2. člen ZZSV

Ker je tožnica zoper pozitivno prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo, je moral toženec opraviti tudi revizijo prvostopenjske odločbe in o pritožbi in reviziji odločiti z isto odločbo. Ali je bila sprememba odločbe v reviziji, ki je znižala znesek dodatka k invalidski pokojnini, do katerega je upravičena tožnica kot slovenska državljanka, ki prejema pokojnino iz Srbije, utemeljena, je ostalo neugotovljeno, ker je sodišče zmotno štelo, da tožnica zoper odločbo prve stopnje ni vložila pritožbe, temveč predlog za popravo pomote, zaradi česar po preteku treh mesecih od dokončnosti odločbe ni več mogoče odločati o reviziji.

Toženec je tožniku, ki je državljan Slovenije in prejema starostno pokojnino na Hrvaškem od 1. 10. 1998 dalje, dodatek k starostni pokojnini pravilno odmeril glede na dopolnjenih 40 let pokojninske dobe v višini 85 % od najnižje pokojninske osnove, kar je kasneje uzakonil 4. a člen ZZSV. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu dodatek kot bivšemu vojaškemu zavarovancu odmeri po določbah ZPIZVZ.

S sklenitvijo sporazuma med R Slovenijo in R Hrvaško o vojaških pokojninah je Slovenija zagotovila socialno varnost svojim državljanom s stalnim prebivališčem na Hrvaškem. Te osebe so upravičene do vojaške pokojnine po hrvaških predpisih. Slovenija določbe 14. in 15. člena Ustave ne zavezujejo, da bi zagotavljala tem osebam iz svojega proračuna akontacijo vojaške pokojnine v isti višini, kot pripada slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji.

Priznan dodatek k starostni pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialnega vastva slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnine iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV - Ur. l. RS št. 45/92), ni dajatev, ki bi se po priznanju avtomatično usklajevala, tako kot pokojnina. Zato je potrebno vsakomesečno sprotno ugotavljanje, ali še obstaja razlika med osnovo, ki bi se upravičencu odmerila po predpisih o PIZ Slovenije glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od najnižje pokojninske osnove in vsakomesečno tolarsko protivrednostjo dajatve, ki jo nakazuje tuji nosilec zavarovanja.

Določbe Zakona o zagotavljanju socialne varnosti glede priznanja in odmere pravice do dodatka k pokojnini je potrebno razlagati tako, da je potrebno ugotoviti pogoje po 1. členu ZZSV in obenem opraviti tudi odmero po 3. oz. 4. členu ZZSV, torej mora biti dodatek finančno ovrednoten. V primeru ločenega obravnavanja priznanja pravice in odmere dodatka, bi lahko prišlo do situacije, da bi bila pravica priznana, čeprav bi bilo v odmernem postopku ugotovljeno, da je pokojnina, ki se izplačuje upravičencu, višja od odmerne osnove in da torej dodatek upravičencu ne gre.

Ker je vojaški nosilec zavarovanja iz Beograda prenehal izplačevati družinsko pokojnino 15.11.1993, je dodatek k starostni pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92 - ZZSV) mogoče priznati in izpačevati šele od 16.11.1993 dalje, ne glede na to, da je bila zahteva pri toženi stranki (Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije) vložena že 8.10.1993. V 6. členu cit. ZZSV, je sicer določeno, da gre upravičencu pravica do dodatka od 1.8.1992 dalje, če vloži zahtevo v šestih mesecih po uveljavitvi zakona, sicer pa od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve. Vendar je treba v obravnavanem primeru to določbo uporabiti v povezavi s 4. členom istega zakona, torej od dne, ko je pristojni nosilec zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu tožnici prenehal izplačevati družinsko pokojnino po pokojnem možu. Šele s prvim naslednjim dnem po prenehanju izplačevanja družinske pokojnine so se stekli pogoji za priznanje in odmero dodatka k pokojnini, v višini osnove iz 2. člena v zvezi s 1. odst. 4. člena ZZSV.

Glede na namen in ostale določbe je zakon o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnine iz republik nekdanje SFRJ, je ob ustrezni sistemski razlagi, mogoče pravilno uporabiti le tako, da poleg pogoja državljanstva RS in pogoja stalnega prebivališča RS mora biti izpolnjen še pogoj nakazovanja pokojnine preko tožene ZPIZ v RS. Ker tožeči stranki nosilec zavarovanja R Hrvaške vojaške pokojnine ne nakazuje v R Slovenijo, je sodišče prve stopnje zahtevek za priznanje pravice dodatka utemeljeno zavrnilo.