tožnica, slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, sočasno uživalka slovenske in hrvaške samostojne starostne pokojnine, ji pravice do dodatka k hrvaški pokojnini ni mogoče priznati.

Izhajajoč iz namena ZZSV, kot izhaja iz njegove vsebine in razlag Ustavnega sodišča, je dodatek namenjen zagotavljanju socialne varnosti tistim upravičencem, ki jim je oziroma bi jim bila pokojnina, uveljavljena v kateri od republik nekdanje SFRJ, edini vir preživljanja.

Tožnik, ki je sorazmerni del invalidske pokojnine uveljavil v Republiki Srbiji in je državljan Slovenije s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ima pravico do dodatka k pokojnini po ZZSV, čeprav je pravico do pokojnine v Republiki Srbiji uveljavil na podlagi določb sporazuma o socialnem zavarovanju med SFRJ in ZR Nemčijo in ne po splošnih predpisih.

Ker ima tožnik na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško pravico do sorazmernega dela predčasne pokojnine po ZPIZ-1, ni upravičenec do dodatka k pokojnini iz 1. člena ZZSV, ki pripada državljanom Slovenije s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki so uveljavili pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, kljub temu da ima na Hrvaškem pravico do predčasne pokojnine. Zato tudi nima pravice do letnega dodatka iz 4. b člena ZZSV.

V primeru, če tožnik s pritožbo proti odločbi ZPIZ, s katero mu je bil priznan domnevno prenizek dodatek na podlagi ZZSV, ne bi uspel, škode ni (prav tako tudi ne vzročne zveze). Odškodnina tožniku ne pripada zgolj zaradi tega, ker njegova odvetnica, ki ima svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki, ni vložila pritožbe. Pri tem je poleg materialnopravne pravilnosti neizpodbijane odločbe ZPIZ pomembno tudi, da tožnik v podkrepitev verjetnosti svojega pritožbenega uspeha ne zatrjuje nič razen svojega (napačnega) izračuna. Dodatek k pokojnini na podlagi ZZSV se odmeri od osnove v višini pokojnine, ki bi se mu odmerila po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od najnižje pokojninske osnove, pri čemer se upošteva tista delovna doba, ki je bila podlaga za odmero višine pokojnine v kateri od republik bivše SFRJ.

V času izdaje izpodbijanih odločb je bil tožnik državljan Republike Hrvaške, zato ni izpolnjeval pogojev iz 1. člena ZZSV za priznanje pravice do dodatka k pokojnini. Sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN) ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Toženec je tožniku, ki je državljan Slovenije in prejema starostno pokojnino na Hrvaškem od 1. 10. 1998 dalje, dodatek k starostni pokojnini pravilno odmeril glede na dopolnjenih 40 let pokojninske dobe v višini 85 % od najnižje pokojninske osnove, kar je kasneje uzakonil 4. a člen ZZSV. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu dodatek kot bivšemu vojaškemu zavarovancu odmeri po določbah ZPIZVZ.

Določba 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ zajema le tiste državljane Republike Slovenije, ki jim je do 18.10.1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na ta dan stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Gre za osebe, ki dne 18.10.1991 niso izpolnjevale pogojev za pokojnino po vojaških predpisih, zaradi česar je zakon prav tej kategoriji zagotovil posebno varstvo. Namen zakona je bil zaščititi le te državljane Republike Slovenije. Zato so neutemeljene revizijske navedbe, da bi z upoštevanjem načela enakega obravnavanja v to kategorijo lahko uvrstili tudi tiste državljane Republike Slovenije, ki so dne 18.10.1991 že izpolnili pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Izven okvirov priznanja pravice do pokojnine bivših vojaških zavarovancev po ZPIZVZ in mednarodnih sporazumih je potrebno izhajati iz tega, da je tožnik z uveljavitvijo pravice do pokojnine pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev s sedežem v Beogradu že izrabil svojo pravico do izbire pokojnine. Na to, kljub odsotnosti izrecnih določb v ZPIZ, kaže ureditev v Zakonu o zagotavlja

S sklenitvijo sporazuma med R Slovenijo in R Hrvaško o vojaških pokojninah je Slovenija zagotovila socialno varnost svojim državljanom s stalnim prebivališčem na Hrvaškem. Te osebe so upravičene do vojaške pokojnine po hrvaških predpisih. Slovenija določbe 14. in 15. člena Ustave ne zavezujejo, da bi zagotavljala tem osebam iz svojega proračuna akontacijo vojaške pokojnine v isti višini, kot pripada slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji.

Določba 1. člena ZZSV zagotavlja pravice do dodatka k pokojnini tudi tistim državljanom Republike Slovenije, s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji, ki so uveljavili pravico do pokojnine pri nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev.

Priznan dodatek k starostni pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialnega vastva slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnine iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV - Ur. l. RS št. 45/92), ni dajatev, ki bi se po priznanju avtomatično usklajevala, tako kot pokojnina. Zato je potrebno vsakomesečno sprotno ugotavljanje, ali še obstaja razlika med osnovo, ki bi se upravičencu odmerila po predpisih o PIZ Slovenije glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od najnižje pokojninske osnove in vsakomesečno tolarsko protivrednostjo dajatve, ki jo nakazuje tuji nosilec zavarovanja.

Določbe Zakona o zagotavljanju socialne varnosti glede priznanja in odmere pravice do dodatka k pokojnini je potrebno razlagati tako, da je potrebno ugotoviti pogoje po 1. členu ZZSV in obenem opraviti tudi odmero po 3. oz. 4. členu ZZSV, torej mora biti dodatek finančno ovrednoten. V primeru ločenega obravnavanja priznanja pravice in odmere dodatka, bi lahko prišlo do situacije, da bi bila pravica priznana, čeprav bi bilo v odmernem postopku ugotovljeno, da je pokojnina, ki se izplačuje upravičencu, višja od odmerne osnove in da torej dodatek upravičencu ne gre.

Pokojni oče revidentke je bil zavarovanec posebnega Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev, ki je revidentki po njegovi smrti v letu 1992, priznalo pravico do družinske pokojnine. To pomeni, da pravica do pokojnine ni bila uveljavljena v kateri od republik nekdanje SFRJ, ampak v posebni bivši zvezni instituciji, zato njeni zavarovanci oziroma upravičenci niso zajeti z določbami ZZSV in jim ne more pripadati pravica do tam zagotovljene socialne varnosti.

Dejstva, da se tožniku ni nakazovala pokojnina preko zavoda, ni mogoče šteti kot poseben pogoj za priznanje pravice do dodatka, saj pomeni izplačevanje pokojnine upravičencem (ne zavodu) le kriterij za ugotovitev in odmero njegove višine.

Glede na namen in ostale določbe je zakon o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnine iz republik nekdanje SFRJ, je ob ustrezni sistemski razlagi, mogoče pravilno uporabiti le tako, da poleg pogoja državljanstva RS in pogoja stalnega prebivališča RS mora biti izpolnjen še pogoj nakazovanja pokojnine preko tožene ZPIZ v RS. Ker tožeči stranki nosilec zavarovanja R Hrvaške vojaške pokojnine ne nakazuje v R Slovenijo, je sodišče prve stopnje zahtevek za priznanje pravice dodatka utemeljeno zavrnilo.